Jedro

Zoper obdolženca tako neposredno po izvršitvi kaznivega dejanja, kot ob vložitvi obtožnega predloga odreditev pripora ni bila predlagana, temveč je tožilec predlog podal med tekom glavne obravnave. Poudariti je, da za presojo ni odločilno, ali so okoliščine, na katere sodišče opira odločitev o priporu, nove, temveč ali so te izkazane v trenutku podaje predloga za odreditev pripora. Sodišče, v skladu s prvim odstavkom 202. člena ZKP, pripor odredi na predlog državnega tožilca in takrat presoja, ali so glede na predlog podani pogoji za pripor.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je v obravnavani zadevi zaradi kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) zoper obdolženega A. A. odredilo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper omenjeni sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep obdolženčev zagovornik vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi oziroma podrejeno, da ga spremeni tako, da pripor nadomesti z milejšim ukrepom.1

3. Vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo in predlagal njeno zavrnitev.

4. Obdolženec in njegov zagovornik sta bila z odgovorom seznanjena, pri čemer se je zagovornik o odgovoru izjavil in vztrajal pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Zagovornik najprej trdi, da je izpodbijani pravnomočni sklep nezakonit, ker se sodišči pri presoji utemeljenosti odreditve pripora zoper obdolženca nista oprli na nobeno novo okoliščino, ki ne bi obstajala že ob izvršitvi dejanja dne 24. 2. 2022. Kljub temu obdolžencu pripor ni bil odrejen takoj po izvršitvi dejanja, temveč šele leto dni kasneje. Iz navedenega naj bi sledilo, da ponovitvena nevarnost ni podana.

6. Zoper obdolženca je v teku kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1, ki naj bi ga dne 24. 2. 2022 izvršil na škodo svojih staršev in sestrične B. B. Pritrditi je zagovorniku, da zoper obdolženca tako neposredno po izvršitvi kaznivega dejanja, kot ob vložitvi obtožnega predloga dne 5. 5. 2022 odreditev pripora ni bila predlagana, temveč je tožilec predlog podal dne 9. 3. 2023. Vendar pa navedeno za presojo ponovitvene nevarnosti ni odločilno. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je obdolženec kratek čas po očitanem kaznivem dejanju, na škodo staršev izvršil kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191 člena KZ-1, za katerega je pravnomočno obsojen s sodbo IV K 35956/2022. V tistem postopku je bil zoper obdolženca dne 11. 6. 2022 odrejen pripor, obdolženec se je do vključno 8. 3. 2022 nahajal v ZPKZ Maribor. Pred obdolženčevo izpustitvijo s prestajanja zaporne kazni je državni tožilec v obravnavani zadevi predlagal odreditev pripora. Poudariti je, da za presojo ni odločilno, ali so okoliščine, na katere sodišče opira odločitev o priporu, nove, temveč ali so te izkazane v trenutku podaje predloga za odreditev pripora. Sodišče v skladu s prvim odstavkom 202. člena ZKP pripor odredi na predlog državnega tožilca in takrat presoja, ali so glede na predlog podani pogoji za pripor. Pritrditi je presoji nižjih sodišč, da okoliščine, ki jih je v predlogu za odreditev pripora dne 9. 3. 2023 navedel državni tožilec, utemeljujejo tako priporni razlog ponovitvene nevarnosti, kot neogibnost odvzema prostosti za zagotovitev varnosti obdolženčevih staršev.

7. Izpodbijani pravnomočni sklep zaključek o ponovitveni nevarnosti gradi tako na teži obdolžencu očitanega dejanja in načina ter okoliščin njegove storitve, kot tudi na obdolženčevih osebnih lastnostih in njegovemu prejšnjemu življenju. V zvezi s slednjimi se pravnomočni sklep opira na obdolženčevo predkaznovanost za dejanja z elementi nasilja, tudi zoper dva od oškodovancev v obravnavani zadevi – svoja starša, ugotovitve CSD o visoki stopnji ogroženosti obdolženčevih staršev, ugotovitve izvedenca dr. Petra Preglja o obdolženčevih psihičnih motnjah, iz katerih izvira tveganje za pojav kaznivih dejanj zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost in premoženje. Glede na navedeno sta nižji sodišči razumno zaključili, da je pri obdolžencu podana tako visoka ponovitvena nevarnost, ki je zaradi izostanka pozitivne prognoze ni mogoče odpraviti z milejšim ukrepom, pri čemer je pripor tudi sorazmeren z intenzivnostjo napada na ustavno varovano dobrino – zdravje in življenje obdolženčevih družinskih članov. Teh ugotovitev ne more omajati v zahtevi izpostavljeno dejstvo, da se bo obdolženec v neki točki vrnil na prostost, niti zagovornikova ocena, da odnos med obdolžencem in njegovimi družinskimi člani oziroma neuspeh države sanirati ta odnos predstavlja sistemski problem.

8. Z navedbami o izvedenskem mnenju dr. Preglja, dvomih o obdolženčevi prištevnosti, izpovedb oškodovank, zagovornik podaja lastno oceno dokaznega gradiva, kar presega presojo utemeljenosti suma in predstavlja uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. To je zagovorniku v izpodbijanem sklepu pojasnilo že drugostopenjsko sodišče (tč. 7), s čimer se kot neutemeljena izkaže zagovornikova navedba v zahtevi, da naj drugostopenjsko sodišče na ta pritožbena prizadevanja ne bi odgovorilo.

9. Zagovornik navaja tudi, da so podani pogoji za izrek milejšega ukrepa. Vendar te svoje pavšalne teze ne argumentira. Trdi le, da se drugostopenjsko sodišče do tosmernih pritožbenih navedb ni opredelilo, s čimer uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 395. člena ZKP. Temu očitku ni mogoče slediti. Drugostopenjsko sodišče je namreč v izpodbijanem sklepu jasno obrazložilo, da se v celoti pridružuje zaključkom prvostopenjskega sklepa, da je pripor edini učinkovit ukrep, ki lahko prepreči ponovitveno nevarnost (tč. 6 drugostopenjskega sklepa).

C.

10. Vrhovno sodišče je po navedenem ugotovilo, da zatrjevane kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Če bo za obdolženca nastopila takšna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in s 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

1 Predloga o izreku milejšega ukrepa sicer zagovornik v zahtevi ne utemeljuje.