Jedro

Delodajalec je bil dolžan tožniku priznati pravico do odpravnine in mu to tudi izplačati. To je dolžnost delodajalca, za katero Ustavno sodišče meni, da ne more biti odvisna od volje pogodbenih strank, in stranki s to dolžnostjo, vsaj v času pred odpovedjo ali istočasno z njo, nista mogli razpolagati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati neizplačani del odpravnine v višini 2.290.755,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2006 do plačila ter ji povrniti stroške postopka. Zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti v znesku 543.195,77 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2006 do plačila pa je zavrnilo. Na podlagi dejanskih ugotovitev je presodilo, da dogovor pravdnih strank o znižanju odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov zaradi visokega zneska neizterjanih terjatev na prodajnem področju, za katerega je bila zadolžena tožeča stranka, ne more biti razlog, da se odpravnina zniža ali izplača na drugačen način, zato je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odpravnino v višini kot jo določa 109. člen ZDR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Strinjalo se je, da ZDR ne predvideva znižanja odpravnine iz razloga zelo visokega zneska neizterjanih terjatev na prodajnem področju. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo v skladu z odločbo Ustavnega sodišča Up-63/2003 z dne 27. 1. 2005, iz katere izhaja, da je odpravnino zakonodajalec predpisal kot dolžnost za delodajalca, delavec pa se pravici do odpravnine ne more odpovedati, saj bi bilo to v nasprotju z namenom in smislom te zakonsko določene pravice.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pritožbeno sodišče neutemeljeno pravno kvalificiralo dogovor strank kot odpoved odpravnini oz. dogovor o njeni višini. Tožeča stranka se pravici do odpravnine ni odpovedala, ampak sta stranki z dogovorom pobotali medsebojni terjatvi. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v izpodbijani sodbi obstaja nasprotje glede odločilnih dejstev med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Takšna kršitev procesnih pravil je posledično vodila v zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opirajoč se na posebno naravo delovnopravnih institutov pojasnilo, zakaj zavrača možnost razveljavitve predmetnega dogovora na podlagi 45. člena OZ, zato tožena stranka meni, da sodba v tem delu ne vsebuje razlogov za takšno odločitev oziroma le ti niso jasni, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje na ostale pritožbene navedbe ni odgovorilo, s pojasnilom, da so za rešitev zadeve brezpredmetni, pri tem pa ni njihove brezpredmetnosti z ničemer opredelilo, zato je sodba tudi v tem delu pomanjkljiva. Napačno je stališče sodišča druge stopnje, da niso izpolnjeni pogoji iz 2. in 3. odstavka 136. člena ZDR. V konkretnem primeru so bili glede pobota odpravnine izpolnjeni pogoji, ki jih zakon določa za pobot plače. Nesmiselno in pravno neutemeljeno je, da ob odsotnosti neposredne zakonske ureditve pobot glede odpravnine ali druge denarne terjatve, ki ni plača, sploh ni mogoč, zlasti ob upoštevanju določbe 11. člena ZDR, ki v primeru odsotnosti drugačne določitve napotuje na splošna pravila civilnega prava. Upoštevajoč vse navedeno tožena stranka meni, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen, s tem pa je posledično nepravilna tudi odločitev pritožbenega sodišča glede stroškov postopka. Revizijskemu sodišču predlaga, naj ugodi reviziji in izpodbijano sodbo spremeni, podredno pa predlaga, naj sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Ni utemeljen revizijski očitek tožene stranke, da sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti, ker ne vsebuje razlogov oz. ti niso jasni, saj je sodišče druge stopnje s sklicevanjem na posebno naravo delovnopravnih institutov pojasnilo, zakaj zavrača možnost razveljavitve dogovora na podlagi 45. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji). Revizijsko sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje je dovolj natančno in razumljivo pojasnilo, zakaj zavrača pritožbeni očitek tožene stranke. Če pa se tožena stranka ne strinja z materialnopravnim stališčem sodišča druge stopnje, to ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka.

8. Tožena stranka neutemeljeno očita pritožbenemu sodišču, da se ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb. Sodišče druge stopnje je obrazložilo, da na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, ker so za rešitev zadeve brezpredmetne. Kaj mora pritožbeno sodišče presoditi določa prvi odstavek 360. člena ZPP. Ta določa, da v obrazložitvi sodbe sodišče druge stopnje presodi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navede razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. V skladu z obstoječo sodno prakso Vrhovnega sodišča (sodba in sklep II Ips 984/2006 z dne 15. 7. 2009, sodba II Ips 54/2006 z dne 10. 4. 2008, sodba II Ips 713/2003 z dne 10. 2. 2005), ki jo potrjuje tudi Ustavno sodišče (sklep Up-286/00 z dne 5. 3. 2001), iz navedene določbe tako izhaja, da je dolžnost pritožbenega sodišča opredeliti se le do tistih navedb, ki so dopustne in za odločitev bistvenega pomena. Po nasprotnem razlogovanju se sodišču v obrazložitvi ni treba opredeljevati do navedb, ki za samo odločitev niso bistvene. V konkretni zadevi iz sodbe pritožbenega sodišča jasno izhaja, da se je sodišče s pritožbenimi ugovori seznanilo in vse navedbe odločilnega pomena tudi obravnavalo.

9. Neutemeljen je revizijski očitek, da obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami (t.i. protispisnost). Protispisnost obstaja le, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma izpovedbe prič, torej takrat, ko je sodišče dokazom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici na izvirnem papirju. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno povzelo 5. in 6. točko dogovora. Sodišče teh določb dogovora res ni v celoti dobesedno prepisalo, vendar je jasno razvidno, da sodišče v razlogih sodbe vsebini listinskega gradiva ni pripisalo drugačne vsebine kot jo ima v resnici.

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/2002 in nadalj.) v prvem odstavku 109. člena določa, da je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, dolžan izplačati delavcu odpravnino, katere višina je določena v drugem odstavku tega člena. Višina odpravnine je omejena v četrtem odstavku 109. člena ZDR, v petem odstavku pa je določeno, da lahko delavec in delodajalec v postopku prisilne poravnave skleneta sporazum o načinu izplačila, obliki ali zmanjšanju višine odpravnine, določene v drugem odstavku 109. člena ZDR, če bi bil zaradi izplačila odpravnine ogrožen obstoj večjega števila delovnih mest pri delodajalcu.

12. Odločba Ustavnega sodišča Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005 v obrazložitvi pod 9 izrecno zavzema stališče, da je dolžnost delodajalca izplačilo odpravnine in da izplačilo ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank. Res je sicer, da je Ustavno sodišče svojo obrazložitev vezalo na določbo 36.f. člena ZDR/90, vendar to ne spremeni vsebine, ker 109. člen ZDR povzema besedilo starega člena ZDR/90. 13. Čeprav citirana odločba Ustavnega sodišča ni povsem jasna, ker ne pojasni ali je treba razumeti, da se delavec ne more odpovedati sami pravici do odpravnine ali se ne more odpovedati izplačilu odpravnine mora tudi revizijsko sodišče upoštevati, da je treba v primeru morebitne nejasne ali nedorečene ureditve zakonske določbe ob upoštevanju ustavnih določb, interpretirati v korist delavca. To tudi ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča, iz katere izhaja, da se delavec pravici do odpravnine ne more odpovedati, ker ta zagotavlja odpuščenemu delavcu določeno socialno varnost ob prehodu v brezposelnost in pomeni odmeno za dotedanje delo pri delodajalcu. To pomeni, da se delavec ne more odpovedati niti pravici niti izplačilu odpravnine, ker drugače namen zagotavljanja socialne varnosti ni izpolnjen. Po mnenju revizijskega sodišča je to odločbo mogoče uporabiti tudi v tem sporu, kjer gre za podobno dejansko in pravno situacijo. Ustavnemu sodišču je bilo postavljeno vprašanje dopustnosti vnaprejšnje odpovedi odpravnini in se odločba nanaša na tako dejansko stanje. Iz listin, predloženih v tem postopku pa izhaja, da gre za podobno dejansko stanje ali vsaj stanje istočasnosti (dogovor in odpoved pogodbe o zaposlitvi sta datirana z 2. 7. 2004).

14. Že glede na povedano je treba ugotoviti, da ne more biti pravno upošteven niti revizijski ugovor tožene stranke, da je tožena stranka že v celoti pridobila pravico do odpravnine, saj je bila njena dolžnost, ne samo da prizna pravico tožnika do odpravnine ampak da mu jo tudi izplača. To je dolžnost delodajalca, za katero Ustavno sodišče meni, da ne more biti odvisna od volje pogodbenih strank, in stranki s to dolžnostjo, vsaj v času pred odpovedjo ali istočasno z njo nista mogli razpolagati.

15. ZDR določa, da lahko pisni sporazum sklepata o načinu izplačila, obliki in zmanjšanju višine odpravnine delavec in delodajalec le v postopku prisilne poravnave. Ker se prisilna poravnava v postopku niti ne navaja niti ne dokazuje, ni bilo zakonskih pogojev za sklepanje kakršnega koli pisnega sporazuma. Sporazum, kakršen je bil sklenjen, je bil zato v nasprotju s prisilnim zakonskim določilom, saj je, kot je razvidno iz njegove vsebine bil izrecno določen kot dogovor o višini odpravnine in je v 5. členu izrecno določal, da se stranki dogovorita, da se tožniku izplača nižja odpravnina zaradi visokega zneska neizterjanih terjatev na prodajnem področju, za katerega je zadolžen tožnik. Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče v izpodbijani sodbi ni nepravilno ugotavljalo namena pogodbenih strank, pač pa je pravilno zaključilo, da zakon znižanja odpravnine, kot si ga je zamislila tožena stranka ne predvideva.

16. Povsem neutemeljene so tudi navedbe tožene stranke o pobotu med pravdnima strankama in o tem, da naj bi ji tožnik kaj dolgoval. Tožena stranka nikjer ne navede niti ne dokazuje dolgovanega zneska, niti ne navede in dokaže, da gre z njegove strani proti delavcu za zapadlo terjatev (materialni pobot). Tožena stranka svoje v reviziji zatrjevane terjatve v pobot ni ugovarjala niti v postopku (procesni pobot) in je zato samo možno ugotoviti, da pogojev za pobot ali kompenzacijo v sporni zadevi ni bilo mogoče ugotoviti.

17. Ker ni ugotoviti niti pogojev za pobot niti ni za pobot bilo dano soglasje delavca, za odločitev v tej zadevi ni pomembno, ali je mogoče uporabljati določbe 136. člena ZDR samo pri izplačevanju plače ali tudi pri izplačevanju drugih plačil za delo.

18. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da tožena stranka tožniku ni izplačala odpravnine zaradi odpovedi pogodbe iz poslovnega razloga v celotnem znesku, kot bi morala po določbah 109. člena ZDR, je sodišče pravilno in v skladu z veljavnimi predpisi tožnikovemu tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo.

19. Revizijsko sodišče je glede ostalih revizijskih navedb ugotovilo, da za odločitev v tem sporu niso odločilnega pomena in jih zato ni posebej presojalo.

20. Ker z revizijo uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.