Jedro

Pritožnica meni, da bi ji sodišče moralo prisoditi vsaj 88% vtoževane terjatve. Takemu stališču pritožbeno sodišče ne more slediti. Tožeča stranka je namreč vtoževala terjatve po izpisku odprtih postavk, in sicer po sledečih stroških: služba vzdrževanja, čiščenje garaž, tekoče vzdrževanje, zavarovalne premije - požarna odgovornost, investicijsko vzdrževanje, storitve na področju upravljanja, čiščenje funkcionalnega zemljišča, čiščenje s prispevki, hišnik s prispevki, skupna elektrika, varovanje, toplotna energija - ogrevanje vode, odvoz smeti, toplotna energija - ogrevanje prostorov, hlajenje - električna energija. Vsaka od navedenih postavk temelji na različni dejanski podlagi, zato gre pri vsaki od teh postavk za samostojen tožbeni zahtevek, ki bi ga morala vsakega posebej tožeča stranka dokazati, še prej pa za vsakega posebej ponuditi podatke o tem, kako jih je obračunala.

Tožeča stranka bi morala navesti, kolikšni so bili dejanski računi dobaviteljev oziroma izvajalcev storitev za posamezno postavko zaračunanega stroška, kolikšno bruto ali neto površino tožene stranke (odvisno od tega, ali je po ključu delitve upoštevala bruto ali neto površino), je tožeča stranka glede na celotno bruto ali neto površino upoštevala pri izračunu deleža tožene stranke za posamezni strošek. Le tako bi bilo s predloženimi dokazi mogoče preizkusiti pravilnost izračuna posamezne postavke stroška, odpadajočega na toženo stranko. Manjkajočih trditev namreč ni mogoče dopolniti s predložitvijo dokazov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 275,40 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2002/04535 z dne 18. 6. 2002 razveljavilo v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka), tožeči stranki pa je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 362.250,00 SIT, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (2. točka izreka), in odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka "iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov" in predlagala spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in stroškovno posledico.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala, naj pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

V nasprotju z njenimi lastnimi trditvami v prvostopenjskem postopku (prvi pripravljalni vlogi z dne 28. 5. 2003 - list. št. 38) je pritožbena trditev, da je tožeča stranka toženi stranki glede na ugotovljeno skupno površino v lasti tožene stranke, slednji obračunavala stroške celo v nižjem znesku, kot bi jih bila upravičena. Pritožnik se namreč sklicuje na izvedensko mnenje izvedenke gradbene stroke, ki je ugotovila skupno neto površino prostorov v lasti tožene stranke v izmeri 180,76 m2, bruto površino pa 182,41 m2. Iz pritožničinih navedb v pripravljalni vlogi na list. št. 38 pa izhaja, da je upoštevala izmero lokala 139,94 m2, izmere parkirnih mest pa 13,16 m2, 14,45 m2 in 21,29 m2, skupno torej 188,84 m2. Nerelevanten pa je pritožbeni očitek, da bi tožena stranka tožeči stranki morala sporočiti pravilne podatke, ki so osnova za razdelitev stroškov med etažne lastnike, saj je v tem postopku te podatke nadomestila tožeča stranka z zgoraj navedenim izvedenskim mnenjem. Dejansko stanje zato ni moglo biti nepopolno ugotovljeno.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da bi prvostopenjsko sodišče moralo slediti izvedenskemu mnenju izvedenca ekonomsko finančne stroke z njegovo oceno, da bi bila razlika med obstoječim in novim izračunom med 3% do največ 12% v korist tožene stranke. Pritožnica torej meni, da bi ji sodišče moralo prisoditi vsaj 88% vtoževane terjatve. Takemu stališču pritožbeno sodišče ne more slediti. Tožeča stranka je namreč vtoževala terjatve po izpisku odprtih postavk, in sicer po sledečih stroških: služba vzdrževanja, čiščenje garaž, tekoče vzdrževanje, zavarovalne premije - požarna odgovornost, investicijsko vzdrževanje, storitve na področju upravljanja, čiščenje funkcionalnega zemljišča, čiščenje s prispevki, hišnik s prispevki, skupna elektrika, varovanje, toplotna energija - ogrevanje vode, odvoz smeti, toplotna energija - ogrevanje prostorov, hlajenje - električna energija. Vsaka od navedenih postavk temelji na različni dejanski podlagi, zato gre pri vsaki od teh postavk za samostojen tožbeni zahtevek, ki bi ga morala vsakega posebej tožeča stranka dokazati, še prej pa za vsakega posebej ponuditi podatke o tem, kako jih je obračunala. Ne zadostuje namreč le opis ključa razdelitve vtoževanih stroškov med solastnike prostorov, kot je to navedla tožeča stranka v točki IV. (list. št. 40) v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 28. 5. 2003. Tožeča stranka bi morala navesti, kolikšni so bili dejanski računi dobaviteljev oziroma izvajalcev storitev za posamezno postavko zaračunanega stroška, kolikšno bruto ali neto površino tožene stranke (odvisno od tega, ali je po ključu delitve upoštevala bruto ali neto površino), je tožeča stranka glede na celotno bruto ali neto površino upoštevala pri izračunu deleža tožene stranke za posamezni strošek. Le tako bi bilo s predloženimi dokazi mogoče preizkusiti pravilnost izračuna posamezne postavke stroška, odpadajočega na toženo stranko. Manjkajočih trditev namreč ni mogoče dopolniti s predložitvijo dokazov. Dokazi služijo potrditvi tistega dejanskega stanja, ki ga v utemeljitev tožbenih zahtevkov navaja tožeča stranka. Povezanost trditvene podlage z dokazno ponudbo je namreč dosledno izpeljana iz 212. člena ZPP v 1. odst. 287. člena ZPP. Tako pa prvostopenjsko sodišče niti z izvedencem ekonomske stroke iz razlogov, ki jih je slednji v svojem mnenju sam pojasnil in jih je povzelo prvostopenjsko sodišče, ni moglo z gotovostjo ugotoviti utemeljenosti posamezne vtoževane terjatve. Zgolj z oceno izvedenca o možnih odstopanjih pri izračunu si zato prvostopenjsko sodišče ni moglo pomagati.

Tako je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka niti ni v zadostni meri utemeljila tožbenega zahtevka po posameznih postavkah vtoževanih stroškov niti tega ni mogel nadomestiti z ekzaktnim izračunom izvedenec ekonomske stroke po pregledu po tožeči stranki predloženih listinskih dokazov.

Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno po 2. odst. 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, in sicer 500 odvetniških točk za sestavo odgovora na pritožbo, povišanih za 20% DDV, torej 275,40 EUR. Sodišče pa toženi stranki ni priznalo sodne takse za odgovor na pritožbo, ker ni izkazala, da jo je plačala.