Jedro

V skladu s prvo alinejo 1. točke tarifne številke 9 OT se zaradi kaznivega dejanja, zaradi katerega se sme po zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen, prizna 100 točk, medtem ko tretja točka tarifne številke 9 določa, da se za pristop na narok v predhodnem postopku ter udeležba na preiskovalnih in drugih uradnih dejanjih izven glavne obravnave, kadar se narok ne opravi, prizna 50 % iz 1. in 2. točke te tarifne številke.

Določbe petega poglavja OT (le te se nanašajo na kazenski postopek) ne utemeljujejo zaključka, da je pregled spisa in posvet s stranko zajet že v postavkah tega poglavja. Ker je navedena storitev zajeta v tarifni številki 39, bi tožena stranka tožniku za navedeno postavko morala priznati priglašene stroške, kakor tudi v zvezi s to postavko priglašene stroške v zvezi z opravljenim delom.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se II. točka izreka sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru št. Bpp 1072/2019 z dne 9. 12. 2019 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 285 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni od vročitve sodbe, po poteku tega roka dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odredila, da se tožniku povrnejo stroški za odvetniške storitve v zvezi z brezplačno pravno pomočjo v znesku 37,33 EUR, v presežku pa se zahtevek tožnika za plačilo nagrade zavrne.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik predložil napotnico v zvezi z izvedbo brezplačne pravne pomoči, katere je bil deležen A. A. v zvezi s postopkom Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Kpd 30168/2019. Odvetniku je tožena stranka priznala 50 točk za pristop na narok dne 29. 11. 2019 in 50 točk za pristop na narok istega dne, ni mu pa priznala za vsakega od teh narokov priglašenih 200 točk. Priznala mu je še 2 % od skupne vrednosti storitve po členu 11/3 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) ter 22 % DDV. Ni mu pa priznala priglašenih stroškov v višini 100 točk za pregled zadeve, 100 točk za konferenco s stranko ter 200 točk za elektronska sporočila stranki, saj do slednih na podlagi tarifne številke 39 OT ni upravičen. Citirana tarifna številka namreč opravičuje zgoraj navedene stroške le, če storitve niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev. V predmetni zadevi pa ni šlo za samostojne storitve, zato tožena stranka teh stroškov ni mogla priznati. Prav tako mu ni priznala nagrade za predlog za oprostitev stroškov kazenskega postopka, saj je upravičenec upravičen do brezplačne pravne pomoči, tak predlog pa ne zahteva posebne obrazložitve.

3. Tožnik v tožbi navaja, da mu tožena stranka neupravičeno ni priznala določenih stroškov in sicer priglašenih 6 e-mailov stranki, 2 narokov 29. 11. 2019 in naroka dne 11. 10. 2019 in čakanja na narok v skupni vrednosti 300 točk, za pregled zadeve in za posvet s stranko ter telefonske pogovore s stranko. Glede na ostale izvajalce brezplačne pravne pomoči je bil diskriminiran, saj so bili njim taki stroški priznani. Izpodbijani sklep je tudi neobrazložen in se ga ne da preizkusiti, saj je tožena stranka pavšalno navedla, da drugi priglašeni stroški niso bili potrebni, pri tem pa se ni izjasnila, zakaj ne bi bili potrebni in kateri stroški niso priznani. Ker tožena stranka tožniku ni priznala druge nagrade, bi po tarifni številki 39 OT morala priznati stroške konference s stranko kot samostojno opravilo. Pri tem se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 203/2016 v primerljivi zadevi. Tožnik predlaga, naj sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi v delu, ki se nanaša na zavrnitev stroškov nudenja brezplačne pravne pomoči ter prizna priglašene stroške, podrejeno pa, naj sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da mu je priznala dvakrat po 50 točk za pristop na narok dne 29. 11. 2019, ker se naroka nista opravila. Zaradi tega ni upravičen do dvakrat po 200 točk, ampak dvakrat po 50 točk. Tožnik čakanja na narok ni priglasil, zaradi česar tožena stranka o teh stroških ni mogla odločati. V zvezi s priglašeno nagrado za pregled zadeve, posvet s stranko in poslane e-maile stranki, je tožena stranka razloge za nepriznanje te nagrade obrazložila. Gre za storitve po tarifni številki 39 OT, do nagrade po tej tarifni številki pa je odvetnik lahko upravičen zgolj, v kolikor storitve iz te tarife niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev. Ker je tožnik upravičen do nagrade v okviru sodnega postopka, ne more biti upravičen do teh storitev, ker so ta opravila že del priznanih nagrad. Obveznih razlag OT, ki jih sprejme le Odvetniška zbornica brez soglasja ministra za pravosodje, pa tožena stranka ni dolžna upoštevati. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. Postopek odmere stroškov odvetnikov v postopkih dodelitve brezplačne pravne pomoči spada med tiste vrste upravnih postopkov, ki se začnejo na predlog stranke. V konkretnem primeru predstavlja predlog stranke zahteva odvetnika (v tem upravnem sporu tožnika) za povrnitev stroškov zastopanja z dne 2. 12. 2019. Od stroškov, ki jih je tožnik uveljavljal, tožena stranka ni priznala stroškov za pregled zadeve, za sestanek s stranko, za 10 e-mailov stranki in za predlog za oprostitev stroškov postopka. Nižji znesek, kot ga je tožnik uveljavljal, mu je priznala za dva naroka, ki sta bila opravljena 29. 11. 2019, in sicer mu je priznala po 50 točk za vsak narok namesto dvakrat po 200 točk. 7. Sodišče ugotavlja, da je tožnik priglasil le stroške za dva naroka 29. 11. 2019, ne pa tudi za narok 11. 10. 2019, kot navaja v tožbi. Iz navedenega razloga tožena stranka ni mogla priznati stroškov za narok z dne 11. 10. 2019, saj bi sicer prekoračila tožnikov zahtevek. Glede tega je torej odločitev tožene stranke pravilna. Naroka dne 29. 11. 2019 se nista opravila, ker ni pristopil niti osumljeni niti priča. Tožnik v tožbi niti ne zatrjuje, da bi bila ta naroka opravljena. Pristopil je le tožnik. Ta dejstva so nesporna, saj tudi tožnik v tožbi ne zatrjuje drugače. V skladu s prvo alinejo 1. točke tarifne številke 9 OT se zaradi kaznivega dejanja, zaradi katerega se sme po zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen, prizna 100 točk, medtem ko tretja točka tarifne številke 9 določa, da se za pristop na narok v predhodnem postopku ter udeležba na preiskovalnih in drugih uradnih dejanjih izven glavne obravnave, kadar se narok ne opravi, prizna 50 % iz 1. in 2. točke te tarifne številke. Torej je tudi v tem delu tožena stranka odločila pravilno, ko je priznala le 50 točk namesto priglašenih 200 točk. 8. Tožena stranka pa ni priznala nobenega od stroškov, ki jih je tožnik prijavil po tarifni številki 39 OT, niti za pregled zadeve niti za sestanek s stranko niti za 10 e-mailov stranki. V obrazložitvi sklepa je v zvezi s tem navedeno, da tožnik do teh stroškov ni upravičen, ker citirana tarifna številka opravičuje navedene stroške le, če storitve s te tarifne številke niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev. Nadalje je navedeno, da v predmetni zadevi ni šlo za samostojne storitve, zato tožena stranka teh stroškov ni mogla priznati. Pri tem pa ni navedeno, v kateri tarifni številki bi bili ti stroški zajeti. V tej sodbi je navedeno, da ker je bil tožniku priznan le pristop na dva naroka, ki pa se sploh nista opravila, tako ni jasno, zakaj bi bile priglašene nepriznane storitve zajete v pristopu na dva naroka 29. 11. 2019, ki nista bila opravljena. V tem delu sklep ni dovolj obrazložen, da bi se ga dalo preizkusiti. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je v primerljivi zadevi I U 203/2016 naslovno sodišče zavzelo stališče, da določbe petega poglavja OT (le te se nanašajo na kazenski postopek) ne utemeljujejo zaključka tožene stranke, da je pregled spisa in posvet s stranko zajet že v postavkah tega poglavja. Ker je navedena storitev zajeta v tarifni številki 39, bi tožena stranka tožniku za navedeno postavko morala priznati priglašene stroške, kakor tudi v zvezi s to postavko priglašene stroške v zvezi z opravljenim delom. V zadevi I U 203/2016 je namreč odvetnik priglasil stroške za posvet s stranko in za pregled spisa, tožena stranka pa je zavzela stališče, da so te zajete že pod postavko nagrade in za zagovor na predobravnavnem naroku. Podobno stališče je Upravno sodišče RS zavzelo tudi v sodbi IV U 67/2014. Glede na navedeno je sodišče sklep deloma odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovno odločanje toženi stranki. Tožena stranka je v ponovljenem postopku skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

9. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, ni sporna. V tej zadevi namreč med strankama ni sporno, da je bil tožnik z odločbo tožene stranke določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči, da je opravil storitve brezplačne pravne pomoči, da je pravočasno vložil stroškovnik za opravljene storitve kot tudi to, katere storitve so bile opravljene in priglašene. Sporno je le vprašanje, katere storitve se mu glede na določila OT priznajo, to pa je izključno pravno vprašanje. Kadar dejansko stanje ni sporno, ZUS-1 daje sodišče v prvem odstavku 59. člena izrecno pooblastilo, da lahko odloči tudi brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

10. Ker je sodišče tožbe ugodilo, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. členom ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zato mu je sodišče skladno z določbo drugega odstavka 3. člena citiranega pravilnika priznalo stroške v višini 285 EUR ter 22 % DDV.