Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sodba II Cp 1929/2009

ECLI:SI:VSLJ:2009:II.CP.1929.2009 Civilni oddelek

pridobitev lastninske pravice priposestvovanje dobroverni posestnik nepremične stvari dobroverni in zakoniti posestnik pravni naslov dobra vera bonitarna lastnina
Višje sodišče v Ljubljani
23. september 2009

Povzetek

Sodišče je potrdilo, da je tožnik pridobil lastninsko pravico na nepremičninah s priposestvovanjem, saj je izročilna pogodba z dne 7.1.1965 predstavljala pravni naslov za pridobitev lastninske pravice. Sodišče je zavrnilo pritožbo toženke, ki je trdila, da tožnik ni izkazal lastniške posesti in da izročitelj ni bil lastnik ob izročitvi. Pritožba je bila delno utemeljena glede stroškov, saj je sodišče odločilo, da si stranki krijeta vsaka svoje stroške prvostopenjskega postopka.
  • Pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjemAli je tožnik pridobil lastninsko pravico na nepremičninah s priposestvovanjem na podlagi izročilne pogodbe?
  • Dobrovernost posestnikaAli je tožnik lahko štel za dobrovernega posestnika, če ni imel pravnega naslova za svojo posest?
  • Učinki izročilne pogodbeAli je izročilna pogodba z dne 7.1.1965 lahko podlaga za prenos lastninske pravice, če izročitelj ob izročitvi ni bil lastnik nepremičnin?
  • Stroški pravdnega postopkaKako naj se obravnavajo stroški pravdnega postopka, ko je tožnik navajal več pravnih podlag za svoj zahtevek?
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Tožnik je na podlagi izročilne pogodbe pridobil t. i. bonitarno lastnino, ki je podlaga za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (2. odstavek izreka) spremeni tako, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške prvostopenjskega postopka.

2. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (1. odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnik lastnik nepremičnin parc. št. 1020/15 (gozd v izmeri 11011 m2), parc. št. 1020/19 (gozd v izmeri 218 m2) in parc. št. 1020/20 (gozd v izmeri 13346 m2), vpisanih pri vl. št. 1244 k.o. X. Zahtevano izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila je zavrnilo, toženki pa naložilo, da mora tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 1.899,87 EUR z zamudnimi obrestmi od izdaje prve sodbe dalje.

Toženka se je pravočasno pritožila. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj niso izpolnjene predpostavke za priposestvovanje. Izročitelj J.K. po izročilni pogodbi z dne 7.1.1965 ob izročitvi ni bil lastnik spornih nepremičnin, niti zemljišča niso bila še razmejena v sedanji obliki. Izročilna pogodba tako ni mogla biti podlaga za prenos lastninske pravice, delna odločba OLO Novo mesto z dne 20.7.1962, ki je priznala lastništvo posameznim posestnikom, pa je postala pravnomočna šele leta 1989. Izročitelj z izročilno pogodbo pred tem ni mogel prenesti več pravic, kot jih je imel sam ob izročitvi. Lastniška posest torej ni izkazana. Tožnik ni mogel biti iz opravičljivih razlogov v zmoti o tem, da je vpisan v zemljiško knjigo. Priposestvovanje pa je onemogočal tudi 29. člen ZTLR, saj so bile z Zakonom o agrarnih skupnostih (Ur. l. LRS, št. 52/47) nacionalizirane vse nepremičnine v lasti agrarnih skupnosti, s čimer so postale splošno ljudsko premoženje. Tožnik tudi ni mogel biti v dobri veri, da je na podlagi izročilne pogodbe pridobil lastnino. V sklepu Občinskega sodišča Novo mesto, opr. št. Dn. 1335/66 z dne 26.7.1966 o vpisu lastninske pravice na nepremičninah po izročilni pogodbi niso zajete sporne nepremičnine. Poleg tega je izročitelja J. K. v upravnem postopku kot pridobiteljica nepremičnin zastopala F.K., medtem ko je bil tožnik zgolj njen pooblaščenec. Tožnik je torej vedel, da bo ona pridobila sporne nepremičnine, v nasprotnem primeru ne bi bilo potrebe za podpis pooblastila z dne 3.2.1993. Poleg tega v sodbi ni opredeljen začetek in zaključek prisposestvovalne dobe in se je zato v tem delu ne da preizkusiti. Toženka pa se pritožuje tudi zoper odmero pravdnih stroškov. Del zahtevka je bil zavrnjen, tožnik pa je navajal več pravnih podlag za pridobitev lastnine. V zvezi s tem so se izvajali dokazi in nastajali so stroški. Z zatrjevanjem lastninske pravice na podlagi pogodbe z dne 20.7.2005 tožnik ni uspel in bi toženka morala biti upravičena do povračila pravdnih stroškov.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je delno utemeljena.

O glavni stvari: Med več pravnimi podlagami, na katere je tožnik opiral svojo tožbeno tezo o pridobitvi lastninske pravice, je v pritožbenem postopku ostalo sporno še priposestvovanje. Izpodbijana sodba ima tudi o tem ne samo jasne in razumljive, ampak tudi celovite in pravilne dejanske in pravne razloge. Iz sodbe je tako mogoče povzeti, da je tožnik nastopil posest spornih nepremičnin leta 1965 in po preteku 20 let po samem zakonu pridobil lastninsko pravico s priposestvovanjem. Sodbo je torej tudi v tem delu mogoče preizkusiti. Še podrobnejša opredelitev začetka in zaključka priposestvovalne dobe, za katero se zavzema pritožba, bi bila sama sebi namen. Smiselno očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07-UPB3 in 45/08) zato ni podana, prav tako ne kakšna uradoma upoštevna kršitev te vrste.

Tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Po 4. odstavku 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR; Ur. l. SFRJ, št. 6/80, 20/80 in 36/90) dobroverni posestnik nepremične stvari pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku 20 let. V ta namen zadošča, da je posest dobroverna, in ni treba, da je tudi zakonita, kot to velja po 2. odstavku 28. člena ZTLR za izredno priposestvovanje, ki nastopi že po preteku 10 let. Res pa je, da posestnika, ki ne more izkazati pravnega naslova za svojo posest, ni mogoče obravnavati kot dobrovernega. V tožnikovem primeru je tak pravni naslov izročilna pogodba z dne 7.1.1965. Ni dvoma, da je izročilna pogodba pravni naslov, ki je podlaga za pridobitev lastninske pravice prevzemnika na izročenem premoženju. Ob tem ni upravičen pritožbeni pomislek, da sporne nepremičnine ob izročitvi še niso bile „razmejene“ v sedanji obliki. Čeprav so te tri parcele nastale s parcelacijo šele po izročilni pogodbi, nikoli ni bilo sporno, za katere nepremičnine v naravi gre in da so bile od leta 1965 dalje v tožnikovi posesti. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, gre za parcele, ki nosijo domače nazive S. in K.. Zgrešeno je tudi pritožbeno stališče, da izročitelj ob izročitvi še ni bil lastnik spornih nepremičnin. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki je toženka ne izpodbija, so sporne nepremičnine nastale iz parcel, navedenih v II. točki delne odločbe Okrajnega ljudskega odbora Novo mesto z dne 20.7.1962, za katere ta odločba izrecno ugotavlja, da so si jih „poedini posestniki pred 6.4.1941 razdelili in priposestvovali po točno določenih fizičnih delih“ in zato „ne spadajo pod predpise Zakona o upravljanju in gospodarjenju s premoženjem bivših agrarnih skupnostih“. Potemtakem je izročitelj J.K. pridobil lastninsko pravico na spornih treh nepremičninah po samem zakonu s priposestvovanjem. Ni bistveno, če takrat še ni bil vpisan kot lastnik v zemljiški knjigi, saj je vpis v takem primeru le deklaratorne narave. Brez pomena je tudi dejstvo, da je navedena odločba postala pravnomočna šele leta 1989. Kot že navedeno, izročitelj lastninske pravice na spornih nepremičninah ni pridobil z odločbo upravnega organa, pač pa po zakonu s priposestvovanjem, kot ugotavlja tudi sama odločba. Odveč je torej pritožbeno sklicevanje na Zakon o agrarnih skupnosti (Ur. l. LRS, št. 52/47), po katerem so bile namreč nacionalizirane vse nepremičnine v lasti agrarnih skupnosti, s čimer so postale splošno ljudsko premoženje. Sporne nepremičnine so bile namreč izvzete iz nacionalizacije, kot izhaja iz II. točke navedene delne odločbe. Prepoved iz 29. člena ZTLR, po kateri se na stvari, ki je družbena lastnina, lastninska pravica ne more priposestvovati, zato za obravnavani primer ne velja.

Tožnik je na podlagi izročilne pogodbe pridobil t. i. bonitarno lastnino, ki je podlaga za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Ker razlogov, da pridobitev lastninske pravice ni bila vpisana v zemljiško knjigo, ni mogoče pripisati tožniku, je neupravičen tudi pritožbeni očitek o tožnikovi nedobrovernosti. Kot je razvidno iz sklepa Okrajnega sodišča v Novem mestu, Dn. št. 5082/2002, z dne 13.1.2005, je bil postopek parcelacije spornih parcel končan šele v letu 1992, takrat pa je predpisana 20-letna priposestvovalna doba za tožnika že potekla. Pred zaključkom parcelacije vknjižba ni bila možna. Brez pomena je zato pritožbeno sklicevanje na sklep Okrajnega sodišča Novo mesto, Dn. št. 1335/66, z dne 26.7.1966. Dejstvo, da sporne nepremičnine v njem niso zajete, je posledica takrat še neurejenega zemljiškoknjižnega stanja v vl. št. ... k.o. ..... Po vsem navedenem tudi dejstvo, da je v upravnem postopku izročitelja J.K. zastopala toženkina mati F.K. in je bil tožnik zgolj njen pooblaščenec, samo po sebi ne more biti odločilno. Odveč je tudi pritožbeno sklicevanje na pooblastilo z dne 3.2.1993, saj so se pogoji za priposestvovanje stekli že v letu 1985. Za pridobitev lastninske pravice zato poznejše tožnikovo ravnanje oziroma prizadevanje, da bi mu toženkina pravna prednica priznala priposestvovanje, ne more biti odločilno.

Pritožbeni razlogi glede odločitve o glavni stvari torej niso podani, zato je sodišče druge stopnje toženkino pritožbo v tem delu zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

O stroških postopka: Utemeljena pa je toženkina pritožba glede pravdnih stroškov. Čeprav je tožnik nazadnje uspel z zahtevkom, da je lastnik spornih nepremičnin, pa bi sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških vendarle moralo upoštevati, da je tožnik navajal več pravnih podlag za svoj zahtevek, ki jih je bilo treba preveriti v dokaznem postopku. To pa je povzročilo dodatne stroške, ki jih sicer ne bi bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi v tem delu ugodilo in stroškovno odločitev, vsebovano v izpodbijani sodbi, spremenilo tako, da je ob upoštevanju vseh okoliščin primera v skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da krijeta stranki vsaka svoje stroške prvostopenjskega postopka. Glede na končni izid pravde je bil njun uspeh v postopku približno enak.

Toženka je s pritožbo pretežno propadla. Ker so stroški postopka stranska terjatev, sprememba stroškovnega izreka prve stopnje, ki jo je dosegla toženka, ne vpliva na oceno njenega uspeha v pritožbenem postopku. Toženka zato do povračila svojih pritožbenih stroškov ni upravičena.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia