Jedro

Napačno je stališče tožene stranke, da je odločitev sodišča v ničnosti pravnega posla preuranjena, ker o denacionalizaciji še ni bilo odločeno. Po 88. členu ZDen je namreč nedopustno razpolaganje z nepremičninami, glede katerih je po določbah ZDen obstajala dolžnost vrnitve in sicer je ta nedopustnost trajala od uveljavitve ZDen dalje. Pravni posli, sklenjeni v času prepovedi, so zaradi nedopustnosti predmeta obveznosti nični in ni potrebna za denacionalizacijskega upravičenca ugodna odločba o denacionalizaciji.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je razsodilo, da sta nični kupna pogodba št. 925/2/92-B z dne 3.4.1992 med prodajalko Občino Ljubljana Bežigrad in kupko J. M. za stanovanje v prvem nadstropju levo v Ljubljani in kupna pogodba št. .. z dne 10.7.1992 med prodajalko Mestno občino Ljubljana Bežigrad in kupko A. S. P. za stanovanje v drugem nadstropju levo ... v Ljubljani. Pogodbi sta nični, ker sta bili sklenjeni za nepremičnine, glede katerih po 88. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ni bilo dopustno razpolaganje.

Proti sodbi se pritožuje prva tožena stranka Mestna občina Ljubljana in uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za vložitev tožbe za ugotovitev ničnosti obeh kupnih pogodb. Dokazala je le, da je res vložila zahtevo za denacionalizacijo dveh stanovanj pri upravnem organu. Tožeča stranka bi morala v konkretnem sodnem postopku izkazati svoje razmerje do nacionaliziranega premoženja in ne zadošča samo vložitev zahteve za denacionalizacijo in ugotovitev, da je tožeča stranka tako zahtevo vložila. Če bi se v denacionalizacijskem postopku ugotovilo, da zahteve ni vložila upravičena oseba oziroma bi bila zahteva zavrnjena kot neutemeljena, bi prišli do situacije, ko je uspelo nekomu brez izkazanega interesa izposlovati ničnost pogodb.

Proti sodbi se pritožuje druga tožena stranka J. M. in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča preuranjena, ker o denacionalizaciji še ni bilo odločeno in ker ni znano, ali so tožniki sploh aktivno legitimirani za vložitev tožbe. Tožniki že sami navajajo, da je celotni problem povzročila tedanja Občina Bežigrad, pravna prednica prve tožene stranke MOL. Le-ta je napako priznala in jo bila pripravljena popraviti tako, da tožnikom izplača prometno vrednost obeh stanovanj. Morebitno napako in morebitno škodo tožnikom je povzročila izključno le pravna prednica prve tožene stranke in le-ta je dolžna sedaj škodne posledice sanirati. Prav zato sta druga in tretja tožena stranka v tem postopku vložili nasprotna zahtevka zoper prvo toženo stranko. Sodišče je ta zahtevka izločilo v ločeno obravnavanje, češ da bi šlo za nepotrebno zavlačevanje, vendar bi v konkretnem primeru to nasprotno pripomoglo k hitrejšnji in smoternejši rešitvi celotne zadeve. Tekom postopka je tožnik J. P. M. umrl, izjavo o vstopu v pravdo so podale njegove domnevne dedinje. Toženi stranki sta predlagali, da sodišče počaka s postopkom, dokler ne bo sklep o dedovanju pravnomočen. Do tedaj ni jasno, ali so prijavljeni dediči tudi dejanski dediči in če so, ali so dediščino tudi pripravljeni sprejeti. Tožeča stranka je predlagala, da sodišče o pravdi obvesti F. M., to je človeka, ki je kupil stanovanje od J. M., po umiku tega predloga pa je predlog podala druga tožena stranka na samem naroku. Predlog je sodišče zavrnilo, saj je menilo, da kaže na zlorabo pravic, poleg tega pa bi moral biti pismen. Druga tožena stranka opozarja, da je tak predlog že podala tožeča stranka, zato ni bilo nobene potrebe, da ga podvoji še sama.

Proti sodbi se pritožuje tretja tožena stranka A. S. P. in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. V pritožbi navaja, da se ne strinja z načinom postopka. Glede postopkov denacionalizacije in zatrjevane ničnosti se postavlja nekaj pravnih vprašanj in vprašanj dejanskega stanja. Prvotni tožnik J. P. M. je med postopkom umrl, sodišče bi moralo iz tega razloga postopek prekiniti in je nedopustno dopustilo namesto njega vstop sicer domnevnim dedičem. Pooblaščenec tretje tožene stranke je posebej opozoril, da zapuščinski postopek ni bil niti uveden in da niti potencialni dediči niso podali dednih izjav. Tako praktično in teoretično lahko pride do situacije, da nobeden od navedenih oseb, ki so vstopile v postopek namesto pokojnega, ne bo dedič. Prav tako je dedič lahko kdo drug. Iz tega razloga bi sodišče moralo počakati s postopkom do izdaje sklepa o dedovanju po pokojnem J. P. M. Sicer je točno sklicevanje, da zapuščina preide na dediče v trenutku pokojnikove smrti, vendar je posebna specifika v primeru denacionalizacijskih postopkov, saj do vrnitve premoženja ni prišlo in torej novi tožniki niso mogli prevzeti nekaj, česar še ni. Tako je sodišče zapisalo, da dediči postanejo subjekti pravic in obveznosti. Prav v teh "obveznostih" pa je razlog, da je potrebno počakati do sklepa o dedovanju ali vsaj dednih izjav. "Potencialni dediči" bi lahko podali izjavo o odpovedi dediščini. Tudi glede sorodstvenega odnosa dejansko ni nobenega dokaza in bi sodišče moralo zahtevati najmanj ustrezne listine, ki jih le zaslišanje ene od drugih strank ne more nadomestiti. Glede samega zahtevka tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa. Tožeča stranka se sicer sklicuje na sklep Upravne enote Ljubljana, da je postopek v zadevi denacionalizacije prekinjen, vendar je do izdaje tega sklepa očitno prišlo ob sklicevanju tožečih strank na že prej pričeti postopek. Za tak postopek pa ni prav nobene potrebe, tudi če je šlo res za nične pogodbe. Takšno je tudi stališče Ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora, in sicer da lahko upravni organ sam ugotovi ničnost in torej vodi ter nadaljuje denacionalizacijski postopek. Nesprejemljivo je, da se sodišče v razlogih sklicuje na sklep upravnega enote, ki se sklicuje na pravdni postopek. Zgolj pavšalna trditev, da naj bi šlo za zahtevek za denacionalizacijo torej ne zadošča in bi moralo sodišče proučiti ter izvesti dokaze ali sta sporni stanovanji v kategoriji tistih, s katerimi je bilo razpolaganje nedopustno ali ne. Sodišče bi moralo preveriti vsebino samega zahtevka in preizkusiti ali so bila stanovanja res nacionalizirana. Nobene teže nima povzetek obrazložitve sklepa Upravne enote Ljubljana, da naj bi bili stanovanju prodani v nasprotju z določili 88. člena ZDen. Sodišče ustreznega preizkusa ni naredilo, zato je odločitev prvostopnega sodišča nepravilna in najmanj preuranjena.

Pritožbe niso utemeljene.

Očitki toženih strank o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka niso utemeljeni. Ko druga in tretja tožena stranka zatrjujeta nepravilnosti v zvezi s sedanjo drugo, tretjo in četrto tožečo stranko kot pravnimi nasledniki prvotne tožeče stranke J. P. M., ki je med postopkom umrl, so te trditve neutemeljene. Prekinitev pravdnega postopka zaradi smrti J. P. M. niti ni bila potrebna, ker je v pravdi imel pooblaščenca (1. točka 1. odstavka 205. člena ZPP). Namesto njega so postopek prevzeli njegovi pravni nasledniki, to je njegove dedinje z ustrezno izjavo, kar je pravilno in podrobno obrazložilo prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi. Sedanja druga, tretja in četra tožeča stranka so pojasnile, da so vdova oziroma hčerki pokojnega J. P. M., kar je prvostopno sodišče sprejelo in ugotovilo, da gre za dedinje, česar pritožbe vsebinsko ne izpodbijajo, zahtevajo le sklep o dedovanju, ker bi sicer lahko dedič bil kdo drug. Lastnim izjavam dedinj, podanim v tem postopku, toženi stranki ne nasprotujeta ne s trditvami in ne z dokazi, da navedene osebe niso dediči pokojnega J. P. M. Pavšalno nasprotovanje je torej neutemeljeno, zaradi česar ob odsotnosti sklepa o dedovanju zadošča ugotovitev prvostopnega sodišča, ki je vprašanje pravnih naslednikov rešilo samo kot predhodno vprašanje. Dodati je še, da tožniki na aktivni strani v tem postopku niso nujni sosporniki, ker lahko ničnost pravnih poslov uveljavlja vsaka zainteresirana oseba.

Po presoji pritožbenega sodišča bistvene kršitve določb pravdnega postopka torej ni bilo, v dejanskem in materialnopravnem pogledu pa je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo aktivno legitimacijo navedenih treh tožnic.

Očitek druge tožene stranke, da je prvostopno sodišče nesmotrno izločilo nasprotna zahtevka druge in tretje tožene stranke iz obravnavanja te zadeve je neutemeljen. Druga in tretja tožena stranka sta vložili svoja zahtevka zoper prvo toženo stranko in zato sploh ne gre za pravni nasprotni tožbi v smislu 183. člena ZPP. Sami zahtevki pa so takšni, da bi njihovo obravnavanje močno vplivalo na trajanje postopka, zaradi česar je bila odločitev prvostopnega sodišča o ločenem obravnavanju teh zahtevkov smotrna. Nasprotnim pritožbenim trditvam druge tožene stranke ni mogoče pritrditi, še posebej ob protislovnih trditvah, ko si v zvezi s tem vprašanjem prizadeva za skupno obravnavanje zaradi hitrejše rešitve brez zavlačevanja, ko gre za vprašanje dedičev umrlega tožnika, pa naj bi sodišče čakalo s postopkom na pravnomočnost sklepa o dedovanju. Odločitev prvostopnega sodišča o ločenem obravnavanju zahtevkov druge in tretje tožene stranke proti prvi toženi stranki je v procesnem in v dejanskem smislu pravilna in pritožbene trditve neutemeljene. Slednje velja tudi glede pritožbenih očitkov druge tožene stranke o napaki oziroma odgovornosti pravne prednice sedanje prve tožene stranke, to je Občine Ljubljana Bežigrad. Obravnavanje napake oziroma morebitne odškodninske odgovornosti pravne prednice prve tožene stranke oziroma same prve tožene stranke je za odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke brezpredmetno in na tovrstne pritožbene trditve ni potrebno odgovarjati.

Druga tožena stranka v pritožbi obravnava tudi vprašanje obvestitve F. M. o pravdi. Tožeča stranka, ki je prvotno podala predlog o obvestitvi drugega o začeti pravdi, je ta predlog umaknila in če je želela obvestiti koga o pravdi druga tožena stranka, bi morala to storiti z vlogo v smislu 1. odstavka 204. člena ZPP. Druga tožena stranka take vloge ni podala, ko pa v pritožbi navaja, da ni bilo potrebe, da predlog podvoji še sama, ker ga je že podala tožeča stranka, je vendar treba opozoriti, da mora vsaka stranka vlagati svoje vloge in jih ustrezno obrazložiti, pri čemer je jasno, da imata tožeča in tožena stranka različne razloge obveščanja drugih o pravdi zaradi zagotovitve kakšnega civilnopravnega učinka. Po 2. odstavku 204. člena ZPP pa stranka zaradi obvestitve koga drugega o pravdi ne more zahtevati podaljšanja roka ali preložitve naroka, kar pomeni, da ni bilo nobene kršitve postopka v zvezi z obvestilom drugega o pravdi.

Vsebinsko nasprotovanje v izpodbijani sodbi je enako s strani vseh treh toženih strank, ki zatrjujejo, da tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za vložitev tožbe za ugotovitev ničnosti obeh kupoprodajnih pogodb. S to trditvijo oziroma s podrobnimi pritožbenimi trditvami vseh treh toženih strank se pritožbeno sodišče ne strinja in ugotavlja, da so te trditve neutemeljene, izpodbijana sodba pa je glede tega vprašanja v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna. Ni sporno, da sta med pravno prednico prve tožene stranke in drugo toženo stranko oziroma tretjo toženo stranko sklenjeni kupoprodajni pogodbi z dne 3.4.1992 oziroma z dne 10.7.1992 za stanovanji v prvem oziroma drugem nadstropju stanovanje hiše, Ljubljana, po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona. Tožeča stranka je postavila zahtevek na ugotovitev ničnosti obeh pogodb, sklicujoč se na 88. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen) pri čemer nadaljnji zahtevki stvarnopravne narave niti niso prišli v poštev, saj obravnavani nepremičnini nista bili prenešeni v last toženk z ustreznimi zemljiškoknjižnimi vpisi. Za ugotovitveno tožbo mora tožeča stranka izkazati pravno korist, kar so tožniki v obravnavanem primeru izkazali s sklicevanjem na 88. člen ZDen in na lastno zahtevo za denacionalizacijo, vloženo pri pristojnem upravnem organu dne 5.8.1992 in ki uveljavlja vrnitev dveh stanovanj v hiši v Ljubljani. Prvostopno sodišče je ugotovilo obstoj pravnega interesa tožnikov in je pravilno zavrnilo tovrstne ugovore toženih strank, ki jih sedaj v pritožbi ponavljajo. Razlogi izpodbijane sodbe o tem, da sta sporni kupoprodajni pogodbi sklenjeni v nasprotju z 88. členom ZDen in zato nični in da imajo tožniki pravni interes za ugotovitev te ničnosti, so pravilni in se jim pritožbeno sodišče v celoti pridrožuje. Ne držijo nasprotne pritožbene trditve, češ da tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa in da ugotovitev, da je tožeča stranka vložila zahtevo za denacionalizacijo, ne zadošča za ugotovitev pravnega interesa. Po mnenju toženih strank bi moralo sodišče preveriti vsebino denacionalizacijskega zahtevka in preizkusiti, ali sta bili sporni stanovanji res nacionalizirani in ali spadata v kategorijo tistih, s katerimi je bilo razpolaganje nedopustno. Vse te pritožbene trditve niso utemeljene, ker se je prvostopno sodišče v zadostni meri spustilo v vsebinsko obravnavanje konkretnega denacionalizacijskega postopka in je nato prepričljivo zaključilo, da je šlo za nična posla, ker sta se nanašala na nepremičnine, katerih promet je bil prepovedan, prepoved pa sankcionirana s sankcijo ničnosti. Napačno je stališče druge tožne stranke, da je odločitev sodišča preuranjena, češ da o denacionalizaciji sploh še ni bilo odločano. Po 88. členu ZDen je bilo namreč nedopustno razpolaganje z nepremičninami, glede katerih je po določbah ZDen obstajala dolžnost vrnitve in sicer je ta nedopustnost trajala od uveljavitve ZDen dalje. V 2. odstavku je določena ničnost takih nedopustnih razpolaganj z nepremičninami. Pravilno je torej stališče prvostopnega sodišča, da je bil ustavljen in s sankacijo ničnosti prepovedan pravni promet s premoženjem, ki je lahko predmet denacionalizacije. Pavni posli, sklenjeni v času prepovedi, so zaradi nedopustnosti predmeta obveznosti nični in ni potrebna za denacionalizacijskega upravičenca ugodna odločba o denacionalizaciji, kot zmotno menijo tožene stranke v pritožbah. Nadaljnji potek upravnega denacionalizacijskega postopka za rešitev v tej pravdni zadevi ni več odločilen. Slednje je tudi razumljivo glede na izkazano prekinitev upravnega postopka po sklepu z dne 2.10.1996 številka 362-D-32/92-4-SJ Upravne enote Ljubljana, Izpostava Bežigrad. Upravni postopek je namreč prekinjen do pravnomočne rešitve obravnavane pravdne zadeve.

Tretja tožena stranka zatrjuje nepotrebnost prekinitve upravnega postopka, češ da bi upravni organ sam lahko ugotavljal ničnost. V zvezi s tem je treba poudariti, da je v spornem upravnem postopku vprašanje ničnosti pogodb predhodno vprašanje, ki bi ga lahko upravni organ po 144. členu tedaj veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku lahko obravnaval sam ali pa prekinil postopek, dokler ga ne reši pristojni organ. V času izdaje sklepa o prekinitvi upravnega postopka je bila že vložena tožba zaradi ugotovitve ničnosti pogodb, zaradi česar je upravni organ pač v skladu z možnostmi iz 144. člena ZUP upravni postopek prekinil. Za ta pravdni postopek pa so pomembni le posamezni podatki, ki jih je mogoče ugotoviti iz navedenega sklepa upravnega organa (A3).

Tožeča stranka v tožbi in nadaljnjih navedbah navaja, da so prvotni trije tožniki potomci pokojne M. M. ki sta ji bili nacionalizirani dve stanovanji v prvem in drugem nadstropju stanovanjske hiše v Ljubljani in da je A. M. v imenu vseh vložil zahtevo za denacionalizacijo teh stanovanj. Tožene stranke tem trditvam niso nasprotovale, le prva tožena stranka je med postopkom navedla, da ni jasno, v kakšnem razmerju so tožniki in predmetno nepremično premoženje. Tožeča stranka je sicer predlagala pribavo denacionalizacijskega spisa, vendar je prvostopno sodišče predlog zavrnilo, ker je že na podlagi sklepa o prekinitvi postopka z dne 2.10.1996 ob odsotnosti vsebinskih ugovorov toženih strank lahko ugotovilo odločilna dejstva. Pritožbeno sodišče se strinja z navedenim, saj neprerekane trditve tožeče stranke v zadostni meri potrjujejo podatki sklepa z dne 2.10.1996. Iz tega sklepa je sodišče ugotovilo, da teče upravni postopek denacionalizacije dveh stanovanj na naslovu v Ljubljani, da sta bili ti dve stanovanji prodani in da je predlog za denacionalizacijo teh dveh stanovanj dne 5.8.1992 vložil A. M.. Da gre za sporni stanovanji in da sta bili res sklenjeni kupoprodajni pogodbi med toženkama in prvo toženo stranko, dokazujeta še obe predloženi kupoprodajni pogodbi. Za A. M., za katerega je izkazano, da je vložil zahtevo za denacionalizacijo, je v navedbah tožeče stranke pojasnjeno, da jo je vložil tudi v imenu brata in sestre, stanovanji pa sta bili nacionalizirani njihovi materi M. M.. Slednjih dejstev tožene stranke niso prerekale ne med postopkom na prvi stopnji in ne v pritožbi, kjer prva in tretja tožena stranka trdita le, da ni preverjena vsebina denacionalizacijskega zahtevka, da se ne ve, ali sta sporni stanovanji v kategoriji tistih, katerih razpolaganje je nedopustno in da tožeča stranka ni dokazala svojega razmerja do nacionalziranega premoženja. Pritožbi torej ne nasprotujeta ugotovitvam izpodbijane sodbe niti zgoraj povzetim trditvam tožeče stranke, opisani ugovori o neizkazanih okoliščinah pa so neutemeljeni. Vsebina denacionalizacijskega zahtevka je vrnitev nacionaliziranih stanovanj, postopek za denacionalizacijo teče na predlog prvega tožnika, sporni stanovanji pa spadata v kategorijo tistih nepremičnin, s katerimi je razpolaganje po 88. členu ZDen prepovedano, saj sta predmet denacionalizacijskega postopka in torej z njima od uveljavitve ZDen do zaključka denacionalizacijskega postopka ni dovoljeno razpolagati. Dodati je še, da je temeljno načelo ZDen vračilo podržavljenega premoženja v naravi (2. člen ZDen), tožeča stranka pa v postopku denacionalizacije tudi zahteva vrnitev stanovanj. V nasprotju s pritožbenimi trditvami ima tožeča stranka pravni interes za ugotovitev ničnosti pogodb, saj se ji s tem odpira možnost, da dobi v denacionalizacijskem postopku nekoč podržavljeno premoženje vrnjeno v naravi, kar ne bi bilo mogoče, če bi bili kupoprodajni pogodbi veljavni. Z ugotovitvijo ničnosti odpade ovira za vrnitev podržavljenega premoženja v naravi. Prvostopna sodba torej temelji na pravilnih dejanskih ugotovitvah in pravnih stališčih ter ni obremenjena niti z uveljavljano, niti z po uradni dolžnosti upoštevno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Zato je pritožbeno sodišče vse tri pritožbe toženih strank zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).