Jedro

Vrhovno sodišče ob preizkusu izpodbijane odločitve sodišča druge stopnje (367. in 370. člen ZPP) ugotavlja, da je sodba sodišča druge stopnje v zadostni meri in dovolj konkretno obrazložena, zato zatrjevane kršitve 22. in 25. člena Ustave RS niso podane. Do vprašanja, ali so razlogi sodišča druge stopnje tudi materialnopravno pravilni, pa se Vrhovno sodišče ne opredeljuje, saj presega domet dopuščene revizije.

Izrek

I.Revizija se zavrne.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 8.761,31 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

Bistvene okoliščine primera

1.Družba A. d. o. o. (v nadaljevanju tudi pravni prednik) oziroma prej B. je na zemljiščih, med drugim tudi na parcelah s številkama 586/5 in 2488/2, obe k. o. ... (v nadaljevanju tudi sporna zemljišča), na podlagi gradbenega dovoljenja z dne 8. 1. 1985 za sanacijo gramoznice v ... izdelala nove temelje separacije in vse spremljajoče objekte, transformatorsko postajo in kamionsko vago. Na podlagi zaključka del je bilo izdano uporabno dovoljenje z dne 2. 11. 1987. Z odločbo Občine ... , ki je postala pravnomočna 11. 10. 1988, je bila investitorju dovoljena gradnja spremljajočih objektov v okviru sanacije gramoznice v ... (drobilarne, separacije, betonarne, garderobe, jedilnice in poslovne stavbe). Navedeni objekti so bili zgrajeni v obdobju od leta 1985 do 1988. Nepremičnini s parcelnima številkama 586/5 in 2488/2, obe k. o. ..., na katerih so bili tudi zgrajeni objekti, sta bili v času gradnje v družbeni lastnini.

2.Tožeča stranka je z družbo A. d. o. o. sklenila Pogodbo 40/02-P o prodaji in nakupu OE ... (v nadaljevanju Prodajna pogodba), na podlagi katere je pridobila objekte, opremo in instalacije (betonarna, separacija, drobilnica in poslovni objekt) na območju gramoznice ... . Navedeni objekti ležijo na delu nepremičnin s parcelnima številkama 2488/2 in 586/5, obe k. o. ... . Na nepremičnini s parcelno številko 2488/2, k. o. ... je bilo do 22. 6. 2019 vpisano javno dobro. Zemljiškoknjižna lastnica teh dveh nepremičnin je tožena stranka.

3.Tožeča stranka je z Republiko Slovenijo in A. d. o. o. sklenila Pogodbo o prenosu rudarske pravice in koncesijsko pogodbo 354-14-71/2002 z dne 19. 5. 2003, s čimer je pridobila oziroma je bila nanjo prenesena rudarska pravica za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine. Tožeči stranki je bila na podlagi Odločbe RS o izbiri koncesionarja z dne 12. 9. 2003 podeljena rudarska pravica za gospodarsko izkoriščanje mineralnih surovin na področju razširjenega pridobivalnega prostora gramoznice .... Tožeča stranka je bila na podlagi dne 17. 11. 2003 sklenjene koncesijske pogodbe zavezana k plačevanju koncesijske dajatve, ki je v 50 % pripadala Republiki Sloveniji, v 50 % pa lokalni skupnosti - občini ... (toženi stranki).

4.Tožeča stranka kot najemnica in tožena stranka kot najemodajalka (po pooblastilu tožene stranke B. d. o. o.) sta med drugim tudi za dele zemljišč s parcelnima številkama 586/5 in 2488/2, obe k. o. ... , sklenili najemno pogodbo z dne 24. 6. 2003, št. 2687/00-PT, najemno pogodbo z dne 1. 7. 2003, št. 2687/00-PT, dodatke k najemni pogodbi z dne 1. 7. 2003, in sicer dodatek z dne 30. 6. 2008, dodatek št. II z dne 12. 8. 2008, dodatek št. III z dne 2. 10. 2013, dodatek št. IV z 16. 6. 2016 in dodatek št. V k najemni pogodbi z dne 2. 10. 2018 (v nadaljevanju najemni pogodbi z dodatki). Tožeča stranka je od sklenitve prve najemne pogodbe v letu 2003 pa vse do leta 2018 toženi stranki kot lastnici spornih zemljišč plačevala najemnino.

Tožbeni zahtevek

5.Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala zahtevek na ugotovitev ničnosti najemnih pogodb z dodatki in vračilo plačanih najemnin. V tožbi je zahtevek utemeljevala s tem, da sta bili najemni pogodbi z dodatki sklenjeni nezakonito (v nasprotju s tedaj veljavnim Zakonom o javnih financah - v nadaljevanju ZJF in Uredbo o pridobivanju, razpolaganju in upravljanju s stvarnim premoženjm države in občin) ter da sta način in višina najemnine določena nezakonito. Utemeljevala je tudi s tem, da je preplačala del zneska iz naslova najemnine, ker naj bi ta del vseboval odškodnino za možnost črpanja gramoza, ki jo je toženi stranki že plačal pravni prednik tožeče stranke. V drugi pripravljalni vlogi je trdila, da je na podlagi Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) in Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL) postala lastnica dela nepremičnin s parcelnima številkama 2488/2 in 586/5, obe k. o. ..., ki sta med drugim predmet spornih najemnih pogodb z dodatki. Zaradi navedenega naj bi bili najemni pogodbi z dodatki v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi načeli, tožena stranka pa naj bi bila za že plačano vtoževano najemnino zaradi neobstoječe pravne podlage neupravičeno obogatena.

Odločitvi sodišč prve in druge stopnje

6.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta najemni pogodbi z dodatki nični ter da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 1.714.000,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe in pravdne stroške.

7.Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo v zvezi s sklepom o popravi.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

8.Vrhovno sodišče je na predlog tožeče stranke s sklepom III DoR 50/2024 z dne 16. 7. 2024 dopustilo revizijo glede vprašanja,

ali sta sodišči prve in druge stopnje zadostili standardu obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave RS in pravici do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

Povzetek revizije

9.Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščema prve in druge stopnje ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je tekom postopka navedla relevantno dejansko stanje in relevantno materialno pravo, o katerih se sodišči prve in druge stopnje nista opredelili, zato sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih.

10.Navaja, da je njen pravni prednik na podlagi dovoljenj tožene stranke na spornih zemljiščih zgradil stavbe in s tem je pridobil pravico uporabe oziroma lastninsko pravico na stavbišču in funkcionalnem zemljišču. V sistemu družbene lastnine je graditelj z odobritvijo uporabe stavbnega zemljišča za gradnjo s strani občinskih organov in zakonito izgradnjo stavb po samem zakonu pridobil pravico uporabe na zemljišču pod stavbami (stavbišče) in zemljišču, potrebnem za redno rabo stavb (funkcionalno zemljišče), ter je pravico uporabe obdržal, dokler so stavbe stale (12. člen ZTLR). S prenosom lastninske pravice na stavbi na zemljišču v družbeni lastnini se je prenesla tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno rabo (7. člen Zakona o prometu z nepremičninami, v nadaljevanju ZPN). V skladu s prvim odstavkom 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) se je pravica uporabe ex lege spremenila v lastninsko pravico. Nepremičnine so postale lastnina pravnih oseb, ki so (takrat) imele na njej pravico uporabe oziroma njihovih pravnih naslednikov. Meni, da se do navedenega sodišči prve in druge stopnje nista opredelili.

11.Trdi, da se sodišči prve in druge stopnje nista opredelili tudi do njenih navedb, dokazov in pravnih naziranj v zvezi z vsemi relevantnimi določili ZPN, ZTLR, Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ), ZVEtL, Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL-1), ZLNDL, SPZ, ZJF ter tožbenih oziroma pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za zakonito in pravilno sodbo. Dejansko stanje je zato ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno oziroma imata sodbi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ju ne da preizkusiti (nimata razlogov oziroma niso navedeni razlogi o posameznih odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju, zlasti v delu (ne)obstoja pravice uporabe). Posledično sta sodišči tudi zmotno uporabili materialno pravo.

12.Navaja, da Ustava RS v 25. členu postavlja sodiščem prve in druge stopnje zahtevo, da mora biti vsaka sodna odločba obrazložena na tako konkreten način, da je mogoča presoja njene zakonitosti oziroma pravilnosti. Če je obrazložitev sodne odločbe pomanjkljiva, so pravna sredstva zagotovljena le formalno oziroma navidezno. Revidentka meni, da ji ni bilo zagotovljeno pošteno sojenje v smislu 22. člena Ustave RS, ker se sodišči nista opredelili do vseh pravnorelevantnih dejstev in okoliščin. Kršena ji je bila tudi pravica do predlaganja dokazov, ker sodišče ni zaslišalo njenega direktorja in tega ni obrazložilo. Revidentka še trdi, da sta sodišči arbitrarno, brez razumne obrazložitve odstopili od enotnih in ustaljenih stališč pravne teorije in sodne prakse ter da sodbi nista oprti na razumne pravne argumente in sta nezakoniti, ker se obrazložitev logično ne izide. Sodišči sta zato kršili določbe pravdnega postopka ter 22. in 25. člen Ustave RS.

Odgovor na revizijo

13.Tožena stranka je v obrazloženem odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev in zahtevala povrnitev stroškov revizijskega postopka.

Obseg revizijskega preizkusa

14.V skladu s 371. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

15.Dopuščeno revizijsko vprašanje ima procesnopravno vsebino. Osrednji predmet revizijskega preizkusa je vprašanje, ali sodbi sodišč prve in druge stopnje ustrezata standardu obrazloženosti iz 22. člena Ustave RS in pravici do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Vrhovno sodišče zato ne odgovarja na tisti del revizijskih navedb, s katerimi revidentka uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter se tudi ne opredeljuje do revizijskih očitkov, s katerimi poskuša revidentka utemeljiti zmotno ugotovitev dejanskega stanja zaradi napačne uporabe materialnega prava.

Presoja revizije

16.Revizija ni utemeljena.

Ustavnopravna izhodišča

17.Pravica do obrazložene sodne odločbe je samostojna ustavna vrednota iz 22. člena Ustave RS (pravica do poštenega postopka), ki terja, da sodišče na konkreten način in z zadostno jasnostjo navede razloge, na podlagi katerih je sprejelo odločitev.

Tej pravici v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost in dopustnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev lahko bistvenega pomena in dopustne, v obrazložitvi sodne odločbe opredeli.

18.Kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjega sodišča, je zahteva po obrazloženosti odločbe načeloma lahko nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb, vendar to lahko velja le, če je iz sodbe nižjega sodišča mogoče razbrati razloge za sprejeto odločitev in se je nižje sodišče že opredelilo do upoštevnih navedb stranke. Če s potrditvijo razlogom prvostopenjske sodbe tudi drugostopenjsko sodišče vsebinsko ne odgovori na navedbe pritožnikov v pritožbenem postopku, sámo krši njuno pravico do opredelitve.

19.Iz 22. člena Ustave RS izhaja tudi pravica stranke, da predlaga dokaze, na drugi strani pa za sodišče obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati. Zavrnitev dokaznega predloga stranke mora ustrezno obrazložiti.

20.Zahteva po ustrezni obrazložitvi sodne odločbe sodišča prve stopnje izhaja tudi iz pravice do pritožbe po 25. členu Ustave RS, saj lahko stranka pravico do pritožbe učinkovito uveljavlja samo, če ji je omogočeno, da ugotovi razloge, na katerih temelji odločitev sodišča prve stopnje. Standard ustreznosti obrazložitve je zato treba presojati tudi z vidika možnosti uresničevanja pravice do pravnega sredstva.

21.Z vidika obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje 25. člen Ustave RS predstavlja ustavno procesno jamstvo, v skladu s katerim mora sodišče pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnavati in se opredeliti do tistih pritožbenih navedb, ki so za odločitev pomembne.

,

7

A contrario to pomeni, da se sodišču druge stopnje ni treba opredeliti do navedb pritožbe, ki za odločitev niso bistvene. Prav tako ni treba, da je odgovor na pritožbene navedbe vselej izrecen. V določenih primerih je namreč tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti strank in jih obravnavalo.

Presoja Vrhovnega sodišča v konkretnem primeru

22.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je presodilo, da sta bili najemni pogodbi z dodatki veljavno sklenjeni in da zato tudi ni podlage za vračilo plačanih najemnin. Odločitev je sprejelo na podlagi (1) tedaj veljavnega ZRud; (2) presoje, da postopek sklenitve najemnih pogodb z dodatki ni bil nezakonit; (3) da je bila najemnina določena veljavno in zakonito (kar vse upoštevaje navedbe v reviziji ni predmet revizijske presoje) ter na podlagi (4) Prodajne pogodbe glede trditev tožeče stranke o pridobitvi lastninske pravice na spornih zemljiščih. Pojasnilo je, da tožeča stranka na podlagi Prodajne pogodbe ni mogla pridobiti več pravic, kot jih je imel njen pravni prednik. Ker njen pravni prednik ni imel lastninske pravice, je s pogodbo tudi ni mogel prenesti na tožečo stranko. V 1.3 točki Prodajne pogodbe je izrecno določeno, da zemljišče, na katerem stoji OE ..., ni last prodajalca.

Tožeča stranka je pred sodiščem prve stopnje utemeljevala tožbeni zahtevek iz razlogov, da sta bili najemni pogodbi z dodatki domnevno sklenjeni v nasprotju s prisilnimi predpisi oziroma da je bil postopek sklenitve najemnih pogodb nezakonit, da naj bi bila višina najemnine nezakonito in nepravilno določena ter da naj bi na spornih zemljiščih njen pravni prednik oziroma ona sama pridobila lastninsko pravico na podlagi določb ZTLR, ki urejajo gradnjo na tujem (24. in 25. člen ZTLR), in da pravno podlago za pridobitev lastninske pravice predstavljajo tudi določbe ZVEtL glede pripadajočega zemljišča (42. člen ZVEtL). Na te argumente je sodišče prve stopnje odgovorilo. Poleg tega revidentka v reviziji konkretno ne navede, katere njene odločilne navedbe, ki jih je uveljavljala pred sodiščem prve stopnje, naj bi sodišče spregledalo.

Tožeča stranka je v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo kot bistvene pritožbene razloge navedla: (1) da je njen pravni prednik v skladu z veljavnimi predpisi in na podlagi upravnih odločb pravnega prednika tožene stranke na spornem zemljišču v družbeni lastnini pridobil pravico gradnje, ki se je v skladu s predpisi spremenila v pravico uporabe na zemljišču pod stavbami in zemljišču, potrebnem za redno rabo stavb, ta pa se je na podlagi samega zakona spremenila v njegovo lastninsko pravico, ki jo je prenesel na tožečo stranko; (2) da tudi če njen pravni prednik oziroma ona sama nista pridobila lastninske pravice na funkcionalnem oziroma pripadajočem zemljišču, sta pridobila vsaj zakonito stavbno pravico; (3) da tožena stranka ni bila upravičena do dela najemnine, ki jo je že prejela kot odškodnino za črpanje gramoza; (4) da sta bili najemni pogodbi z dodatki sklenjeni na nezakonit način; (5) da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh materialnopravnih norm, zato se sodbe sodišča prve stopnje ne da preizkusiti; (6) da prvostopenjska sodba glede pravice uporabe pravnega prednika tožeče stranke oziroma nje same in posledično lastninske pravice nima obrazložitve, zato je ostalo dejansko stanke zmotno in nepopolno ugotovljeno in se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti; (7) da je 12. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe nerazumljiva in (8) da je stališče sodišča prve stopnje v 13. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe o tem, da gre za pavšalne navedbe tožeče stranke o večkratnih pogovorih v zvezi z lastništvom objektov in da je zaslišanje njenega direktorja nepotrebno, akt presenečenja.

Sodišče druge stopnje je pritrdilo zaključku sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka na podlagi Prodajne pogodbe pridobila v last objekte, opremo in instalacije na območju gramoznice ..., ne pa tudi zemljišča, na katerem stoji OE .... Pojasnilo je, da je tožeča stranka singularna pravna naslednica družbe A. d. o. o., zato na podlagi Prodajne pogodbe ni prišlo do samodejnega prenosa vseh pravic in obveznosti, ampak do prenosa lastništva na objektih iz družbe A. d. o. o. na tožečo stranko. Poudarilo je, da tožeča stranka ni mogla pridobiti več, kot ji je bilo prodano s Prodajno pogodbo. Pritrdilo je tudi razlogom sodišča prve stopnje v delu, v katerem je zavrnitev zahtevka oprlo na določbe ZRud.

Razen tega se je sodišče druge stopnje do pritožbenih očitkov tudi izrecno opredelilo. V zvezi s pritožbenimi navedbami o ex lege pridobitvi lastninske pravice na spornih zemljiščih je pojasnilo, da pravni prednik tožeče stranke v zemljiški knjigi ni bil vknjižen kot imetnik pravice uporabe na spornih zemljiščih in da tudi s strani tožene stranke kot lastnice teh zemljišč ni bil tretiran kot imetnik pravice uporabe v smislu, da bi ex lege, na podlagi 3. člena ZLNDL, ta pravica prešla v lastnino pravnega prednika tožeče stranke. Navedlo je, da je imela na spornih zemljiščih kot družbeni lastnini pravico uporabe tožena stranka

in da se je ta njena pravica na podlagi 5. člena ZLNDL preoblikovala v lastninsko pravico tožene stranke. Na parceli številka 2488/2, k. o. ... je bilo do 22. 6. 2019 vpisano javno dobro, zato pravni prednik tožeče stranke in posledično tožeča stranka tudi iz tega razloga nista mogla pridobiti lastninske pravice na navedeni parceli. Sodišče druge stopnje je odgovorilo tudi na pritožbene očitke v zvezi z neizvedbo dokaza z zaslišanjem prič in zakonitega zastopnika tožeče stranke (10. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje) ter se opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z zakonito stavbno pravico po 271. členu SPZ (15. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe).

Iz navedenega izhaja, da je sodišče druge stopnje v celoti soglašalo z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju sklicevalo na razloge sodišča prve stopnje. Poleg tega je še sámo dopolnilo razloge v zvezi s trditvami tožeče stranke o ex lege pridobitvi lastninske pravice na spornih zemljiščih in dovolj konkretno in jasno odgovorilo na prej izpostavljene bistvene pritožbene argumente. Do navedb, ki jih pritožbeno sodišče glede na ugotovljena dejstva in uporabljeno materialnopravno podlago šteje, da niso bistvene, pa se pritožbenemu sodišču ni treba opredeljevati.

Poleg tega revidentka v reviziji konkretno niti ne navede, katere pritožbene razloge je uveljavljala in kateri njeni pritožbeni argumenti so bili domnevno prezrti. Kršitve ustavno procesnih jamstev, ki so zaobjeta z dopuščenim revizijskim vprašanjem, pa ni mogoče uveljavljati z argumentom, da je sprejeta odločitev vsebinsko napačna.

Glede na navedeno, Vrhovno sodišče ob preizkusu izpodbijane odločitve sodišča druge stopnje (367. in 370. člen ZPP) ugotavlja, da je sodba sodišča druge stopnje v zadostni meri in dovolj konkretno obrazložena, zato zatrjevane kršitve 22. in 25. člena Ustave RS niso podane. Do vprašanja, ali so razlogi sodišča druge stopnje tudi materialnopravno pravilni, pa se Vrhovno sodišče ne opredeljuje, saj presega domet dopuščene revizije.

Neutemeljen je revizijski očitek, da je bila tožeči stranki kršena pravica do predlaganja dokazov, ker sodišče ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov. Sodišče druge stopnje se je v 10. točki obrazložitve svoje sodbe opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z neizvedbo dokaznih predlogov in s tem odgovorilo na pritožbeni očitek, ki je bil podan v to smer. Soglašalo je z razlogi sodišča prve stopnje, zakaj ni izvedlo predlaganih dokazov. Tožeči stranki je bila torej dana možnost, da spozna razloge sodišča prve stopnje, na katerih temelji zavrnitev dokaznih predlogov, saj je te razloge s pritožbo izpodbijala in s tem dosegla, da jih je preizkusilo pritožbeno sodišče. Zato s tega vidika kršitve 22. in 25. člena Ustave RS niso podane. Ali so predstavljeni razlogi sodišč za zavrnitev dokaznih predlogov po vsebini pravilni, pa presega okvir dopuščenega revizijskega vprašanja.

S tem v zvezi revizijsko sodišče dodaja, da če revidentka meni, da ji je bila kršena pravica do dokaza, bi morala te očitke tudi konkretizirati. Ni dovolj, da navede, da ji "je bila prekršena pravica do predlaganja dokazov (predvsem dokaz z zaslišanjem direktorja tožeče stranke), pri čemer sodišča (čeprav je šlo za relevanten dokaz) tega dokaza ni izvedlo (čeprav ga je sprva dopustilo, nato pa brez obrazložitve ni izvedlo)" in da "ker sodišče zavrnitve dokaznih predlogov ni obrazložilo, gre za kršitev 22. čl. Ustave RS." S posplošenim sklicevanjem na neutemeljeno in neobrazloženo zavrnitev dokaznih predlogov v reviziji ni mogoče uspeti.

Ob tem velja dodati, da je pritožbeno sodišče odločitev v zvezi z domnevno pridobitvijo lastninske pravice tožeče stranke na spornih zemljiščih sprejelo na podlagi pravnega stališča, da pravni prednik tožeče stranke s Prodajno pogodbo ni mogel prenesti na tožečo stranko lastninske pravice, ker sam ni bil lastnik teh zemljišč, ter na podlagi sklepa, da je imela na spornih zemljiščih pravico uporabe tožena stranka, ki se je na podlagi 5. člena ZLNDL preoblikovala v njeno lastninsko pravico. S tem, ko se sodišče druge stopnje ob upoštevanju zavzetega materialnopravnega stališča, da nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam, ni opredelilo do navedb pritožnice, ki se opirajo na drugačno pravno stališče, ni kršilo pravice iz 22. člena Ustave RS.

Morebitno napačno materialnopravno stališče pritožbenega sodišča pa glede na dopuščeno vprašanje ni predmet revizijske presoje.

Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje in odločitev o reviziji

Na podlagi razloženega je odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje v okoliščinah tega primera pritrdilen. Tako se izkaže, da izrecno zatrjevani revizijski razlogi niso utemeljeni in da očitane kršitve ustavno procesnih jamstev iz 22. in 25. člena Ustave RS niso podane. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

Odločitev o stroških revizijskega postopka

Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, je dolžna toženi stranki na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 165. člena istega zakona povrniti njene stroške revizijskega postopka. Te je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi priglašenega stroškovnika in v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), in sicer: zahtevanih 11.850 točk za odgovor na revizijo (tar. št. 22/3 OT) in priglašenih 119 točk iz naslova pavšalnega zneska za poštne in telefonske storitve, fotokopiranje listin in dokumentacije po tretjem odstavku 11. člena OT, vse povečano za 22 % DDV po 12. členu OT. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov v višini 8.761,31 EUR. Vrhovno sodišče ni priznalo priglašenih 50 točk za končno poročilo stranki, ker ne gre za samostojno storitev, ampak za opravilo, ki je v neposredni zvezi s sestavo odgovora na revizijo in je že zajeto v priznani nagradi po tar. št. 22/3 OT.

Tožeča stranka je dolžna plačati priznane stroške v roku 15 dni, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena OZ).

Glasovanje

Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1Odločba Ustavnega sodišča RS Up-147/09 z dne 23. 9. 2010, sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 65/2018 z dne 6. 6. 2019, sklep Vrhovnega sodišča III Ips 17/2024 z dne 8. 7. 2025.

2Sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 17/2024 z dne 8. 7. 2025, odločba Ustavnega sodišča RSUp-317/21 z dne 8. 9. 2022.

3Prav tam.

4Odločba Ustavnega sodišča RS Up-77/01 z dne 4. 3. 2004.

5Galič, Aleš: Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 401-402.

6Prav tam, str. 398; odločba Ustavnega sodišča RS Up-353/02 z dne 20. 5. 2004.

7Na zakonski ravni je v prvem odstavku 360. člena ZPP določeno, da mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi odločbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (tako tudi Galič, Aleš: Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 399).

8Galič, Aleš: Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 399.

9Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da to dejstvo izhaja iz pogodbe med C., p. o. in A. d. o. o. z dne 12. 7. 1995 (dokazna listina B3).

10Glej 21. točko obrazložitve te sodbe.

11Prim. sklep Ustavnega sodišča RS Up-347/02 z dne 29. 1. 2004.