Up-323/01 - 8

9. 4. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopajo B. B., C. C., Č. Č. Č. in D. D., odvetniki v Z., na seji senata dne 27. marca 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 72/99-2 z dne 12. 4. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pritožnik izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča, ki je potrdila sodbo Upravnega sodišča, s katero je to zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor. Ministrstvo za okolje in prostor je namreč zavrnilo (v pretežnem delu) njegovo pritožbo zoper odločbo inšpekcijskega organa o odstranitvi počitniškega objekta, ker naj bi bil zgrajen brez lokacijskega dovoljenja.

Pritožnik zatrjuje, da je Vrhovno sodišče kršilo načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člen Ustave), načelo uresničevanja in omejevanja pravic (15. člen Ustave) in poseglo v njegovo zasebno lastnino (33. člen Ustave). Navaja, da je lastnik stanovanjske in ne počitniške hiše, kot naj bi napačno ugotavljali vsi organi, zato naj bi bilo ugotovljeno dejansko stanje napačno in nepopolno. Novega objekta naj ne bi zgradil, saj nadomestna gradnja predstavlja le navezavo novih konstrukcijskih elementov na stari objekt. Teh argumentov naj Vrhovno sodišče ne bi upoštevalo, zato je kršena njegova pravica do enakega obravnavanja pred zakonom. Njegova gradnja naj bi bila legitimna, saj je stanovanjska hiša vpisana v zemljiški kataster in zemljiško knjigo, torej je na njej pridobil lastninsko pravico. Inšpekcijski organ naj ne bi smel posegati v njegove pridobljene pravice v nasprotju s 33. členom Ustave. Vrhovno sodišče naj bi napačno uporabilo 73. člen Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl. - v nadaljevanju ZUN), ker ni upoštevalo, da je treba v primeru nedovoljenega posega v prostor uporabiti ukrep, ki je za stranko najmilejši. To naj bi pomenilo, da je inšpekcijski organ dolžan ugotoviti, ali je možna "pravna sanacija" nedovoljenega posega v prostor in v primeru, da je ta možna, takšno sanacijo odrediti, ker se na njeni podlagi izvede "dejanska sanacija".

Samo takšna razlaga 73. člena ZUN naj bi bila ekonomsko, pravno in dejansko smiselna. Predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijano sodbo odpravi.

B.

Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Skladno s šesto alinejo prvega odstavka 160. člena Ustave presoja Ustavno sodišče v postopku ustavne pritožbe le, ali so bile z izpodbijanimi akti pritožniku kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

Pravica do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) se na področju sodnih postopkov izraža kot pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki posamezniku zagotavlja pravico do poštenega sojenja. Navedena pravica vključuje pravico stranke, da sodišče obravnava, ovrednoti in obrazloženo sprejme ali zavrne njene trditve in stališča, če so postavljena v skladu z določbami postopka in če niso očitno pravno nepomembna. Pritožnik ne zatrjuje, da v postopku ni imel možnosti dokazovanja. Očita le, da sodišča niso upoštevala, da je kot lastnik stanovanjske hiše (ne počitniškega objekta) zgradil nadomestni objekt, ki je vpisan v zemljiški kataster in zemljiško knjigo. Vendar je Vrhovno sodišče pojasnilo, da ugovori o legalizaciji in namembnosti nedovoljenega posega v prostor v obravnavani zadevi niso pravno pomembni za rešitev zadeve, zato je pritožnikovo zatrjevanje kršitve pravice iz 14. oziroma 22. člena Ustave iz tega razloga očitno neutemeljeno. Okoliščina, da sodišče pravo razume drugače kot pritožnik, pa še ne pomeni posega v njegovo lastninsko pravico iz 33. člena Ustave. Tudi dejstvo, da pritožnik s pravnimi sredstvi ni uspel, ne pomeni kršitve načel uresničevanja in omejevanja pravic (15. člen Ustave).

Pritožnik očita tudi nepravilno uporabo materialnega prava, vendar pri tem ne zatrjuje, da takšna uporaba prava neposredno posega v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine.

Ustavno sodišče se je zato omejilo na presojo, ali ni morda izpodbijana sodba tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da bi jo bilo mogoče označiti za arbitrarno, kar bi lahko predstavljalo kršitev 22. člena Ustave. Tega izpodbijani sodbi ni mogoče očitati. Vrhovno sodišče je razumno pojasnilo, da je nadomestna gradnja nova gradnja, za katero je treba pridobiti ustrezna dovoljenja. Postopki pridobivanja dovoljenj za gradnjo so ločeni od postopka, ki ga je vodil urbanistični inšpektor zaradi nedovoljeno zgrajenega objekta in v katerem so bili izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa. Sodišče je s tem svojo odločitev oprlo na razlago Zakona, ki ji ni mogoče očitati arbitrarnosti, zato pritožniku tudi s tega vidika ni bilo poseženo v pravico iz 22. člena Ustave.

Z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodniku Jožetu Tratniku, ki je bil v zadevi izločen. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan