Jedro

Res je, da po določbi 965. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in 20. členu Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), lahko oškodovanec zahteva povrnitev škode, ki jo krije zavarovanje avtomobilske odgovornosti neposredno od zavarovalnice (direktna tožba). To pa še ne pomeni, da lahko oškodovanec za poplačilo škode iz naslova zavarovanja avtomobilske odgovornosti, plačilo zahteva le od zavarovalnice, ne pa tudi od oškodovalca. Nasprotno, oškodovancu je dana možnost izbire. Odškodnino lahko zahteva neposredno od zavarovalnice na podlagi določbe 965. člena OZ in 20. člena ZOZP (direktna tožba), lahko pa tudi odškodnino uveljavlja od oškodovalca po Splošnih pravilih odškodninskega prava.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem obsodilnem delu (točka I izreka) in v odločbi o pravdnih stroških (točka III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko iz naslova avtomobilske škode obsodilo na plačilo odškodnine tožniku v znesku 3.126,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2012 dalje do plačila (točka I izreka). V presežku za vtoževane zakonske zamudne obresti od 1. 4. 2011 do 4. 7. 2011 je zavrnilo tožbeni zahtevek. V odločbi o pravdnih stroških (točka III izreka) je toženo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 661,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

2. Zoper obsodilni del prvostopne sodbe je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je tožena stranka iz naslova avtomobilske škode dolžna tožniku plačati škodo, kot je ocenila in tožniku že plačala zavarovalnica, pri kateri je imel toženec zavarovano svoje vozilo iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja. Zavarovalnica je tista, ki mora kriti vso škodo, katero povzroči zavarovano vozilo tretjim osebam. Toženec tako ni legitimiran za plačilo vtoževane odškodnine. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče pravilno ugotavlja, temu tudi pritožba ne oporeka, da je v prometni nesreči, katero je povzročil toženec (ta je imel svoje vozilo zavarovano pri Zavarovalnici Generali d.d. Ljubljana), na vozilu tožniku nastala premoženjska škoda v skupnem znesku 11.162,49 EUR, pri čemer je zavarovalnica pooblaščenemu serviserju iz naslova popravila avtomobila plačala 8.036,44 EUR. Tako je ostala neporavnana premoženjska škoda v znesku 3.126,25 EUR. Navedeni znesek je pooblaščenemu serviserju poravnal tožnik sam iz lastnih sredstev.

6. Res je, da po določbi 965. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in 20. členu Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), lahko oškodovanec zahteva povrnitev škode, ki jo krije zavarovanje avtomobilske odgovornosti neposredno od zavarovalnice (direktna tožba). To pa še ne pomeni, da lahko oškodovanec za poplačilo škode iz naslova zavarovanja avtomobilske odgovornosti, plačilo zahteva le od zavarovalnice, ne pa tudi od oškodovalca. Nasprotno, oškodovancu je dana možnost izbire. Odškodnino lahko zahteva neposredno od zavarovalnice na podlagi določbe 965. člena OZ in 20. člena ZOZP (direktna tožba), lahko pa tudi odškodnino uveljavlja od oškodovalca po Splošnih pravilih odškodninskega prava. V primeru plačila pa lahko zavarovanec (povzročitelj prometne nesreče) regresira povrnitev izplačane odškodnine od zavarovalnice. Izhajajoč iz navedenega materialnopravnega izhodišča je prvostopno sodišče pravilno presodilo, da je toženec kot povzročitelj prometne nesreče v predmetni zadevi pasivno legitimiran. Nasprotna pritožbena izvajanja so neutemeljena.

7. Ugotovitev prvostopnega sodišča, da je popravilo v prometni nesreči poškodovanega tožnikovega vozila znašalo 11.162,49 EUR, in da je zavarovalnica iz naslova navedene premoženjske škode plačala že 8.036,44 EUR, pritožba ne izpodbija. Tudi ni sporno, da je tožnik iz lastnih sredstev pooblaščenemu servisu za popravilo vozilo plačal razliko v znesku 3.126,25 EUR in je tako toženec dolžan navedeni znesek na podlagi določbe četrtega odstavka 164. člena OZ (denarna odškodnina za premoženjsko škodo) poravnati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2011 dalje, kot je pravilno presodilo že prvostopno sodišče. 8. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

9. Tožena stranka s pritožbo ni uspela in zato krije sama svoje pritožbene stroške.