Jedro

Tožnik kot fizična oseba za sodelovanje z investitorji in agenti ni predložil ustreznih dokumentov, ki bi dokazovali vir denarnih sredstev, ki so bila nakazana na njegov TRR račun. Tožnik - kot zavezanec, bi moral za svoje navedbe in trditve predložiti dokaze, vendar tega ni storil. Šele v pritožbi predloženi dve posojilni pogodbi štejeta za novoto.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za finance, Finančna uprava Republike Slovenije (prvostopenjski organ), je z odločbo št. DT 42191-10342/2015-7 (04-142-03) z dne 14. 6. 2017, (izpodbijani akt v obravnavani zadevi) odločil, da se davčnemu zavezancu A. A. za leto 2013 odmeri dohodnina v znesku 61.249,89 EUR; odločil, da razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 2.629,77 EUR znaša 58.620,12 EUR in mora biti plačana v roku 30 dni od vročitve odločbe; določil način plačila odmerjene dohodnine; ugotovil, da posebni stroški v tem postopku niso nastali in odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe.

2. Odločitev temelji na ugotovitvah davčnega inšpekcijskega nadzora (v skladu z določbo tretjega odstavka 135. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), o katerih je bil zavezanec seznanjen in opozorjen na dejstva, ki vplivajo na obdavčenje, pravne posledice ugotovitev davčnega inšpekcijskega nadzora in davčne učinke teh ugotovitev. O ugotovitvah davčnega inšpekcijskega nadzora je bil 9. 2. 2016 izdan zapisnik številka DT 0610-13924/2015-8-04-510-15 (vložen v hišni predalčnik dne 26. 2. 2016). Na ugotovitve v zapisniku o davčnem nadzoru zavezanec A. A. v zakonsko predpisanem roku ni vložil pripomb.

3. Na podlagi ugotovitev davčnega inšpekcijskega nadzora je bilo izkazano, da zavezanec davčnemu organu ni dokazal virov denarnih sredstev, ki so bila nakazana na njegov transakcijski račun. Tako je v letu 2013 zavezanec prejel nepojasnjene pologe v višini 134.491,80 EUR, ki podležejo obdavčitvi v skladu z Zakonom o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in predstavljajo druge dohodke po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. 4. Drugostopenjski organ je pritožbo A. A. zavrnil kot neutemeljeno. Pojasnil je, da zavezanec kljub pozivom v postopku pred izdajo odločbe ni predložil verodostojnih listin, ki bi se nanašale na zneske nakazil na bančni račun, ampak je v postopku zgolj zatrjeval, da naj bi šlo za dogovore o sofinanciranju strukture v projektu B. Kot pritožbeno novoto je opredelil predloženi posojilni pogodbi in svojo odločitev utemeljil z ugotovitvijo, da je bil pritožnik dne 7. 11. 2016 in 3. 3. 2017 pozvan k udeležbi v postopku odmere in k predložitvi dokumentacije, vendar se na vabili ni odzval, niti ob predložitvi teh pogodb ni pojasnil, zakaj jih ni predložil že v postopku na prvi stopnji. Pojasnil je pojem dohodek, namen in način obdavčitve dohodka in zavrnil ugovor zastaranja.

5. Tožnik vlaga tožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je že v prvostopnem postopku pojasnil, da sporne transakcije niso dohodek, ne tožnikova sredstva, ampak sredstva vlagateljev. Podatke je tožena stranka pridobila iz bančnega računa v tujini, brez da bi pridobila ali raziskala še podatke o namenu in izvoru denarja. Davčnemu organu je predložil vse pogodbe, iz katerih izhaja, da sredstva predstavljajo vlaganja ali posojila posameznih strank, drugostopni organ pa je zaključil, da tožnik ni v zadostni smeri dokazal razlogov, zaradi katerih so nastale transakcije.

6. Ne strinja se z navedbo tožene stranke, da so predloženi dokazi pritožbena novota. Dokazal in predložil je vse potrebne listine, iz katerih izhaja, da ni šlo za kakršenkoli dohodek, ampak za pogodbe o sofinanciranju določenih projektov, kar pa ne pomeni in ne izkazuje dohodninske obremenitve, temveč dokazuje ravno nasprotno, da gre za zgolj finančno transakcijo, ne gre pa za priliv denarja, ki bi šel v dohodek tožnika. To je izkazano s tako imenovanimi posojilnimi pogodbami oziroma pogodbami o sofinanciranju strukture v projektu B., ki izkazujejo, da gre za lastna sredstva vlagatelja. Ker je tožnik šibkejša stranka v tem postopku bi morala tožena stranka ta dejstva upoštevati.

7. Tožnik je predložil dve pogodbi o sofinanciranju strukture v projektu B., iz katerih vsebine izhaja, da ne gre za priliv denarja v korist tožnika, temveč da so to lastna sredstva tožnika. Ker je tožnik to omenil v svojem ugovoru in pritožbi, bi moral upravni organ ta dejstva raziskati tako preko sistema B., kot z zaslišanjem posameznih strank, ki so individualno navedene in jih najmanj v zvezi s tem tudi zaslišati.

8. Navedeno je pomembno tudi zato, ker mora tožena stranka po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava in pravilno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa v konkretnem primeru ni storila. Ker ni sledila tožnikovim navedbam in predlaganim dokazom, je upravni organ napačno in nepopolno ugotovil dejansko stanje. Tožena stranka je prišla do seznama transakcij na računu tožnika zgolj na podlagi bančnih izpiskov, kar pa ni dokaz o tem, da bi tožnik zaradi navedenih transakcij pridobil kakršnokoli korist, dohodek ali drugo vrsto kategorije, ki bi bila lahko obremenjena z dohodnino. Tudi zaradi tega je tožena stranka nepopolno in napačno ugotovila dejansko stanje.

9. Tožena stranka je torej razpolagala zgolj z dejstvi o transakcijah, celotno dokazno breme pa je prevalila na tožnika, ki pa ji je ta dejstva tudi dokazal - mogoče v prvi fazi z nepodpisanimi pogodbami, kasneje pa tudi s podpisanimi pogodbami, ki izkazujejo, da tožnik ni teh sredstev pridobil v smislu kakršnegakoli dohodka, temveč je dokazal, da so to še vedno sredstva tistih vlagateljev, ki so se za takšne oblike vlaganj ali posojil tudi pogodbeno odločili.

10. Procesno-pravno zmotno in nezakonito je stališče tožene stranke, da bi moral tožnik listine predložiti v postopku pred izdajo odločbe. Dokumentacije se je nahajala v sistemu B., ki je krovna organizacija in hrani vse ustrezne dokumente. Tožniku ni bil omogočen noben dodaten rok za predložitev dokumentacije, zato jo je lahko pridobil šele naknadno. Toženi stranki očita tudi, da ni izvedla predlaganih dokazov, predvsem zaslišanja vlagateljev in zato predlaga, da dejansko stanje v celoti ugotovi Upravno sodišče RS z zaslišanjem in izvedbo vseh predlaganih dokazov.

11. Tožnik še omenja, da je predmetna praksa tožene stranke zelo nevarna kot prejudic, saj vse dokaze, čeprav bi jih moral pridobivati organ po uradni dolžnosti, to dokazno breme prevaljuje izključno na ekonomsko šibko stranko, brez možnosti korekcije ali naknadne ugotovitve drugačnih dejstev. Zato se tožnik upravičeno in zakonito upira takšni odločitvi tožene stranke.

12. Tožnik predlaga odpravo obeh odločb in se dodatno sklicuje še na v pritožbi podan ugovor zastaranja. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno.

14. Sodišče je s sklepom opr. št. IV U 166/2018-9 z dne 15. 10. 2020 sklenilo, da se postopek v predmetni zadevi prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) o zahtevi za oceno ustavnosti 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Sklep o nadaljevanju je bil izdan 9. 2. 2022, saj je Ustavno sodišče v postopku za oceno ustavnosti z odločbo U-I-497/18-17 z dne 20. 1. 2022 odločilo, da izpodbijana določba ni bila v neskladju z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava).

15. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo 18. 5. 2022, kjer je snemalo navedbe strank, dalo strankam rok za ugovor zoper prepis zapisnika v skladu s 125. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po podatkih sodnega spisa je bil prepis zvočnega posnetka glavne obravnave pooblaščencu tožnika vročen 6. 6. 2022, toženi stranki pa 24. 5. 2022. 5-dnevni rok za ugovor je, glede na določbo petega odstavka 111. člena ZPP1 v zvezi s 22. členom ZUS-1, potekel dne 13. 6. 2022. Sodišče je sodno odločbo tako izdalo na dne 14. 6. 2022, to je po dokončnosti zapisnika o opravljenem naroku za glavno obravnavo.

16. Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo, kjer je v dokaznem postopku v dokazne namene vpogledalo in prebralo listine upravnega spisa ter listine sodnega spisa, in sicer predložene listine tožnika v prilogah od A1 - A2, kopijo dopisa s prilogama tožene stranke, ki se nanaša na dokončnost in pravnomočnost odmerne odločbe 0610-13924/2015-11-04-510-15 z dne 21. 3. 2016, vložen v zadevi IV U 165/2018 (številka IV U 165/2018-16 z dne 31. 3. 2022, DT 499-01-709/2017-17). Sodišče je v postopku zaslišalo tudi tožnika.

17. Ostale dokazne predloge je sodišče zavrnilo kot nepotrebne ali prepozne.

18. Tožnik je tako predlagal, da sodišče zasliši priče, ki jih je predlagal v upravnem postopku, predlagal je tudi, da naj sodišče vpogleda v pogodbe o posameznih vlagateljih, ki jih pridobi iz spisa tožene stranke oz. naj tožnika pozove k predložitvi originalnih pogodb oziroma naj jih pribavi v sistemu B. 19. Sodišče je odločitev o zavrnitvi predlaganih dokazov sprejelo na podlagi ugotovitve, da je pooblaščenec tožnika dne 12. 5. 2022 sodišču posredoval dopis (na podlagi poziva sodišča v zadevi IV U 164/2018 z dne 25. 4. 2022), v katerem je sodišče tožnika pozvalo naj specificira dokazni predlog v smislu določb ZPP-ja (180. člen ZPP), navede naslove prič na katere jih naj sodišče vabi in navede kaj bodo priče izpovedale (236. člen ZPP) ter pojasni zakaj teh dokazov ni mogel navesti že v postopku pred upravnim organom in pozvalo k predložitvi posameznih pogodb. V dopisu z dne 12. 5. 2022 (listovna številka 32) je tožnik navedel, da z listinami ne razpolaga in da vztraja pri zaslišanju tožnika in vseh vlagateljev, ni pa v tem dopisu navedel podatkov o vlagateljih, ampak je sodišču predlagal vpogled v upravni spis, na podlagi katerega bo sodišče lahko ugotovilo kdo so vlagatelji in kakšne pogodbe so se takrat sklepale z njimi.

20. Sodišče je po prejemu zgoraj navedenega dopisa ugotovilo, da je tožena stranka sodišču dne 9. 1. 2019 poslala odgovor na tožbo, skupaj z upravnim spisom. Odgovor na tožbo je sodišče poslalo tožnikovemu pooblaščencu (vročitev izkazana 22. 1. 2019). Na naroku je pooblaščenec tožnika vpogledal v listine upravnega spisa in navedel, da naj sodišče uporabi podatke iz pogodb z vlagatelji, ki so bile vložene v upravni spis in da naj sodišče zato predlog za zaslišanje prič šteje kot pravočasen. Predlagal je tudi, da mu sodišče dovoli ustrezen rok za pridobitev izjav, da so bila vložena sredstva E. E. in F. F. vrnjena.

21. Glede dokaznega predloga za zaslišanje prič sodišče tožniku pojasnjuje, da ni podan v skladu z zahtevo iz 236. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1. Za dokazni predlog za zaslišanje priče namreč velja, enako kot za vse dokazne predloge, da mora biti substanciran, da se lahko izvede, tožnik pa mora navesti tudi vse podatke, ki omogočajo identifikacijo priče (za vročitev vabila). Ob upoštevanju tožbenih navedb in tožnikovega dopisa z dne 12. 5. 2022 sodišče svojo odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga utemeljuje tudi z ugotovitvijo, da tožnik bremena za učinkovito vodenje postopka ne more preložiti (samo) na sodišče, ampak gre predvsem za njegovo aktivnost namenjeno učinkovitemu postopku. Glede na podatke sodnega spisa (vročitev odgovora na tožbo tožniku) sodišče tudi ni moglo slediti tožnikovemu predlogu za podaljšanje roka za predložitev podatkov o vlagateljih, ki jih naj sodišče zasliši kot priče. Gre namreč za podatke, ki jih je tožnik poznal, saj se je nanje skliceval že v pritožbi zoper izpodbijano odločbo, torej je bilo tožniku že znano, da gre za relevantna dejstva v sporni zadevi.

22. Sodišče tudi ni pridobilo ustrezne dokumentacije (dveh pogodb, ki so v pritožbenem postopku že bile priložene upravnemu organu) od družbe B. Tudi sicer je tožnik sodišču pojasnil način poslovanja strukture B. in da ker gre za notranjo strukturo v mreži, firma B. (poslovanje z lastno ID) pa te dokumentacije nima, sam pa bi za pripravo dokumentacije rabil nekaj časa. Glede na takšno izpovedbo tožnika sodišče tudi ni ugodilo dokaznemu predlogu.

**K I. točki izreka:**

23. Tožba ni utemeljena.

24. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je v obravnavani zadevi sporna odmera dohodnine za leto 2013 v delu, ki se nanaša na vrsto dohodka z oznako 6300 (preostali drugi dohodki) v višini 134.491,80 EUR.

25. Druge dohodke opredeljuje določba 105. člena ZDoh-2 kot vse dohodke, ki se v skladu s tem zakonom ne štejejo za dohodke fizične osebe iz 1. do 5. točke 18. člena tega zakona. Gre za koncept splošne obdavčitve dohodkov in natančne določitve dohodkov, od katerih se dohodnine ne plačuje, kar je po navedbah predlagatelja zakona koncept, ki zasleduje načelo čimbolj enake in transparentne davčne obravnave dohodkov in ga je šteti za primernejšega in korektnejšega od tistega, pri katerem so obdavčljivi dohodki taksativno našteti. Pri tem je dohodek mišljen kot kategorija v najširšem pomenu besede in se odraža v vsakem povečanju ekonomske blaginje posameznika. Tako so kot drugi dohodki v 105. členu ZDoh-2 opredeljeni vsi tisti dohodki fizičnih oseb, ki jih ni mogoče uvrstiti med katere od obdavčljivih dohodkov po zakonu in niso po izrecnih zakonskih določbah oproščeni dohodnine oziroma se ne vštevajo v davčno osnovo. Definicija drugih dohodkov je odprta, ker zakonodajalec v zakonu ne more našteti vseh različnih vrst dohodkov fizičnih oseb, ki se pojavljajo v praksi in ker se pojavljajo tudi nove vrste izplačil dohodkov, ki jih sicer ne bi bilo mogoče zajeti v obdavčitev. Določene vrste dohodkov, kot npr. nagrade, darila so navedene kot drugi dohodki primeroma in ne predstavljajo zaključnega nabora navedene kategorije dohodkov. Oprostitve pa so tudi pri teh dohodkih možne, če so za to izpolnjeni določeni pogoji. Po določbi 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 se tako med druge dohodke vključuje tudi vsak dohodek, ki se ne šteje za dohodek iz zaposlitve, za dohodek iz dejavnosti, za dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, za dohodek iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjske pravice ter za dohodek iz kapitala in ni dohodek, ki se ne šteje za dohodek po tem zakonu, oz. ni dohodek, oproščen plačila dohodnine po tem zakonu.

26. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena in z razlogi, s katerimi pritožbeni organ zavrne pritožbene ugovore, zato se po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje in jih ne ponavlja.

27. V zvezi s spornim vprašanjem v obravnavni zadevi, torej vprašanjem ali je tožena stranka za leto 2013 znesek dohodnine v višini 61.249,89 EUR pravilno odmerila tudi ob upoštevanju preostalih drugih dohodkov v višini 134.491,80 EUR, sodišče ugotavlja, da listine upravnega spisa predložnega sodišču dokazujejo, da je davčni organ z odločbo 0610-13924/2015-11-04-510-15 z dne 21. 3. 2016 na podlagi 70. člena ZDavP-2, ob upoštevanju določb 68. člena ZDavP-2, izvedel postopek ugotovitve davčne osnove za obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2014. Iz navedene odločbe izhaja, da je bila za leto 2013 ugotovljena davčna osnova v višini 134.491,80 EUR, ki je v naravi predstavljala pologe na tožnikov TRR. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki je bila z odločbo št. DT499-01-800/2016-2 z dne 14. 2. 2017 zavrnjena kot neutemeljena. Iz obrazložitve drugostopenjskega organa med drugim izhaja, da pritožnik glede narave sredstev, ki so bila nakazana na njegov račun, ni predložil nikakršnih listinskih dokazov, predloženih nepodpisanih in nedatiranih pogodb pa davčni organ ni mogel upoštevati kot verodostojnih. Pojasnil je, da za potrebe davčnega postopka ni dovolj dokazovati zgolj obstoja neke pogodbe, pač pa dejstvo, da je do realizacije te pogodbe dejansko prišlo.

28. Sodišče v zvezi s prej navedenim postopkom ocenitve davčne osnove, ki je dokončen, ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za postopek, ki je namenjen ugotavljanju vseh okoliščin, ki so pravno pomembne za določitev davčne osnove. Gre za postopek, katerega namen je ugotovitev pravno pomembnih okoliščin za določitev davčne osnove, kjer je naloga zavezanca, da dokazuje vire sredstev, na način, ki je mogoč, torej, da ima zavezanec take vire sredstev tudi možnost dokazati. Ker se je v tem postopku ugotavljala davčna osnova na podlagi pologov (nakazil) na TRR tožnika in podatek o višini nakazil tudi v sodnem sporu v obravnavani zadevi ni sporen, je tožnik (že) v tem ugotovitvenem postopku dejansko imel možnost dokazati vire in naravo nakazil. Sodišče se strinja s toženo stranko, da bi to lahko zavezanec dokazal ne samo z listinami, torej predloženimi posojilnimi pogodbami, ampak bi lahko predložil tudi druga dokazila, in da je za zatrjevanje trditev (77. člena ZDavP-2) prednost pri dokazovanju z listinsko dokumentacijo pogojena zgolj z ekonomičnostjo postopka. Glede na dokazno breme, kot izhaja iz določb ZDavP-2, bi torej moral tožnik za svoje navedbe podati konkretne trditve in v zvezi s tem predložiti tudi dokazila.

29. V obravnavani zadevi je torej imel tožnik možnost sodelovanja in dokazovanja vira oziroma narave prilivov na TRR že v postopku ugotavljanja davčne osnove za leto 2013, ta možnost pa mu je bila dana tudi v postopku odmere dohodnine za leto 2013, kar dokazujejo vabila prvostopenjskega organa z dne 7. 11. 2016, 9. 1. 2017 in 3. 3. 2017. 30. Ker na ugotovitvah davčnega inšpekcijskega nadzora v zvezi s postopkom ugotavljanja davčne osnove temelji sporna odmera dohodnine v tem upravnem sporu, sodišče v nadaljevanju ugotavlja, da je tožnik šele v pritožbi zoper izpodbijano odločbo v tem upravnem sporu, prvostopenjskemu organu predložil dve podpisani posojilni pogodbi, in sicer z E. E. v višini 100.000,00 EUR z dne 28. 1. 2013 in F. F. v višini 30.000,00 EUR z dne 13. 2. 2013. Tožena stranka je obe pogodbi, ki naj bi dokazovali naravo spornih prilivov na TRR kot posojila, opredelila kot nedovoljeni pritožbeni novoti. Odločitev je utemeljila z ugotovitvijo, da je bil pritožnik 7. 11. 2016 in 3. 3. 2017 pozvan k udeležbi v postopku odmere in predložitvi dokumentacije. Ker le te ni predložil, je bil dogovorjen nov termin, na katerega se ni odzval. Ker je torej pritožnik imel možnost predložiti dokazila, ki naj bi opredelila naravo nakazil na TRR kot posojila, in ker tega ni storil, je torej po oceni tožbenega organa v pritožbi priloženi posojilni pogodbi pravilno šteti kot pritožbeni novoti.

31. V zadevi torej ni sporno, da so bila tožniku na bančni račun nakazana denarna sredstva, ki jih davčnemu organu ni napovedal, prav tako ni sporna višina nakazanih sredstev. Sporna v upravnem sporu pa ostaja pravna narava prejemkov oziroma sklep davčnega organa, da tožnik s predloženimi dokazi zatrjevanih vlaganj ni dokazal. 32. Sodišče ponovno pojasnjuje, da mora na podlagi določbe 76. člena ZDavP-2 zavezanec za davek za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. Davčni organ mora dokazati dejstva, na podlagi katerih davčna obveznost nastane ali ne nastane oziroma se poveča ali zmanjša. Če ta zakon ali zakon o obdavčenju ne določa drugače, mora zavezanec za davek dokazati svoje trditve, na podlagi katerih se davčna obveznost zmanjša. Po 77. členu ZDavP-2 dokazuje zavezanec svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi sredstvi.

33. V davčnem postopku je procesno dokazno breme porazdeljeno tako, da mora zavezanec za davek predlagati dokaze za svoje trditve in če je mogoče te dokaze tudi predložiti. Ta zahteva ne velja za dejstva na katera zavezanec opira svoj zahtevek, temveč tudi za dejstva na katera v postopku opira svoje ugovore proti ugotovitvam davčnega organa. Procesno dokazno breme pa se torej izraža v procesni aktivnosti zavezanca za davek, ki mora najprej zatrjevati dejstva, ki so mu v korist, nato omogočiti njihovo dokazovanje s postavitvijo substanciranih dokaznih predlogov oziroma s predložitvijo tistih dokazov, ki jih je mogoče predložiti. Substanciranje dokaznega predloga pa pomeni določno navedbo o ugotovitvi katerega dejstva dokaz služi in v čem je pravna relevantnost tega dejstva in je del dokaznega bremena stranke.2

34. Tožnik je v zadevi vseskozi zatrjeval, da sredstva na računu, ki jih je prejel, niso njegova sredstva, temveč so sredstva vlagateljev, kar naj bi dokazoval s t.i. posojilnimi pogodbami. Kot je sodišče že pojasnilo v 30. točki te obrazložitve, je tožnik šele v pritožbi zoper izpodbijano odločbo v tem upravnem sporu predložil dve podpisani posojilni pogodbi, in sicer z E. E. v višini 100.000,00 EUR z dne 28. 1. 2013 in F. F. v višini 30.000,00 EUR z dne 13. 2. 2013. Sodišče v nadaljevanju ugotavlja, da obstoj same posojilne pogodbe še ne pomeni, da je bilo posojilo dano, saj v sami posojilni pogodbi ni nikjer navedeno, kdaj, kje in kako je bilo posojilo dano, prav tako pa predloženi posojilni pogodbi ne dokazujeta zatrjevanega sofinanciranja strukture v projektu B., prav tako ni naveden račun, kamor naj bi se zneski posojila nakazali, same strukture pa tudi tožnik ni podrobneje pojasnil. Tudi v svoji izpovedbi je bil neprepričljiv, ko je pravzaprav rekel, da ni lastnik in da nima nič v podjetju, da je imel pravzaprav neko mrežo, zato mu sodišče ni sledilo.

35. Sodišče kot pomembno okoliščino, ki utemeljuje zgoraj navedeno odločitev opozarja tudi na tožnikove navedbe v postopku ugotavljanja davčne osnove, ki so povzete v obrazložitvi odločbe št. DT 0610-13924/2015-11-04-510-15 z dne 21. 3. 2016, ki je postala pravnomočna 10. 4. 2017. Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da se je tožnik v zvezi s postopkom oglasil na uradu dne 3. 12. 2015, kjer je povedal, da so prilivi na račun iz naslova sklenjenih pogodb z različnimi strankami v Sloveniji in tujini za izgradnjo mreže v B. Z eventuelno stranko se dogovorita za sestanek in če je stranka za sodelovanje, mu nakaže denarna sredstva po pogodbi na TRR in iz tega računa plačuje agente po celem svetu, ki delajo za to mrežo. Agenti pa vpisujejo podjetja, ki izdajajo kartice zvestobe. Za ta zatrjevanja tožnik ni predložil nikakršnih dokumentov, čeprav je bil na to pozvan z elektronskim sporočilom dne 22. 12. 2015. 6. 1. 2016 je bil ponovno pozvan na pojasnila. Dne 12. 1. 2016 pa je povedal, da ni predstavnik skupine B. in tam ni zaposlen, je pa bil nekaj časa v leader teamu in je njihov logotip tudi uporabljal. Vse pogodbe so bile sklenjene s fizičnimi osebami, ki so nakazale denar na TRR v Avstriji in so bile v glavnem vrnjene in jih ne hrani več. Ker se posel ni tako razvijal, kot je mislil na začetku, ga je opustil in ljudem vrnil denar na različne načine. Največ v gotovini ali z nakazili na TRR. In to ni bil njegov dohodek, ampak samo investicija. Tožnik v nadaljevanju po pozivu tudi ni predložil nobenih dokazil, ampak je podal opravičila za zamudo. Davčni organ je tudi pridobil določene podatke oziroma informacije pri družbi B., Maribor, kjer je prokurist dejal, da denarnega toka s fizičnimi osebami in njihovimi podjetji v Sloveniji nima, ampak sklepa uradne pogodbe o poslovanju s slovenskimi podjetji, s katerimi pa ima finančne tokove in da A. A. nima nobene uradne relacije s podjetjem B., zato tudi načeloma ni upravičen do uradnih logotipov in grafičnih simbolov ter da skladno s splošnimi pogoji poslovanja za člane B. prepoveduje gotovinsko poslovanje med člani za namene B. delovanja, da so vse transakcije med pogodbenima partnerjema urejene brez posrednika z bančnim nakazilom. Kakršne koli individualne pogodbe med člani samimi, med fizičnimi osebami, ki bi kakorkoli sklepali v imenu B., so jim tuje in iz njihovega vidika sporne, ker s tem izrabljajo blagovno znamko in dobro ime.

36. Ob upoštevanju vseh navedb sodišče pritrjuje zaključku tožene stranke, da bi se od zavezanca pričakovalo, da bi imel kot fizična oseba za svoje sodelovanje z investitorji in agenti ustrezne dokumente, ki jih v postopku nadzora predloži. Tožnik je v postopku najprej zatrjeval, da dokumentov nima, nato pa, da bi jih lahko pridobil kasneje. Tudi na naroku je v svojem zaslišanju dejal, da bi to mogoče lahko našel, ampak rabi več časa. Poudariti je, da morajo fizične osebe dokumentacijo, ki ima vpliv na njihovo davčno obveznost, v skladu z 41. členom ZDoh-2, hraniti najmanj 5 let po poteku roka, na katero se davčna obveznost nanaša. 37. Ugotoviti je, da tožnik kot fizična oseba za sodelovanje z investitorji in agenti ni predložil ustreznih dokumentov, ki bi dokazovali vir denarnih sredstev, ki so bila nakazana na njegov TRR račun. Za svoje navedbe ni predložil nikakršnih listinskih dokazov, naj bi šlo za dogovore o sofinanciranju strukture v projektu B. V skladu s davčnimi predpisi se poslovni dogodki priznajo samo na podlagi verodostojnih listin, ki nedvoumno kažejo na poslovni dogodek in vsebujejo ustrezne podatke za knjiženje. Verodostojna listina pa je tista listina, ki je po vsebinski, računski in formalni plati popolna in neoporečna tako, da lahko z njo strokovna oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku, jasno in brez dvoma zazna naravo in obseg poslovnega dogodka. Tožnik, kot zavezanec, bi moral za svoje navedbe in trditve predložiti dokaze, vendar tega ni storil, ampak je vseskozi zatrjeval, da bo to predložil, tudi na naroku, da mogoče bi pa to lahko imel, vendar tega ni predložil. Ob dejstvu, da je tožnik šele v pritožbi predložil dve posojilni pogodbi, se to šteje za novoto v skladu z 238. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj je bil tožnik 7. 11. 2016 in 3. 3. 2017 pozvan k zavarovanju svojih pravic in z zakonom zavarovanih koristi, vendar se na to ni odzval. Tako je ugotoviti, da je odločitev, da je tožnik prejel dohodke, ki so obdavčljivi, utemeljena.

38. Sodišče zavrača tudi nadaljnje navedbe tožnika, da bi moral upravni organ upoštevati vse naknadno predložene dokaze, ne pa da se je postavil na zgornjo formalno stališče, da novot v pritožbenem postopku ni možno navajati in bi moral upravni organ dejstva, ki so mu bila predložena, upoštevati tako, da bi tožnika razbremenil dohodninske oziroma druge finančne odgovornosti. Stališče sodišča temelji na določbah 76. in 77. člena ZDavP-2 o dokaznem bremenu, pri čemur tožnik ne zatrjuje prepričljivih razlogov zaradi katerih dokazov ne bi mogel pridobiti. Na drugačno stališče sodišča pa ne morejo vplivati niti jasne določbe ZUP in ZUS-1 o navajanju novot, kar je sodišče že pojasnilo v predhodnih točkah obrazložitve.

39. Enako je glede ugovorov, da bi moral davčni organ sam preko sistema B. in z zaslišanjem prič, ki so individualno navedene, raziskati zadevo. Navedeno je namreč davčni organ že storil, ugotovitve pa niso bile v prid tožniku. Tožnik ni uspel dokazati svojih navedb, da gre za sredstva, ki so bila zgolj transferirana preko računa tožnika zgolj z namenom omenjenih vlaganj, saj so bile njegove navedbe v tej smeri nekonkretizirane, zanje pa ni predložil nikakršnih relevantnih dokazov, tudi zaslišanje tožnika sodišče ni prepričalo v smeri navedenih zatrjevanj.

40. V zvezi z zatrjevanjem, da se je vsa dokumentacija nahajala v sistemu B., ki je krovna organizacija in hrani vse ustrezne dokumente, je poudariti, da je tožnik v svoji izpovedbi sam dejal, da glede na mrežo teh podatkov v sistemu B. ni. Poudaril je, da je on tisti, ki razpolaga s temi dokumenti, vendar jih zaradi časovne stiske še ni predložil, navedeno pa ni utemeljen izgovor za nedokazovanje navedenih dejstev.

41. Terjatev tudi ni zastarala, saj 5 letni rok ni potekel. Po prvem odstavku 125. člena ZDavP-2 pravica do odmere zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti. Po 276. členu mora biti odločba o odmeri dohodnine izdana, oziroma dohodnina odmerjena do 31. oktobra tekočega leta za preteklo leto, torej za leto 2013 do 31. oktobra 2013. Tožniku je bila dohodnina prvič odmerjena z določbo z dne 14. 6. 2017, torej v okviru petletnega roka, ki bi potekel 31. 10. 2018. Po določbi 126. člena ZDavP-2 pa tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka in o katerem je zavezanec za davek obveščen (prvi odstavek). Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon (četrti odstavek). Nadalje v zadevi tudi ni potekel absolutni zastaralni rok, ki v šestem odstavku 126. člena ZDavP-2 določa, da ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano. V tem primeru se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka.

42. Glede na vse navedeno sodišče zaključuje, da so bila dejstva, na podlagi katerih davčna obveznost nastane, v postopku v celoti ugotovljena. Po določbah 15. člena ZDoh-2 so namreč z dohodnino obdavčeni vsi dohodki fizične osebe, dohodek pa je pridobljen oziroma dosežen v davčnem letu, v katerem je prejet. Šteje se, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi. Tožnik je bil zato utemeljeno pozvan, da nakazila pojasni in k svojim trditvam predloži dokaze. Trditve, da nakazila predstavljajo sredstva vlagateljev, tožnik ni uspel dokazati. Sodišče se strinja s presojo dokazov, ki so bili izvedeni v davčnem postopku in s sklepom o dejanskem stanju, ki na podlagi vseh dejstev in okoliščin, ki so bile ugotovljene v davčnem postopku, izhaja iz izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi. O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba po svojem prepričanju, na podlagi skrbne in vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Tožnik tudi s tožbenimi navedbami in ugovori ne prepriča. 43. Ker je tožba po povedanem neutemeljena, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka**

44. O stroških upravnega spora je odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Peti odstavek 111. člena ZPP določa, da če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih, se izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delavnika. 2 Tako N. Hudej v Davčno pravo med teorijo in prakso s komentarjem, od 70. - 90. člena ZDavP-2, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2021, str. 388 in 389.