Jedro

Tožena stranka v konkretnem primeru, ne le da v obrazložitvi ni navedla razlogov, zaradi katerih ni ugodila kakšnemu tožnikovemu zahtevku, temveč se v izpodbijanemu sklepu niti ni opredelila do njegovega zahtevka glede priglašenih zakonskih zamudnih obresti, niti tega ni zavrnila. Glede na to, da o teh v izpodbijanem sklepu sploh ni govora, tožena stranka ni zadostila zahtevam, ki izhajajo iz 214. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Kranju št. Bpp 85/2016 z dne 13. 12. 2021 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožniku priznala nagrado in potrebne izdatke v višini 3.083,77 EUR, pri čemer je v navedeni znesek vštela DDV v višini 556,09 EUR (I. točka izreka). Sklenila je, da se priznani znesek izplača skladno z določili 44. in 45. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) in nakaže na navedeni tožnikov transakcijski račun (II. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače pa je zavrnila (III. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je bila A. A. (v nadaljevanju: upravičenka) z odločbo opr. št. Bpp 85/2016 z dne 9. 5. 2015 dodeljena redna brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju: BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje v pravdnem postopku upravičenke kot tožeče stranke proti B. B., zaradi vračila denarnih sredstev, od 29. 1. 2016 dalje. Za njeno izvajanje je bil določen tožnik, ki je toženi stranki pravočasno vrnil originalno in s strani upravičenke podpisano napotnico in zahteval, da se mu za opravljeno delo priznajo nagrada in pavšalni potrebni izdatki, oboje povečano za 22 % DDV.

3. Tožena stranka je tožnikovemu zahtevku delno ugodila. Njegovo nagrado in stroške za opravljeno delo je odmerila po v času odločanja veljavni Odvetniški tarifi1 (v nadaljevanju: OT) in skladno s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv)2 upoštevala tožnikovo upravičenost do plačila za delo v okviru BPP, v višini polovice zneska, ki bi mu sicer pripadal. V obzir je vzela, da je odvetniška točka na dan izdaje izpodbijanega sklepa vredna 0,60 EUR.

4. Pojasnila je, da je iz pravdnega spisa opr. št. I P 1829/2016 razvidno, da vrednost spornega predmeta znaša 60.314,39 EUR, kar pomeni, da vrednost storitve skladno s 1. točko tarifne številke 18 OT znaša 1.000 točk (60.314,39 EUR : 0,60 = 100.523 odvetniških točk). Priznala mu je nagrado za sestavo tožbe v višini 500 točk (1. točka tarifne številke 18 OT), za prvo pripravljalno vlogo v višini 500 točk (1. točka tarifne številke 19 OT), za drugo pripravljalno vlogo v višini 375 točk (2. točka tarifne številke 19 OT), za tretjo in četrto pripravljalno vlogo v višini 250 x 2 točk (3. točka tarifne številke 19 OT), za zastopanje na naroku dne 13. 3. 2018 v višini 500 točk (1. točka tarifne številke 20 OT), za zastopanje na narokih dne 4. 7. 2018, 21. 9. 2018, 9. 11. 2018, 4. 3. 2021 in 8. 6. 2021 v višini 250 x 5 točk (2. točka tarifne številke 20 OT) in za porabljen čas na narokih dne 13. 3. 2018, 21. 9. 2018 in 9. 11. 2018 v višini 25 x 3 točk ter dne 4. 7. 2018 v višini 50 točk (prvi odstavek 6. člena OT).

5. Za odsotnosti iz pisarne dne 13. 3. 2018, 4. 7. 2018, 21. 9. 2018, 9. 11. 2018, 4. 3. 2018 in 8. 6. 2021 je tožena stranka tožniku priznala namesto priglašenih 6 x 60 točk, nagrado v višini 6 x 40 točk3 (skladno s četrtim odstavkom 6. člena OT), saj je po podatkih, ki jih je pridobila iz TIS-a ocenila, da za čas potovanja od njegove pisarne do sodišča v Ljubljani tožnik ne bi smel porabiti več kot pol ure v eno smer. Namesto priglašenih 50 točk za sporočilo sodišču z dne 4. 7. 2018 mu je skladno s 4. točko tarifne številke 39 OT priznala 20 točk4, z obrazložitvijo, da gre po njenem mnenju za sporočilo oziroma kratek dopis.

6. Tožena stranka tožniku ni priznala nagrade za sestavo pete pripravljalne vloge z dne 27. 6. 2018, saj je menila, da ta za predmetni pravdni postopek ni bila potrebna. V njej ni bilo navedenega ničesar kar tožnik ne bi mogel navajati ali predlagati že v prejšnjih vlogah (286. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP) in kar bi bilo pomembno za odločitev. Glede na to, da je šlo po prepričanju tožene stranke za kopičenje vlog, v katerih tožnik ni navajal novih relevantnih dejstev in dokazov, ki bi pripomogli k odločitvi, te vloge ni mogla šteti za obrazloženo. Tudi glede priglašene šeste pripravljalne vloge z dne 24. 2. 2021 je bila mnenja, da ta ne izpolnjuje zahtev po obsegu in vsebini, kot se pričakuje za pripravljalno vlogo. Ker se je tožnik v njej le na kratko oziroma skopo opredelil do izvedenskega mnenja, jo je tožena stranka skladno s 4. točko tarifne številke 19 OT štela za drugo vlogo v postopku in mu zanjo, namesto njegove zahtevane nagrade, priznala nagrado v višini 50 točk5. 7. Skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT je tožnik po presoji tožene stranke upravičen tudi do 88,1 točk za pavšalne izdatke za stranko6, ki jih je po ustaljeni sodni praksi odmerila od polne nagrade (ta znaša 7.810 točk), ki bi tožniku pripadala po OT brez upoštevanja polovičnega zmanjšanja po 17. členu ZOdv, in sicer v višini 2 % od polne nagrade do 1.000 točk in v višini 1% od presežka nad 1.000 točkami. Na koncu mu je namesto priglašenih 137,64 EUR za potne stroške, skladno s prvim odstavkom 10. člena OT priznala še potne stroške v višini 131,82 EUR (6 x 59,38 km x 0,37).

8. Glede na navedeno je tožena stranka tožniku priznala nagrado in pavšalne potrebne izdatke v skupni višini 3.993,1 točk (3.905 točk + 88,1 točk), kar ob upoštevanju vrednosti ene odvetniške točke v višini 0,60 EUR in priznanih potnih stroškov v višini 131,82 EUR, znaša 2.527,68 EUR. Ker je odvetnik zavezanec za plačilo DDV je tožena stranka upoštevala tudi 556,09 EUR iz tega naslova in presodila, da skupni tožnikovi stroški in nagrada znašajo 3.083,77 EUR.

_Bistvene trditve strank_

9. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Priglaša tudi stroške postopka v upravnem sporu skupaj z morebitnimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

10. Tožnik toženi stranki očita nepravilno uporabo materialnega prava in sicer določila drugega odstavka 12. člena OT7. Kot pojasnjuje, je v predmetni zadevi del storitev opravil pred 6. 4. 2019 (v nadaljevanju tudi presečni datum), ko se je vrednost odvetniške točke zvišala iz 0,49 EUR na 0,60 EUR. Tožena stranka bi zato po njegovem prepričanju morala, pri priznanju nagrade za storitve opravljene pred presečnim datumom, upoštevati število točk po tarifi, veljavni v času, ko je te opravil in te pomnožiti z vrednostjo točke v času izdaje izpodbijanega sklepa, to je v vrednosti 0,60 EUR8. Poudarja, da je tožena stranka vrednost spornega predmeta nepravilno delila z vrednostjo točke 0,60 EUR, ki je veljala od 6. 4. 2019 dalje, tudi za storitve opravljene pred tem datumom ter na tej podlagi zanje namesto 1.100 točk po tarifni številki 18 OT priznala 1.000 točk, kar pomeni, da je nepravilno izračunala vrednost točk za posamezne storitve.

11. Nadalje uveljavlja kršitev pravice do izjave, saj je tožena stranka zavrnila njegovo priglašeno nagrado za sestavo pete pripravljalne vloge, brez da bi mu omogočila, da se o njeni potrebnosti izjavi. Posledično je nepravilno ugotovila dejansko stanje, saj je napačno ocenila, da ta v konkretnem postopku ni potrebna. S tem v zvezi poudarja, da ni tožena stranka tista, ki odloča katere storitve je v okviru dodeljene BPP za stranko potrebno opraviti v konkretnem primeru in katere ne, ampak odvetnik. Ravno tako je po njegovem prepričanju napačno, brez materialnopravne podlage oziroma razmejitvenega kriterija, arbitrarno štela šesto pripravljalno vlogo za drugo vlogo v postopku. Nagrado za omenjeno vlogo bi morala, po njegovem mnenju, odmeriti skladno s tarifno točko 18 OT, saj je po vsebini šlo za opredelitev do izvedenskega mnenja, kar ustreza zahtevam pripravljalne vloge.

12. Tožnik toženi stranki nazadnje očita tudi absolutno bistveno kršitev postopka, saj ta v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni zavrnila priglašenih zakonskih zamudnih obresti, zaradi česar se tega ne da preizkusiti.

13. Tožena stranka je sodišču skladno z 38. členom ZUS-1 poslala upravne spise in odgovorila na tožbo. Vztraja pri svojih navedbah in razlogih za izdajo izpodbijanega sklepa, na katere se v celoti sklicuje in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

14. Dodatno pojasnjuje, da je tožniku odmerila nagrado in stroške za opravljeno delo na podlagi priglašenega stroškovnika, upoštevaje načeli primernosti in potrebnosti ter določila OT, ki je začela veljati dne 10. 1. 2015. Pri tem je za izhodišče uporabila vrednost odvetniške točke 0,60 EUR, kar po njenih navedbah pomeni, da se je pri svoji odločitvi oprla na drugi odstavek 12. člena in prvi odstavek 13. člena ZBPP. V zvezi s peto in šesto pripravljalno vlogo vztraja pri svoji obrazložitvi, ki izhaja iz 8. in 9. točke izpodbijanega sklepa. Glede zamudnih obresti je tožena stranka pojasnila, da se do njih ni posebej opredeljevala, saj je bilo o tožnikovi zahtevi odločeno v zakonskem roku, zaradi česar te niso nastale.

15. Prizadeta stranka A. A. na tožbo in odgovor na tožbo ni odgovorila.

_Presoja sodišča_

16. Tožba je utemeljena.

17. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je pravilnost in zakonitost dokončnega sklepa tožene stranke, s katerim je bilo delno ugodeno tožnikovi zahtevi za priznanje nagrade in povračilo potrebnih izdatkov za izvajanje BPP.

18. Skladno s šestim odstavkom 30. člena ZBPP je za pravno pomoč po tem zakonu odvetnik upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi in v obsegu dodeljene BPP. Ceno storitve predstavlja po OT vsota točk za vsako posamezno storitev, pomnožena z vrednostjo točke (prvi odstavek 12. člena OT), pri čemer je stranka dolžna odvetniku plačati storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji (drugi odstavek 12. člena OT).

19. Po preučitvi obravnavane zadeve sodišče ugotavlja, da je pravilno tožnikovo stališče, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. V zvezi s tem najprej poudarja, da mora obrazložitev odločbe upravnega organa, skladno z določbo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) obsegati: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Stranka v postopku ima pravico poznati razloge, zaradi katerih je pristojni organ odločil na določen način. Če je obrazložitev upravne odločbe takšna, da te vsebine nima, ji ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo in so zagotovljena pravna sredstva le navidezna.9 Ustrezna obrazložitev odločbe pa je zaradi zahteve po pravnem varstvu stranke še posebej pomembna v primeru, ko organ njeni zahtevi ne ugodi10. 20. Sodišče je namreč ugotovilo, da tožena stranka v konkretnem primeru, ne le da v obrazložitvi ni navedla razlogov, zaradi katerih ni ugodila kakšnemu tožnikovemu zahtevku, temveč se v izpodbijanemu sklepu niti ni opredelila do njegovega zahtevka glede priglašenih zakonskih zamudnih obresti, niti tega ni zavrnila11. Sodišče dodatno pojasnjuje, da iz stroškovnika na listovni številka 20 priloženega upravnega spisa in njegove dopolnitve na listovni številka 40 izhaja, da je tožnik od nje zahteval tudi povrnitev zakonskih zamudnih obresti, v primeru zamude s plačilom. Glede na to, da o teh v izpodbijanem sklepu sploh ni govora, tožena stranka ni zadostila zahtevam, ki izhajajo iz 214. člena ZUP. Ta je v odgovoru na tožbo celo navajala, da se do njih ni opredeljevala in sicer iz razloga, ker je bilo o tožnikovi zahtevi odločeno v zakonskem roku in te niso nastale, kar pomeni, da omenjeno dejstvo med strankama niti ni sporno. Po povedanem je utemeljen tožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka, in sicer da izpodbijanega sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti.

21. Sodišče dodatno poudarja, da pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče nadomestiti z naknadnim pojasnjevanjem odločitve v odgovoru na tožbo, saj morajo biti razlogi za sprejeto odločitev navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki je predmet presoje v upravnem sporu. Odgovor na tožbo pa je namenjen zgolj izjasnitvi tožene stranke o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je že zavzela in obrazložila v izpodbijani odločbi, ne pa saniranju njenih pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti. Zato omenjenih razlogov in njihove obrazložitve, ki jih tožena stranka navaja šele v odgovoru na tožbo, sodišče pri presoji zakonitosti ni moglo upoštevati.12

22. Glede na navedeno sodišče zaključuje, da tožena stranka svoje odločitve ni obrazložila v zadostni meri, zaradi česar se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. V njem ni odločila o tožbenem zahtevku v celoti13, posledično njegova obrazložitev ne vsebuje razlogov, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku oziroma delu zahtevka strank (6. točka 214. člena ZUP). Navedeno predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z določbo tretjega odstavka 27. člena ZUS-1. Izpodbijani sklep je torej nepravilen in nezakonit, zato ga je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V njem bo morala ugotovljeno kršitev odpraviti in o zadevi ponovno odločiti. Pri tem je vezana na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Ker je bilo treba izpodbijani sklep iz navedenega razloga odpraviti, se sodišče do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo.

23. Zaradi učinkovitosti nadaljnjega vodenja upravnega postopka pa sodišče toženi stranki dodatno pojasnjuje, da bi morala obrazložitev izpodbijanega sklepa vsebovati tudi podatke o tem kolikšen je bil skupni znesek, ki ga je tožnik kot nagrado oziroma povračilo potrebnih stroškov zahteval. Ravno tako bi morala za vsako posamezno opravljeno storitev v okviru BPP, za katero tožniku ni priznala nagrade v zahtevanem znesku, pojasniti kolikšno nagrado je ta zahteval in ne le kolikšna nagrada mu je bila priznana14. Le na ta način bi sodišče dejansko lahko ugotovilo v kolikšnem delu je bilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodeno in v kolikšnem delu je bil ta zavrnjen in na tej podlagi preizkusilo pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa15 v smislu 1. člena ZUS-1. Da bi bila namreč možna naknadna sodna presoja pravne pravilnosti odločbe upravnega organa, mora biti ta ustrezno obrazložena. S tem pa je zagotovljeno tudi spoštovanje ustavnih načel, in sicer načela pravne države (2. člen Ustave RS), enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

24. Sodišče v zadevi ni odločalo na glavni obravnavi, saj dejansko stanje, pomembno za odločitev v konkretni zadevi med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ostala dejstva, ki jih navaja tožnik, pa za odločitev niso pomembna (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). V konkretni zadevi gre za odločanje o vprašanju pravilne uporabe prava in sicer določbe 214. člena ZUP.

25. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Zadeva je bila rešena brez glavne obravnave, tožnika pa je v postopku zastopala odvetnica, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika), povečani za 22% DDV (odvetnica je zavezanka za DDV), kar skupaj znaša 347,70 EUR. Sodišče je tožniku dosodilo tudi zakonske zamudne obresti od stroškov postopka, ki tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika) do prenehanja obveznosti.

1 Ur. l. RS, št. 2/2015 z dne 9. 1. 2015 2 Ta se glasi: "Odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, je upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. V primeru zastopanja stranke po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja brezplačne pravne pomoči so morebitni dogovori po drugem odstavku tega člena nični." 3 oziroma 6 x 20 točk skladno s petim odstavkom 17. člena ZOdv, kakor izhaja iz 10. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa 4 oziroma 10 točk skladno s petim odstavkom 17. člena ZOdv, kakor izhaja iz 10. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa 5 oziroma 25 točk skladno s petim odstavkom 17. člena ZOdv, kakor izhaja iz 10. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa 6 fotokopiranje, poštne in telekomunikacijske storitve 7 Ta se glasi: Stranka je dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. 8 S tem v zvezi se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 1426/2019 in VSC Cpg 28/2021. 9 glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 248/2002, z dne 10. 11. 2004 10 V konkretnem primeru je bilo tožnikovemu zahtevku delno ugodeno. 11 Na to pravilno opozarja tožnik. 12 Glej sodbo tega sodišča II U 215/2021, z dne 13. 10. 2021, 10. točka obrazložitve. 13 O zahtevku, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti v izpodbijanem sklepu ni odločila, se do njih ni niti opredelila niti jih ni zavrnila, o njih ni povedala prav ničesar. 14 Tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni navedla kolikšno nagrado je tožnik zahteval za sestavo šeste pripravljalne vloge. 15 tako v ugodilnem kot v zavrnilnem delu