Jedro

Po določbi prvega odstavka 37.a člena ZTuj-2 lahko prošnjo za izdajo enotnega dovoljenja vloži tujec ali njegov delodajalec. Če prošnjo vloži delodajalec, lahko ta opravlja tudi druga dejanja v postopku v skladu s pooblastilom tujca, ne more pa se mu vročiti izdanega enotnega dovoljenja. Prva tožnica zgolj s tem, da je vložila prošnjo za drugega tožnika kot njegova delodajalka, ni pridobila statusa stranke (ali stranskega udeleženca) v upravnem postopku. Delodajalcu je namreč z določbo 37.a člena ZTuj-2 dana le procesna legitimacija, ki nima podlage v stvarni materialno-pravni legitimaciji (pravici do prebivanja), glede nadaljnjih procesnih dejanj pa lahko delodajalec nastopa le kot pooblaščenec tujca (prim. sklepa Upravnega sodišča III U 138/2021 z dne 2. 11. 2021 in I U 153/2015 z dne 15. 5. 2015 ter sodbo in sklep III U 226/2012 z dne 3. 9. 2013).

Izrek

I.Tožba prve tožeče stranke se zavrže.

II.Tožba druge tožeče stranke se zavrže.

III.Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Z odločbo, št. 214-1797/2020/13 z dne 4. 12. 2020 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), je Upravna enota Nova Gorica (v nadaljevanju: toženka) odločila, da se prošnja za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za drugega tožnika zavrne (1. točka izreka). Odločila je, da mora tujec zapustiti Republiko Sloveniji v roku 15 dni od pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka) ter ugotovila, da posebnih stroškov postopka ni bilo niti niso bili priglašeni (3. točka izreka).

2.Toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je prva tožnica kot delodajalka drugega tožnika dne 26. 8. 2020 poslala prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo (v nadaljevanju: enotno dovoljenje) za drugega tožnika, h kateri je priložila pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 8. 2020, kopijo veljavnega potnega lista ter izkaznice dovoljenja za prebivanje in delo ser. št. 000437476. Ugotovila je, da drugi tožnik najmanj od 30. 3. 2020 v Republiki Sloveniji ni zaposlen in da ne prebiva v skladu z namenom, zaradi katerega mu je bilo dovoljenje izdano in se tako ne podreja pravnemu redu Republike Slovenije. Drugi tožnik v postopku tudi ni izkazal, da ima zadostna sredstva za preživljanje, saj ni predložil plačilnih list za preteklih šest mesecev oziroma drugih dokazil o zagotovljenih sredstvih za preživljanje. Njegovo dosedanje ravnanje po mnenju toženke predstavlja razlog za domnevo, da se tudi v prihodnje ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Po stališču toženke bi se moral drugi tožnik s prenehanjem razloga, zaradi katerega je prebival v Republiki Sloveniji, to je zaradi zaposlitve, preden je odšel domov, dovoljenju odreči. Tega ni storil, pač je prošnjo na njen poziv njen celo sam dopolnil, ko je 4. 9. 2020 dal prstna odtisa, iz česar izhaja, da se je po odhodu na Kosovo vrnil v Republiko Slovenijo, kljub temu, da ni več zaposlen vsaj od 30. 3. 2020. S tem, ko ves ta čas ne prebiva v Republiki Sloveniji v skladu z namenom, zaradi katerega mu je bilo izdano dovoljenje, kaže na odnos do pravnega reda Republike Slovenije, ki se mu tujec s takim ravnanjem ne podreja.

3.Glede na navedeno je toženka zaradi zadržkov iz prve, pete in šeste alineje prvega odstavka 55. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2) odločila, kot izhaja iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe. Drugo točko izreka te odločbe je utemeljila na tretjem odstavku 60. člena ZTuj.

Tožbene navedbe

4.Tožnika sta zoper izpodbijano odločbo vložila tožbo v upravnem sporu iz razloga nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe pravne podlage. Predlagata, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži, da jima povrne vse morebitne stroške postopka z zamudnimi obrestmi.

5.V tožbi navajata, da je prva tožnica delodajalka, ki je pri toženki podala prošnjo za pridobitev enotnega dovoljenja za drugega tožnika. Pojasnjujeta, da tožbo vlagata brez pooblaščenca. Ker je drugi tožnik zapustil Republiko Slovenijo, prosita, da sodišče poziv za plačilo sodne takse ter ostala pisanja vroči na naslov prve tožnice ali na njen elektronski naslov.

6.Tožnika potrjujeta, da je prva tožnica 26. 8. 2020 toženki poslala prošnjo za pridobitev enotnega za drugega tožnika. Zanikata pa, da ji je poslala prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja, saj je popolnoma na novo želela pridobiti enotno dovoljenje za drugega tožnika, ki je 30. 3. 2020 dal odpoved zaradi epidemije, saj se je zbal, da zaradi zapiranja mej ne bo mogel priti več domov na Kosovo. Ker je bil priden delavec, se je prva tožnica odločila, da ga bo ponovno zaposlila in tudi oddala prošnjo za pridobitev enotnega dovoljenja. Zanikata, da drugi tožnik najmanj od 30. 3. 2020 ne prebiva v skladu z namenom, zaradi katerega je bilo dovoljenje izdano, in da se ne podreja pravnemu redu Republike Slovenije. Drugi tožnik je bil doma na Kosovem, v Slovenijo je prišel 25. 8. 2020. Tožnika trdita, da se toženka ni jasno opredelila, kaj je razlog za domnevo, da se prvi tožnik ne bi podrejal pravnemu redu Republike Slovenije in navajata, da se bo tako kot doslej popolnoma podrejal temu pravnemu redu. Poudarjata, da je drugi tožnik od 20. 9. 2019 do 30. 3. 2020 prebival in delal v Sloveniji, da nikoli ni povzročal nikakršnih težav in nikjer ni zavedeno, da bi kršil javni red in mir ali kakršnekoli predpise. Iz tega je po mnenju tožnikov razvidno, da se bo še naprej podrejal pravnemu redu Republike Slovenije in upošteval sprejete predpise. Poleg tega je v roku zapustil državo, čeprav mu je delodajalec plačal stanovanje do 30. 11. 2020.

7.Sklicujoč se na drugi odstavek 37. člena ter tretji odstavek 33. člena ZTuj-1 tožnika trdita, da drugi tožnik izpolnjuje vse pogoje za izdajo enotnega dovoljenja: ima veljavno potno listino, katere veljavnost je več kot tri mesece daljša od nameravanega prebivanja v Sloveniji; ima ustrezno zdravstveno zavarovanje sklenjeno, pri zavarovalnici C., d.d., ter zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v Sloveniji. Preživljal pa se bo tudi z izplačilom plač, ki jih bo prejemal mesečno na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Sklicujeta se tudi na obvestilo, s katerim je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje obvestil prvo tožnico, da ustreznih oseb za zaposlitev ni in na podlagi tega 6. 10. 2020 podal soglasje k izdaji enotnega dovoljenja. Po mnenju tožnikov drugi tožnik izpolnjuje vse zakonske pogoje in bi mu moralo biti izdano enotno dovoljenje.

Nadaljnji potek upravnega spora

8.Sodišče je drugega tožnika s pozivom z dne 20. 1. 2021 pozvalo, da dopolni tožbo tako, da jo ustrezno podpisano vrne sodišču v roku 15 dni. Drugi tožnik se na poziv ni odzval.

9.Toženka je sodišču predložila upravni spis obravnavane zadeve, odgovora na tožbo pa ni podala.

10.Sodišče je ta sklep izdalo brez oprave glavne obravnave in izvajanja dokazov, ker gre za procesno odločitev, sprejeto ob reševanju zgolj pravnih vprašanj v okviru formalnega preizkusa pogojev za vsebinsko obravnavanje tožbe.

Presoja sodišča

K I. točki izreka

11.Po določbi prvega odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) je tožnik v upravnem sporu oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Oseba, ki navedenega statusa v upravnem postopku ni imela, postopka v upravnem sporu ne more začeti.

12.Toženka je v postopku v postopku izdaje izpodbijane odločbe odločala o prošnji prve tožnice za izdajo enotnega dovoljenja, ki tujcu omogoča, da vstopi, prebiva in dela v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 37. člena ZTuj-2). Nosilec pravice, o kateri se je odločalo, je bil tako tujec, tj. drugi tožnik, in ta je bil stranka konkretnega upravnega postopka. Stranka v upravnem postopku je namreč oseba, ki ima sposobnost biti stranka v materialno-pravnem smislu, to pa ima tisti, ki je nosilec pravic in obveznosti, o katerih se odloča v upravnem postopku. Stvarno legitimacijo daje materialni predpis, ki določa, kdo ima določeno pravico, obveznost oziroma pravno korist (prim. 1., 2. in 42. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP).

13.Po določbi prvega odstavka 37.a člena ZTuj-2 lahko prošnjo za izdajo enotnega dovoljenja vloži tujec ali njegov delodajalec. Če prošnjo vloži delodajalec, lahko ta opravlja tudi druga dejanja v postopku v skladu s pooblastilom tujca, ne more pa se mu vročiti izdanega enotnega dovoljenja. Prva tožnica zgolj s tem, da je vložila prošnjo za drugega tožnika kot njegova delodajalka, ni pridobila statusa stranke (ali stranskega udeleženca) v upravnem postopku. Delodajalcu je namreč z določbo 37.a člena ZTuj-2 dana le procesna legitimacija, ki nima podlage v stvarni materialno-pravni legitimaciji (pravici do prebivanja), glede nadaljnjih procesnih dejanj pa lahko delodajalec nastopa le kot pooblaščenec tujca (prim. sklepa Upravnega sodišča III U 138/2021 z dne 2. 11. 2021 in I U 153/2015 z dne 15. 5. 2015 ter sodbo in sklep III U 226/2012 z dne 3. 9. 2013).

14.Poleg tega prva tožnica ni aktivno legitimirana za vložitev obravnavane tožbe niti v smislu stališč, ki jih je tukajšnje sodišče zavzelo v sklepu III U 125/2016 z dne 11. 5. 2016. V tem primeru je bil delodajalec v upravni postopek pritegnjen že pred izdajo izpodbijane odločbe, ki je bila delodajalcu tudi vročena, saj je bila prošnja za izdajo enotnega dovoljenja zavrnjena iz razloga na strani delodajalca. V obravnavni zadevi pa prva tožnica ni bila pritegnjena v postopek izdaje izpodbijane odločbe in ji ta tudi ni bila vročena, saj je bila prošnja za izdajo enotnega dovoljenja zavrnjena iz razlogov na strani drugega tožnika in ne iz razlogov na strani prve tožnice. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in iz upravnega spisa, je prošnjo za izdajo-podaljšanje enotnega dovoljenja za drugega tožnika zaradi zaposlitve res vložila prva tožnica. Ta pa v nadaljnjem postopku izdaje izpodbijane odločbe ni sodelovala. Poziv za dopolnitev vloge z dne 2. 8. 2020 in dopis z dne 26. 10. 2020 (seznanitev pred izdajo odločbe) je toženka poslala le prvemu tožniku. Tudi izpodbijano odločbo je toženka vročila le drugemu tožniku (na naslov ...).

15.Glede na vse navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo prve tožnice zavrglo, saj v tem upravnem sporu glede na prvi odstavek 17. člena ZUS-1 ne more nastopati kot tožnica.

K II. točki izreka

16.Ker je tožbo podpisala le prva tožnica, je sodišče s pozivom z dne 20. 1. 2021 drugega tožnika A. A. pozvalo, da tožbo dopolni tako, da jo sodišču v roku 15 dni vrne ustrezno podpisano. Ob tem ga je opozorilo, da bo sicer tožbo v delu, ki se nanaša nanj, zavrglo. Pri vročanju tega poziva je sodišče upoštevalo tožbene navedbe, da je drugi tožnik zapustil Republiko Slovenijo (v roku iz izpodbijane odločbe) in prošnjo tožnikov, da poziv za plačilo sodne takse in ostala pisanja sodišče vroča na naslov prve tožnice: ... , ali na njen elektronski naslov (...@gmail.com ). Drugemu tožniku je bil poziv z dne 20. 1. 2021 na ta naslov s fikcijo vročitve (tretji in četrti odstavek 142. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) vročen dne 26. 2. 2021. Iz vročilnice izhaja, da sodnega pisanja ob poskusu vročitve ni bilo mogoče izročiti naslovniku niti odraslemu članu gospodinjstva, zato je vročevalec dne 11. 2. 2021 v hišnem predalčniku pustil obvestilo, kje je pismo, z navedbo roka 15 dni, v katerem ga mora prevzeti. Naslovnik pisanja v tem roku ni prevzel, zato mu je bilo pismo po preteku tega roka 1. 3. 2021 puščeno v hišnem predalčniku. Sodišče je vročitev poziva z dne 20. 1. 2021 drugem tožniku opravilo tudi na naslov ..., kjer je drugi tožnik prebival do 30. 3. 2020 in imel začasno prebivališče. Tudi v tem primeru je vročevalec dne 11. 2. 2021 na vratih stanovanja pustil obvestilo, kje je pismo, z navedbo roka 15 dni, v katerem ga mora prevzeti. Drugi tožnik pisanja v tem roku ni prevzel. Ker na tem naslovu ni bilo hišnega predalčnika, je vročevalec pisanje vrnil sodišču.

17.Kot že navedeno, tožnik tožbe ne v postavljenem roku ne do izdaje tega sklepa ni dopolnil in tožbe torej ni podpisal. ZUS-1 v prvem odstavku 31. člena določa, da če je tožba nepopolna ali nerazumljiva, zahteva predsednik senata od tožnika, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti. Obenem ga mora poučiti, kaj in kako naj napravi, in ga opozoriti na posledice, če tega ne stori. Drugi odstavek 31. člena ZUS-1 določa, da če tožnik v določenem roku ne odpravi pomanjkljivosti tožbe in sodišče zaradi tega zadeve ne more obravnavati, zavrže tožbo s sklepom, razen če spozna, da je izpodbijani upravni akt ničen. Ob upoštevanju, da drugi tožnik tožbe ni podpisal, sodišče ugotavlja, da je njegova tožba nepopolna v tej meri, da je ne more obravnavati. Ker po presoji sodišča izpodbijani upravni akt ni ničen, je tožbo drugega tožnika zavrglo na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1.

K III. točki izreka

Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 17, 17/1, 36, 36/1, 36/1-3 Zakon o tujcih (2011) - ZTuj-2 - člen 37a, 37a/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.