Jedro

Ker je bila torej v obravnavanem primeru pravica uporabe s prodajo oziroma zamenjavo objektov oziroma njihovih delov konzumirana, torej do dejanskega podržavljenja ni prišlo s prisilnim aktom oblasti, temveč s pravnimi posli prejšnjih lastnikov oziroma njihovih pravnih naslednikov, v tem primeru niso izpolnjeni pogoji za denacionalizacijo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20. 11. 2007, s katero je ta odpravila odločbo Upravne enote Žalec z dne 20. 6. 2007. S to odločbo je prvostopenjski organ odločil, da mora Slovenska odškodninska družba – SOD (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji v korist pokojnih upravičencev A. A. in B. B. izročiti obveznice v višini 98.719,68 DEM, in sicer kot odškodnino za podržavljeno zemljišče takratna parc. št. 53 – stavbišče v izmeri 788 m/2, vpisano v vložno številko ... k. o. .... Tožena stranka je tudi zavrnila zahtevek za povrnitev tega podržavljenega zemljišča (2. točka izreka odločbe), ker niso izpolnjeni pogoji za vrnitev tega zemljišča, saj to bivšima lastnikoma ni bilo odvzeto iz posesti in sta z njim po podržavljenju prostovoljno razpolagala.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da med strankama ni sporno, da sta bivša lastnika nacionaliziranega zemljišča parc. št. 11 k. o.... , A.A. in B.B., po formalnem podržavljenju obdržala pravico uporabe na navedenem zemljišču, ker je bila pravica uporabe zemljišča vezana na stanovanjsko hišo št. ..., stoječo na tem zemljišču, ki pa ni bila nacionalizirana. Sporno tudi ni, da je šele na podlagi kupne pogodbe z dne 12. 7. 1967, ki sta jo pravna prednika revidentke (tožnice) sklenila glede dela stanovanjske hiše s Kmetijskim kombinatom ... (in ne Kmetijsko zadrugo ..., kot to navaja tožena stranka v razlogih svoje odločbe), pravica uporabe na pripadajočem delu stavbišča parc. št. 11 k. o. 12, prešla na novega lastnika. Na preostalem delu stavbišča pa sta nekdanja lastnika prav tako obdržala pravico uporabe, ki je potem na podlagi Sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Žalcu O 77/77-7 z dne 20. 5. 1977 skupaj s preostalim delom stavbe prešla na njune pravne naslednike. Sodišče prve stopnje na podlagi navedenega meni, da prejšnjima lastnikoma ni bila odvzeta pravica uporabe in sta z njo na podlagi kupne pogodbe iz leta 1967 prosto razpolagala. Zato tudi po mnenju sodišča prve stopnje ne obstojajo pogoji za denacionalizacijo tega stavbnega zemljišča, saj pravica uporabe prejšnjih dveh lastnikov ni prenehala na podlagi predpisa, ki bi bil naveden v 3. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen), in tudi ne na način in v časovnem okviru iz 4. člena ZDen, to je do sprejetja Ustave iz leta 1963, zato prejšnja lastnika nista upravičena do odškodnine za to zemljišče. 3. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po določbah 1., 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ponavlja tožbene navedbe. Poudarja, da njeni pravni predniki niso prosto razpolagali s stavbo in posledično z navedenim stavbnim zemljiščem, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, saj so kupno pogodbo sklenili s Kmetijskim kombinatom ... pod prisilo in grožnjo (5. člen ZDen), kar ona dokazuje v postopku pred Okrajnim sodiščem v Žalcu. Če bi se namreč v postopku pred navedenim sodiščem ugotovilo, da je bila lastninska pravica na stavbi št. ..., stoječi na zemljišču parc. št. 11 k. o. 12, na podlagi kupne pogodbe z dne 12. 7. 1967 prenesena na Kmetijski kombinat ... pod prisilo, je bila prisilno odvzeta tudi posest na tem zemljišču, ker pomeni, da z njo prejšnja lastnika nista prosto razpolagala. Iz navedenega razloga je torej za odločitev v obravnavanem primeru pomembna odločitev v postopku pred Okrajnim sodiščem v Žalcu. Predlaga, da Vrhovno sodišče ugodi reviziji in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena in prizadeta stranka (SOD) v odgovoru na revizijo predlagata, da se revizija zavrne kot neutemeljena.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. V obravnavani zadevi je po presoji Vrhovnega sodišča izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revidentka se v reviziji glede dovoljenosti revizije po navedeni določbi ZUS-1 smiselno sklicuje na sedaj odpravljeno odločbo prvostopenjskega upravnega organa, s katero je bila prejšnjima lastnikoma priznana odškodnina v obveznicah SOD v višini 98.719,68 DEM (to je 50.496,00 EUR), pri čemer izpodbija pravilnost odprave te odločbe. Ker je v obravnavani zadevi dovoljenost revizije podana že po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo s preizkusom izpolnjevanja ostalih zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je tudi v revizijskem postopku sporno, ali so izpolnjeni pogoji za denacionalizacijo stavbnega zemljišča parc. št. 11 k. o. 12, pri čemer ni sporno, da so na tem zemljišču stali objekti, ki niso bili podržavljeni, da pa je bilo samo zemljišče podržavljeno z ZNNZ, vendar sta prejšnja lastnika na tem zemljišču namesto lastninske pravice pridobila pravico uporabe, vse dokler na tem zemljišču stojijo zgradbe (37. člen ZNNZ). Ni niti sporno, da pravica uporabe na obravnavanem zemljišču prejšnjima lastnikoma ni bila prisilno odvzeta, temveč sta jo uživala v celoti. Sporno tudi ni, da sta s pogodbo z dne 12. 7. 1967 prodala del stanovanjske hiše na navedenem zemljišču in da so preostali del stavbe s pripadajočim delom zemljišča dedovali njuni dediči, med njimi tudi revidentka, dokler niso sklenili menjalne pogodbe z dne 7. 9. 1981 in zamenjali ta del stavbe in pripadajočega zemljišča za dvosobno stanovanje in plačilo razlike v vrednosti v denarju.

9. Glede na takšno nesporno dejansko stanje, določbe ZDen s tem, kaj se šteje za podržavljenje v smislu ZDen in odločb Ustavnega sodišča RS U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002 in Up-58/02-10 z dne 7. 11. 2002 ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS (na primer sodbe I Up 514/2002 z dne 19. 3. 2002, I Up 27/2007 z dne 11. 2. 2009, I Up 166/2003 z dne 25. 5. 2005, I Up 1025/2005 z dne 18. 10. 2007 itd.), tudi Vrhovno sodišče meni, da v obravnavanem primeru pogoji za denacionalizacijo niso izpolnjeni.

10. Po ZDen se namreč vrača le premoženje, ki je bilo prejšnjim lastnikom podržavljeno (zasebno premoženje, ki je z aktom o podržavljenju prešlo v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno lastnino – to določa drugi odstavek 8. člena ZDen) na način iz 3., 4., oziroma 5. člena ZDen. V tem primeru pa sta prejšnja lastnika s pravico uporabe, ki sta jo na obravnavanem zemljišču pridobila po ZNNZ namesto prejšnje lastninske pravice, delno razpolagala s tem, ko sta s kupno pogodbo z dne 12. 7. 1967 prodala del stanovanjske stavbe in dve gospodarski poslopji, ki sta stali na tem zemljišču, saj se je po tedanjih predpisih o prometu z nepremičninami štelo, da se s prenosom lastninske pravice na stavbi oziroma njenem delu prenese tudi ustrezen del pravice uporabe na pripadajočem zemljišču (fundus in funkcionalno zemljišče), ki je bilo v družbeni lastnini, in sicer tudi v primeru, če to v kupoprodajni pogodbi ni bilo posebej urejeno. Z navedeno pogodbo sta torej prejšnja lastnika obravnavanega zemljišča konzumirala tudi pravico uporabe na zemljišču, ki pripada prodanim zgradbam oziroma njihovim delom. Preostali del pravice uporabe na obravnavanem zemljišču pa je bil skupaj s preostalim delom stavbe predmet dedovanja pravnih naslednikov prejšnjih lastnikov, med njimi tudi revidentke, in je bil skupaj s preostalim delom stavbe zamenjan za dvosobno stanovanje in plačilo razlike v vrednosti na podlagi menjalne pogodbe z dne 7. 9. 1981. Torej je bil tudi ta del pravice uporabe na obravnavanem zemljišču konzumiran z zamenjavo stavbe, ki je zajemala tudi pripadajoče zemljišče. Ker je bila torej v obravnavanem primeru pravica uporabe s prodajo oziroma zamenjavo objektov oziroma njihovih delov konzumirana, torej do dejanskega podržavljenja ni prišlo s prisilnim aktom oblasti, temveč s pravnimi posli prejšnjih lastnikov oziroma njihovih pravnih naslednikov, v tem primeru niso izpolnjeni pogoji za denacionalizacijo.

11. Revizijska navedba, da teče pred sodiščem splošne pristojnosti denacionalizacijski postopek po 5. členu ZDen v zvezi s kupoprodajno pogodbo z dne 12. 7. 1967, pa na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati.

12. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Revidentka z revizijo ni uspela, zato na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.