Jedro

V primeru vročitve odločbe na podlagi fikcije gre za zakonsko pravno domnevo, da je bilo naslovniku, ki mu pisanja ni bilo mogoče vročiti osebno, pisanje vročeno po poteku z zakonom določenega roka, v katerem je imel naslovnik možnost pisanje dvigniti. Pri tem vprašanje, kdaj je naslovnik pisanje dejansko prejel, pravno ni pomembno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju. FURS) kot prepozno zavrgla pritožbo tožnika zoper sklep davčnega organa št. DT 4933-43060/2019-9 z dne 1. 10. 2019 (1. točka izreka) ter ugotovila, da stroški v postopku niso bili priglašeni (2. točka izreka).

2. FURS v obrazložitvi sklepa pojasnjuje, da je bil sklep št. DT 4933-43060/2019-9 z dne 1. 10. 2019, s katerim je bila zavržena pritožba tožnika zoper sklep davčnega organa št. DT 4933-43060/2019-5 z dne 19. 8. 2019, tožniku vročen dne 18. 10. 2019. Zoper navedeni sklep je tožnik dne 16. 12. 2019 vložil pritožbo, ki je po ugotovitvi FURS prepozna.

3. Iz sporočila o prispelem pismu je razvidno, da je bila vročitev sklepa z dne 1. 10. 2019 tožniku neuspešno poskušena dne 3. 10. 2019. Ker se osebne vročitve po 87. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) ni dalo opraviti, je vročevalec tega dne v hišni predalčnik tožnika vložil obvestilo o vročanju ter poziv, v katerem je tožnika v skladu s tretjim odstavkom 87. člena ZUP obvestil, da lahko pošiljko osebno prevzame na pošti v roku 15 dni, ki prične teči dne 4. 9. 2019. Tožnik je bil tudi obveščen, da se bo, v kolikor pošiljke v 15-dnevnem roku ne bo prevzel, v skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZUP štelo, da je vročitev opravljena s potekom 15-dnevnega roka. Ker pisanja v postavljenem roku tožnik ni dvignil, mu je bilo dne 21. 10. 2019 pisanje puščeno v hišnem predalčniku. Rok za prevzem pisanja je potekel dne 18. 10. 2019, kar pomeni, da je 15-dnevni pritožbeni rok začel teči dne 19. 10. 2019, iztekel pa se je dne 4. 11. 2019. Pritožba, dana priporočeno na pošto dne 16. 12. 2019, je tako vložena prepozno, zato jo je FURS na podlagi drugega odstavka 240. člena ZUP zavrgel. 4. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju: ministrstvo) kot neutemeljeno zavrnilo. Tudi po njegovem mnenju je treba šteti, da je bil sklep z dne 1. 10. 2019 tožniku vročen na podlagi fikcije s potekom 15-dnevnega roka za prevzem pisanja, to je dne 18. 10. 2019. Pritožbeni rok, ki je začel teči dne 19. 10. 2019, bi se tako moral izteči dne 2. 11. 2019. Ker pa je bil ta dan sobota, torej dan, ko se pri davčnem organu ne dela, je pritožbeni rok potekel prvi naslednji delovni dan, to je v ponedeljek dne 4. 11. 2019. Pritožba, priporočeno dana na pošto dne 16. 12. 2019, je bila tako tudi po mnenju ministrstva vložena prepozno.

5. Na pritožbeni očitek tožnika, da v postopku izdaje izpodbijanega sklepa ni bil zaslišan kot stranka in da tudi ni imel možnosti predlagati dokazov v svojo korist, pa ministrstvo pojasnjuje, da je bil izpodbijani sklep o zavrženju pritožbe kot prepozne izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, za katerega je značilno, da organ odloči takoj, če je dejansko stanje zadeve mogoče v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana. Ker je organ na prvi stopnji razpolagal z vsemi podatki, ki so bili potrebni za presojo pravočasnosti pritožbe (z dokazilom o vročitvi sklepa in informacijami, ki izhajajo iz ovojnice pritožnikove pritožbe o tem, kdaj je bila zoper navedeni sklep vložena pritožba), v postopku izdaje izpodbijanega sklepa tožnika ni bilo treba zaslišati.

6. Zoper sklep, izdan na prvi stopnji, je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri očita, da mu ni bilo omogočeno, da se pred izdajo sklepa izjavi o dejstvih, ki so pomembna za odločitev oziroma, da v postopku v skladu z 9. členom ZUP ni bil zaslišan. Navaja, da brez sodbe, izdane v poštenem postopku, poseg v zasebno lastnino ni zakonit in da tudi ni v skladu z zakonom ter pravicami po Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Tožnik tako ni imel možnosti, da bi v postopku pred organom pojasnil, da mu je bilo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča odmerjeno neutemeljeno, saj ni lastnik nobene nepremičnine. Navaja tudi, da 8-dnevni pritožbeni rok ni primeren rok za pripravo obrambe, še zlasti, če se upošteva, da se vanj vštejejo tudi sobote, nedelje in prazniki. Določitev tako kratkega roka predstavlja po njegovem mnenju kršitev pravice do pravnega sredstva. Meni, da bi bil organ dolžan o pritožbi odločiti po vsebini in da je ne bi smel zavreči z utemeljitvijo, da je prepozna. Glede fikcije vročitve navaja, da domneva vročitve še ne pomeni, da je stranka pisanje dejansko prejela. Obstaja namreč možnost, da stranka pisanje prejme šele po poteku roka za pritožbo, s tem pa ji je lahko povzročena velika škoda. Navaja, da organ ni upošteval, da lahko stranka rok za pritožbo zamudi zaradi svoje odsotnosti. Ker obrazec za prejem pošte ne obstaja, FURS ne more dokazati, da je bil sklep stranki vročen pravi čas. Ker mu ni bila dana možnost priprave obrambe in zagovora v skladu z določili EKČP, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, Ustave RS ter ZUP, tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi.

7. V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene očitke in vztraja pri razlogih za odločitev, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu ter odločbi, izdani v pritožbenem postopku. Vztraja, da stranke v postopku izdaje izpodbijanega sklepa ni bilo treba zaslišati, saj je bilo stanje zadeve mogoče ugotoviti že na podlagi uradnih podatkov, s katerimi je razpolagal organ. Na očitek o neprimerni dolžini pritožbenega roka pojasnjuje, da znaša ta rok 15 dni in ne 8 dni, kot to napačno navaja tožnik v tožbi. Glede uporabe fikcije vročitve in možne odsotnosti in zamude roka zaradi tega, pa toženka poudarja, da je imel tožnik, kolikor je bil v času vročanja sklepa dejansko odsoten, možnost predlagati vrnitev v prejšnje stanje, pa tega ni storil. V tožbi pa tudi ne zatrjuje, da je bil v času vročitve sklepa dejansko odsoten, oziroma da ni imel možnosti pošiljke prevzeti na pošti. Toženka zato sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je sklep o zavrženju tožnikove pritožbe kot prepozne, ki ga je v okviru pooblastila, ki mu ga daje zakon pri preizkusu obstoja procesnih predpostavk za vložitev pritožbe, izdal organ na prvi stopnji. Ta je dolžan med drugim preizkusiti tudi pravočasnost vložene pritožbe (prvi odstavek 240. člena ZUP). Če ugotovi, da je prepozna, pritožbo s sklepom zavrže (drugi odstavek 240. člena ZUP). Za pravočasno pa se šteje pritožba, ki je vložena znotraj roka, ki ga določa zakon, ki konkretizira v Ustavi RS zagotovljeno pravico do pravnega sredstva.1 V upravnih postopkih ureja pravico do pritožbe ZUP, ki v prvem odstavku 235. člena določa, da je pritožbo mogoče vložiti v 15 dneh, če ni z zakonom določeno drugače. 10. Z izpodbijanim sklepom je bila zavržena pritožba, ki jo je tožnik vložil zoper sklep FURS št. DT 4933-43060/2019-9 z dne 1. 10. 2019, v pravnem pouku katerega je bil tožnik v skladu z določbo prvega odstavka 235. člena ZUP pravilno poučen, da je zoper sklep dovoljena pritožba v roku 15 dni od dneva njegove vročitve, ki se vloži pri organu, ki je odločil na prvi stopnji. V obravnavani zadevi namreč zakon za vložitev pritožbe ni predvidel krajšega (8-dnevnega) roka, ki predstavlja izjemo od splošno predpisanega 15-dnevnega roka. Glede pravne narave pritožbenega roka pa sodišče še pojasnjuje, da je ta rok zakonski prekluzivni rok, kar pomeni, da je upravni organ nanj vezan in da ga ne more podaljšati, z njegovo zamudo pa stranka izgubi pravico vložiti pritožbo. Če je rok zamudila iz opravičenega razloga, ima stranka v zakonsko predpisanem roku na voljo le predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki pa ga tožnik v obravnavani zadevi ni vložil. 11. Med strankama ni spora, da je bila odločba št. DT 4933-43060/2019-9 z dne 1. 10. 2019 tožniku vročena na podlagi fikcije iz četrtega odstavka 87. člena ZUP, potem, ko tožnik pisanja po poteku 15-dnevnega roka od vložitve pisnega sporočila o neuspeli vročitvi pošiljke ni dvignil na pošti. V primeru vročitve odločbe na podlagi fikcije gre za zakonsko pravno domnevo, da je bilo naslovniku, ki mu pisanja ni bilo mogoče vročiti osebno, pisanje vročeno po poteku z zakonom določenega roka, v katerem je imel naslovnik možnost pisanje dvigniti. Pri tem vprašanje, kdaj je naslovnik pisanje dejansko prejel, pravno ni pomembno. Da na naslovu, na katerem je bila poskušena vročitev, v času vročanja sklepa št. DT 4933-43060/2019-9 z dne 1. 10. 2019 ni bival oziroma, da je bil dlje časa odsoten, tožnik ne zatrjuje. V tožbi le na splošno izraža svoje nestrinjanje z zakonsko predvidenim načinom vročanja na podlagi fikcije.

12. Glede očitka o kršitvi pravice do izjave v postopku izdaje izpodbijanega sklepa pa sodišče pojasnjuje, da je dolžan organ pritožbo takoj (brez zaslišanja stranke) zavreči, če že na podlagi listin, s katerimi razpolaga, ugotovi, da je vložena prepozno. Da je bila v obravnavani zadevi pritožba vložena po poteku z zakonom predpisanega 15-dnevnega roka, torej prepozno, izhaja že iz listin v upravnem spisu, na katere se v obrazložitvah sklicujeta upravna organa (to je iz pisnega sporočila o poskusu vročitve sklepa št. DT 4933-43060/2019-9 z dne 1. 10. 2019 in datuma vložitve pritožbe, ki je odtisnjen na ovojnici pošiljke z vsebovano pritožbo zoper navedeni sklep). Sodišče ob tem še dodaja, da je imel tožnik možnost, da se o svojih očitkih iz tožbe izjavi ustno pred sodiščem na naroku glavne obravnave dne 3. 10. 2023, na katerega je bil vabljen z namenom, da se ga zasliši kot stranko, a se vabilu ni odzval. 13. Ker je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, v postopku pa tudi niso bila kršena pravila postopka (pravica do izjave, pravica do pravnega sredstva), je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1).

14. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi tretjega odstavka 58. člena ZUS-12, saj se tožnik naroka glavne obravnave, ki je bil razpisane za dne 3. 10. 2023, kljub pravilnemu vabljenju, ni udeležil. Iz listin v spisu izhaja, da vročevalec tožniku vabila na glavno obravnavo in na zaslišanje dne 23. 8. 2023 ni mogel vročiti osebno niti po katerem od odraslih članov njegovega gospodinjstva, zaradi česar je vročevalec tega dne na naslovu tožnikovega prebivališča pustil obvestilo z navedbo, kje se pisanje nahaja, navedel pa je tudi rok 15 dni, v katerem je bilo mogoče pisanje prevzeti. Ker tožnik v tem roku pisanja ni prevzel, se je vabilo na podlagi fikcije štelo za vročeno dne 7. 9. 2023. Pisanje se je po tem roku vrnilo sodišču, ker je tožnikov hišni predalčnik po ugotovitvi vročevalca odprt in torej uporaben, na kar je bil tožnik v obvestilu tudi izrecno opozorjen (četrti odstavek 142. člena ZPP).

1 Po 25. členu Ustave RS je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. 2 Po tretjem odstavku 58. člena ZUS-1 lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če na obravnavo ne pride nobena od strank ali če ne pride tožnik.