Jedro

Če je oče otrok za delo sposoben, je kljub temu, da je iskalec zaposlitve, dolžan ustrezno prispevati k preživljanju svojih mladoletnih otrok.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank in mladoletni hčerki K. K. in A. K. dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo tožnici materi. Tožencu je naložilo obveznost plačevanja mesečne preživnine za hčerko K. po 12.000,00 SIT in za hčerko A. po 10.000,00 SIT, vse od 2.12.1998 dalje na roke tožnici M. K. in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke v 15 dneh, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 15 dne v mesecu z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega obroka do plačila in sicer do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in plač v Republiki Sloveniji, odtlej dalje pa v valoriziranih zneskih, določenih po obvestilih Centra za socialno delo Krško. Višji preživninski zahtevek je zavrnilo ter tožencu naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeči stranki v znesku 117.656,00 SIT, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Zoper sodbo se je toženec pritožil in predlaga, da se sodba po točko 3. in 5. izreka spremeni v njegovo korist zaradi nezmožnosti plačila, z obveznostjo, da javi Centru za socialno delo Krško v primeru, če se bo zaposlil, da bo svoje dolžnosti in obveznosti do otrok sprotno poravnaval. V svoji obširni pritožbi prikazuje življenjske razmere v času trajanja zakonske skupnosti in tudi po razpadu le-te in glede zaupanja otrok materi, vendar pa pritožbeno sodišče tega ne bo obravnavalo in povzemalo, ker odločitev o razvezi in dodelitvi otrok pritožnik ne izpodbija. V pritožbi navaja, da je njegov poklic rokometnega trenerja zelo nesiguren. Zato poizkuša delati še kaj drugega. Pojasnil je, da je bil rokometni trener v ... in je imel plačo 2.200 DEM, poleg tega pa mu je klub plačeval še stanovanje.

Plačila so potem začela zamujati in v letu 1998 so popolnoma usahnila. Klub mu dolguje 32.000 DEM in plačilo za stanovanje, od koder je toženca lastnik stanovanja zaradi neplačevanja izselil. Sedaj živi pri prijatelju, sam, brez službe in stanovanja. Finančno mu pomagata sestri, na kateri se večkrat obrne za pomoč, in še kakšen prijatelj. Prijavljen je na Zavodu za poslovanje, hrano pa dobiva preko pomoči Rdečega križa in Karitasa. Njegovo premoženjsko stanje je slabo, da bi bila težava še večja, pa mu klub tudi ni plačeval delovne dobe in ustreznih prispevkov, tako da ne more uveljavljati pravice do kakršnegakoli denarnega nadomestila za brezposelnost. Sam išče službo, vendar pri tem ni uspešen. Poudaril je še, da se zaveda dolžnosti plačevanja preživnine in da mu bo v največje zadovoljstvo in zadoščenje, če bo to nesporno obveznost ob ureditvi razmer lahko izpolnjeval. Pritožba ni utemeljena.

Ker toženec izpodbija le odločitev o svojih preživninski obveznosti in o pravdnih stroških, je pritožbeno sodišče opravilo preizkus le v tem obsegu, do drugih pritožbenih navedb pa se ni opredeljevalo.

103. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) določa, da so starši dolžni svoje otroke preživljati, skrbeti za njihovo življenje in zdravje in jih vzgajati ter po svojih močeh skrbeti za šolanje in strokovno izobrazbo, glede na njihove sposobnosti, nagnjenja in želje. Višino prispevka za preživljanje otrok sodišče določi v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami (79. čl. ZZZDR). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje primerno ocenilo potrebe mladoletne K. v znesku 70.000,00 SIT in mladoletne A. v znesku 43.000,00 SIT, upoštevajoč vse konkretne okoliščine, ki vplivajo na stroške preživljanja in pri tem pravilno upoštevalo njuno starost, šolanje in dodatne aktivnosti, ki so potrebne za normalen razvoj mladega človeka. Sam toženec ne oporeka svoji obveznosti plačevanja preživnine in tudi ne ugotovljenim potrebam mladoletnih hčera. Meni le, da bi moralo sodišče bolj upoštevati njegovo težko materialno stanje, ki izvira iz njegove nezaposlenosti. Pritožbeno sodišče meni, da je to bistveno okoliščino na njegovi strani sodišče prve stopnje že dovolj upoštevalo, ko mu je naložilo, ob ugotovljenih življenskih stroških prav minimalno preživnino. Prisojena zneska sta na spodnji meji najnižje določljivih preživninskih prispevkov. Dolžnost preživljanja otrok je na strani obeh staršev in vsak od njiju mora narediti vse, kar je v njegovi moči, da omogoči svojim otrokom normalni razvoj in je to cilj, kateremu mora podrediti vse svoje osebne načrte in želje. Toženec je sicer prijavljen na Zavodu za zaposlovanje oziroma je nezaposlen, ne zatrjuje pa, da bi ne bil za delo sposoben. Potruditi se bo torej moral, da bo dobil, če že ne svojega dela za katerega je usposobljen, pa kaka druga dela, katera je že opravljal in ki mu očitno pomagajo pri preživetju. Obveznost plačevanja preživnine za otroka temelji na delovni sposobnosti očeta.

Njegova dolžnost je poiskati primerno delo in ustvariti sredstva, potrebna za preživljanje otrok. Problem preživljanja ne preneha niti takrat, kadar bi nastal problem najnujnejšega vzdrževanja staršev samih. Pritožbeno sodišče je prepričano, da glede na vse navedeno določena preživnina za mladoletni hčerki ni previsoka in da jo bo toženec ob primerni skrbnosti, pridobiti si plačano delo, tudi zmogel plačevati, zlasti glede na izpovedbo toženčeve hčerke K., ki je ocenila po oblačenju in hrani v času, ko je bila pri njem, da mu ničesar ne manjka. Tako oceno kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje v zvezi s tem sprejema tudi sodišče druge stopnje, saj ima toženec poklic in očitno dela in ima tudi možnosti za delo. Zneska, ki ju je sodišče prve stopnje določilo, bo zmogel plačevati in ne bosta predstavljala takega znižanja njegovih sredstev, da bi bil ogrožen njegov življenjski obstoj. Istočasno pa sta ta zneska na spodnji meji najnižje določljivih preživninskih prispevkov za sedemnajstletno in dvanajstletno hčer. Pritožba zoper določeno preživnino je tako neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo.

Neutemeljeno pa se toženec pritožuje tudi zoper izrek o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je plačilo stroškov pravdnega postopka glede na določbo 413. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po prostem prevdarku naložilo tožencu. Ta sicer takšni odločitvi oporeka, ker da je brez finančnih sredstev. Pritožbeno sodišče nima razlogov, da bi dvomilo v presojo sodišča prve stopnje, ki bi narekovala drugačen prosti prevdarek. Upoštevati je namreč potrebno, da je že itak pretežno breme preživljanja na tožnici, da ima z otrokoma vso skrb in delo in končno so tudi dokazi, s katerim je razpolagalo sodišče prve stopnje, ob tem, da se toženec postopka ni udeleževal, dali dovolj podlage, za izpodbijano odločitev, ko je ugotovilo, da so bili pravzaprav razlogi za razvezo prav takšni, kot jih je opisala tožnica in jih je tudi sprejelo sodišče prve stopnje kot odločilne za to, da je dejansko zakonska zveza razpadla.

Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti po 2. odst. 350. čl. ZPP in je izpodbijana odločitev tudi v skladu z materialnim pravom oziroma določbami 78. in 79. člena ZZZDR, je pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo na podlagi 353. čl. ZPP.