Jedro

V primerih, kot je podani, je treba smiselno šteti, da se za pritožbo zoper sklep, da se pritožba šteje za umaknjeno, ne plača sodna taksa. Nasprotna razlaga bi namreč pripeljala do situacije, ko bi neplačilo sodne takse za novo pritožbo vedno znova terjalo izdajo novega sklepa o domnevi umika pritožbe, ki bi ga bilo ponovno mogoče izpodbijati z novo pritožbo. Na ta način pa bi bila dejansko za nedoločen čas onemogočena ugotovitev pravnomočnosti prve sodne odločbe o domnevi umika pritožbe.

Izrek

I. Pritožbama z dne 22. 8. 2016 zoper sklep z dne 7. 7. 2016 in z dne 30. 5. 2016 zoper sklep z dne 3. 5. 2016 se ugodi in se izpodbijana sklepa razveljavita.

II. Pritožba z dne 11. 3. 2016 zoper sklep z dne 16. 2. 2016 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 15. 12. 2015 zavrglo pritožbo dolžnika (z dne 10. 11. 2015 zoper sklep z dne 14. 10. 2015, da je ugovor umaknjen). Zoper ta sklep je dolžnik vložil pritožbo dne 12. 1. 2016, sodišče pa je zaradi neplačila sodne takse s sklepom z dne 16. 2. 2016 štelo, da je ta pritožba umaknjena. Tudi zoper sklep z dne 16. 2. 2016 je dolžnik vložil pritožbo (dne 11. 3. 2016), po neuspešnem preteku roka za plačilo sodne takse pa je sodišče s sklepom z dne 3. 5. 2016 štelo, da je pritožba zoper sklep z dne 16. 2. 2016 umaknjena. Dolžnik se je pritožil tudi zoper ta sklep, in sicer dne 30. 5. 2016. Sodišče je dolžniku ponovno izdalo nalog za plačilo sodne takse za pritožbo, po neplačilu takse za pritožbo pa je s sklepom z dne 7. 7. 2016 štelo, da je pritožba zoper sklep z dne 3. 5. 2016 umaknjena. Končno je dolžnik vložil pritožbo tudi zoper sklep z dne 7. 7. 2016, in sicer dne 22. 8. 2016. 2. V pritožbi z dne 11. 3. 2016 je dolžnik navajal, da je prejel sklep, da je pritožba zoper sklep z dne 15. 12. 2015 umaknjena, s takim sklepom pa se ne strinja. Ni namreč prejel nobenega poziva za plačilo takse, zato prosi, da se mu pošlje številka računa in sklica ter znesek za nakazilo. V pritožbi z dne 30. 5. 2016 in 22. 8. 2016 dolžnik v bistvenem podaja enake pritožbene navedbe kot v pritožbi z dne 11. 3. 2016, in sicer v zvezi s sklepoma z dne 3. 5. 2016 in 7. 7. 2016. 3. Pritožbi z dne 22. 8. 2016 in 30. 5. 2016 sta utemeljeni, pritožba z dne 11. 3. 2016 pa ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

5. V skladu s četrtim odstavkom 10. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) se ne plača taksa v postopkih o predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taksah in v pritožbi zoper sklep o tem predlogu. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je treba v primerih, kot je podani, ob smiselni uporabi četrtega odstavka 10. člena ZST-1 šteti, da se za pritožbo zoper sklep, da se pritožba šteje za umaknjeno, ne plača sodna taksa. Nasprotna razlaga bi namreč pripeljala do situacije, ko bi neplačilo sodne takse za novo pritožbo vedno znova terjalo izdajo novega sklepa o domnevi umika pritožbe, ki bi ga bilo ponovno mogoče izpodbijati z novo pritožbo. Na ta način pa bi bila dejansko za nedoločen čas onemogočena ugotovitev pravnomočnosti prve sodne odločbe o domnevi umika pritožbe, v konkretnem primeru sklepa z dne 16. 2. 2016. Odločanje o taksnih obveznostih zato ne sme postati nepremostljiva procesna ovira za odločitev sodišča o glavnem predmetu spora oziroma v danem primeru v končni fazi za ugotovitev pravnomočnosti sklepa o izvršbi (tako sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 547/2014).

6. Sodišče prve stopnje je za pritožbo z dne 11. 3. 2016, ki jo je štelo za umaknjeno s sklepom z dne 3. 5. 2016, in za pritožbo z dne 30. 5. 2016, ki jo je štelo za umaknjeno s sklepom z dne 7. 7. 2016, dolžniku izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse. Ob pravkar povedanem taksna obveznost za navedeni pritožbi ni bila podana, kar dolžnik v pritožbah z dne 30. 5. 2016 in 22. 8. 2016 smiselno uveljavlja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje neutemeljeno izdalo sklep z dne 7. 7. 2016 in sklep z dne 3. 5. 2016, s katerima je štelo, da sta pritožba z dne 30. 6. 2016 oziroma pritožba z dne 11. 3. 2016 umaknjeni. Višje sodišče je pritožbama zoper navedena sklepa zato ugodilo, navedena sklepa pa razveljavilo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

7. Ker so podane tudi procesne predpostavke za obravnavo pritožbe z dne 11. 3. 2016, je višje sodišče obravnavalo tudi to. Višje sodišče ugotavlja, da ne držijo dolžnikove pritožbene navedbe, da ni prejel nobenega poziva za plačilo takse. Dolžnik je namreč plačilni nalog za pritožbo z dne 12. 1. 2016, ki jo je vložil zoper sklep z dne 15. 12. 2016 o zavrženju prepozne pritožbe zoper sklep, da je ugovor umaknjen, prejel dne 29. 1. 2016 s fikcijo vročitve, kot to izhaja iz obvestila o vročitvi pri r. št. 9 spisa. Obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi je javna listina, ki do nasprotnega dokaza dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (primerjaj 224. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dovoljeno je sicer dokazovati, da so dejstva v javni listini neresnično ugotovljena. Dolžnik v pritožbi obvestila o opravljeni vročitvi v ničemer niti ne prereka, zato ni uspel izkazati, da plačilnega naloga ni prejel. Plačilni nalog je bil v danem primeru tudi izdan pravilno, saj je za dano pritožbo predpisana taksna obveznost po tar. št. 30010 ZST-1. 8. Ker dolžnik dolžne takse v osem dnevnem roku po prejemu plačilnega naloga ni plačal, je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 16. 2. 2016 na podlagi petega odstavka 29. b člena ZIZ pravilno štelo, da je pritožba zoper sklep z dne 15. 12. 2015 umaknjena. Višje sodišče je pritožbo zoper sklep z dne 16. 2. 2016 zato zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).