Jedro

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da ni bistveno, da je prišlo po pridobljenem napredovanju do prekinitve tožničinega delovnega razmerja pri toženi stranki. Prav zaradi prekinitve je šlo namreč pri sklenitvi sporne pogodbe o zaposlitvi za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, pri kateri za uvrstitev v plačni razred veljajo splošna pravila (prvi odstavek 19. člena ZSPJS) in se eventualne predhodne zaposlitve pred prekinitvijo ne morejo upoštevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti drugega odstavka 12. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 1. 2013, ki se nanaša na razvrstitev tožnice v 22. plačni razred s pripadajočo osnovno plačo 1.003,54 EUR. V posledici te odločitve je zavrnilo zahtevek, da se pogodba v tem delu razveljavi, da je tožena stranka dolžna tožnico za obdobje od 21. 1. 2013 do 30. 6. 2013 razvrstiti v 24. plačni razred in da je dolžna za isto obdobje za tožnico obračunati razliko med dejansko izplačano plačo in plačo 24. plačnega razreda, po odvodu davkov in prispevkov pa ji izplačati neto razliko z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti drugega odstavka 12. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 6. 2013, ki se nanaša na razvrstitev tožnice v 28. plačni razred s pripadajočo osnovno plačo 1.259,06 EUR. V posledici te odločitve je zavrnilo zahtevek, da se pogodba v tem delu razveljavi, da je tožena stranka dolžna tožnico za obdobje od 1. 7. 2013 do 30. 4.2015 razvrstiti v 30. plačni razred in da je dolžna za isto obdobje za tožnico obračunati razliko med dejansko izplačano plačo in plačo 30. plačnega razreda, po odvodu davkov in prispevkov pa ji izplačati neto razliko z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prvega odstavka 2. člena Aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 4. 2015, ki se nanaša na razvrstitev tožnice v 29. plačni razred s pripadajočo osnovno plačo 1.308,92 EUR. V posledici te odločitve je zavrnilo zahtevek, da se pogodba v tem delu razveljavi, da je tožena stranka dolžna tožnico za obdobje od 1. 5. 2015 dalje razvrstiti v 31. plačni razred in da je dolžna za isto obdobje za tožnico obračunati razliko med dejansko izplačano plačo in plačo 31. plačnega razreda, po odvodu davkov in prispevkov pa ji izplačati neto razliko z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V II. točki izreka sodbe je odločilo, da je dolžna tožnica toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti stroške postopka v znesku 514,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava (pritožbeni razlog iz 3. točke prvega odstavka 338. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja, da se je sodišče pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka zmotno oprlo na določbo 19. člena ZSPJS, saj je za odločitev bistvena določba 20. člena tega zakona. Izpostavlja, da znanj in sposobnosti, zaradi katerih je napredovala, s prekinitvijo delovnega razreda ni izgubila. Nasprotuje stališču sodišča, da se določba 20. člena ZSPJS nanaša le na tiste posameznike, ki že imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v javnem sektorju. ZJU in ZSPJS namreč s pojmom "javni uslužbenec" označujeta tudi posameznike, ki prvič sklenejo delovno razmerje v javnem sektorju. Ker tudi določba 19. člena ZSPJS, ki ureja prvo zaposlitev v javnem sektorju, govori o javnem uslužbencu (in ne o posamezniku), argumentacija sodišča ne vzdrži. Po njenem mnenju posameznik status javnega uslužbenca pridobi že v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi, zato je zmotno stališče sodišča, da ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 1. 2013 ni imela statusa javne uslužbenke. Napačna je presoja sodišča, da je določbo 20. člena ZSPJS mogoče uporabiti le v primeru sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi brez prekinitve. To iz besedila določbe ne izhaja, sodišče pa je z nasprotno razlago kršilo načelo "in favorem laboratoris". Uveljavlja, da javnega uslužbenca, ki je že bil zaposlen v javnem sektorju, nikoli ni mogoče enačiti z javnim uslužbencem, ki prvič sklepa delovno razmerje v javnem sektorju in torej nima nobenih predhodnih znanj na delovnem mestu, ki ga bo zasedel. Opozarja, da je prekinitev njenega delovnega razmerja pri toženi stranki trajala le 16 dni in da je bil razlog za prekinitev le v tem, da se je zavlekel postopek izbire kandidata. Izpostavlja, da je ves čas zaposlitve pri toženi stranki opravljala isto delo z istim obsegom odgovornosti in zadolžitev. Stališče Ministrstva za javno upravo z dne 12. 8. 2010 ni nepomembno, saj je ministrstvo sodelovalo pri sprejemu relevantne zakonodaje in je zato seznanjeno s pravim namenom določbe 20. člena ZSPJS. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnost. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožbeni zahtevek za uvrstitev v višji razred oziroma za plačilo razlike v plači je zavrnilo na podlagi naslednjih ugotovitev: - da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi več zaporednih pogodb o zaposlitvi v obdobju od 2. 7. 2007 do 31. 12. 2012 na delovnem mestu ..., ki je uvrščeno v VII/1 tarifni razred (28. plačni razred); - da je na tem delovnem mestu v letu 2010 napredovala za dva plačna razreda (iz 28. v 30. plačni razred); - da v obdobju od 1. 1. 2013 do 20. 1. 2013 ni bila v delovnem razmerju s toženo stranko; - da je 16. 1. 2013 s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu ..., ki je uvrščeno v VI. tarifni razred (22. plačni razred); - da je s toženo stranko 24. 6. 2013 sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu ..., ki je uvrščeno v VII/1 tarifni razred (28. plačni razred); - da je zaradi napredovanja v višji uradniški naziv s toženo stranko sklenila Aneks št. 1 k pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 6. 2013, s čimer je bila uvrščena v 29. plačni razred.

6. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnica v letu 2010 na delovnem mestu ... (28. plačni razred) napredovala za dva plačna razreda, kot tudi ne, da je po doseženem napredovanju prišlo do prekinitve delovnega razmerja in do ponovne zaposlitve tožnice pri toženi stranki, in sicer na delovno mesto ... (22. plačni razred). Sporno pa je bilo predvsem vprašanje, ali bi morala tožena stranka tožnici ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 16. 1. 2013 (in pri sklenitvi vseh nadaljnjih pogodb o zaposlitvi in aneksov) priznati napredovanje za dva plačna razreda, ki ga je pridobila s 1. 4. 2010, to je pred prekinitvijo delovnega razmerja.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je za odločitev v zadevi relevanten prvi odstavek 19. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 108/09 in nasl.), ki med drugim določa, da se ob zaposlitvi javni uslužbenec uvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, za katerega je sklenil delovno razmerje. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi morala tožena stranka ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 1. 2013 pri uvrstitvi tožnice v plačni razred upoštevati določbo 20. člena ZSPJS, ki določa način določitve plače javnega uslužbenca v primeru premestitve oziroma sklenitve pogodbe o zaposlitvi o delu na drugem delovnem mestu v nižjem ali istem tarifnem razredu. Kot že izpostavljeno, med strankama ni bilo sporno, da tožnica na delovno mesto ..., za katerega je bila 16. 1. 2013 sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, ni bila premeščena. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnica v času sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi ni (več) imela statusa javne uslužbenke in da zato ni šlo za "sklenitev pogodbe o zaposlitvi o delu na drugem delovnem mestu v nižjem ali istem tarifnem razredu". Ta del določbe prvega odstavka 20. člena ZSPJS se namreč nanaša na primere, ko javni uslužbenec sklene novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto v nižjem ali istem tarifnem razredu, ob tem pa je pred sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi že uvrščen v višji ali isti tarifni razred, kar tožnica ni bila.

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da ni bistveno, da je prišlo po pridobljenem napredovanju do prekinitve tožničinega delovnega razmerja pri toženi stranki. Prav zaradi prekinitve je šlo namreč pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 1. 2013 za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, pri kateri za uvrstitev v plačni razred veljajo splošna pravila (prvi odstavek 19. člena ZSPJS) in se eventualne predhodne zaposlitve pred prekinitvijo ne morejo upoštevati. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo tudi v primerljivi zadevi opr. št. Pdp 541/2015. Na drugačno presojo ne vpliva pritožbeno izpostavljanje, da je prekinitev delovnega razmerja trajala krajši čas in da je do tega prišlo le zato, ker se je pri toženi stranki zavlekel postopek izbire kandidata. Dejstvo, da naj bi tožnica pred in po prekinitvi delovnega razmerja opravljala isto delo, za odločitev v zadevi ni bistveno, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi tožničino sklicevanje na mnenje Ministrstva za javno upravo z dne 12. 8. 2010, iz katerega izhaja, da se pridobljena napredovanja javnemu uslužbencu upoštevajo tudi v primeru prekinitve delovnega razmerja. V zvezi s tem je zavzelo pravilno stališče, da mnenje ministrstva ne predstavlja pravnega vira, na katerega bi bilo sodišče vezano, nasprotno pritožbeno uveljavljanje pa je neutemeljeno.

9. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).