Jedro

Določbe VIII. poglavja OT, ki opredeljujejo posamezne storitve v pravdnih zadevah, ne utemeljujejo zaključka tožene stranke, da je v postavkah tega poglavja zajeto tudi opravilo posveta s stranko.

Ureditev, v skladu s katero je odvetnik, ki izvaja BPP, upravičen le do polovičnega plačila, je skladna z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 1452/2016 z dne 25. 9. 2018 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 15,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnikovi odvetniški pisarni odmerila nagrado in potrebne izdatke za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v višini 164,69 EUR oziroma skupaj z 22 % DDV-jem v višini 200,92 EUR. V presežku pa je predlog tožnika zavrnila.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil tožnik z odločbo tožene stranke Bpp 1452/2016 z dne 17. 6. 2016 določen za izvajanje BPP upravičencu za zastopanje na prvi stopnji v pravdni zadevi IV P 940/2016, ki je potekala pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, zaradi določitve preživnine. Tožnik je priglasil stroške za dejanja BPP, ki jih je opravil za upravičenca, pri čemer je toženka njegovemu predlogu delno ugodila. Tožena stranka se sklicuje na peti odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv), v skladu s katerim tožniku pripada nagrada v višini polovice od zneska, ki bi mu pripadala po OT. Tožniku je priznala nagrado za pripravo in vložitev dopolnitve tožbe v višini 80 točk po tar. št. 18/2 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), nagrado za pripravo prve pripravljalne vloge v višini 80 točk po tar. št. 19/1 OT, nagrado za zastopanje upravičenca na poravnalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo dne 9. 1. 2018 v višini 80 točk po tar. št. 20/1 OT, nagrado za zastopanje upravičenca na dveh narokih za glavno obravnavo dne 13. 2. 2018 in 22. 3. 2018 v skupni višini 80 točk po tar. št. 20/2 OT ter nagrado za pripravo in vložitev vloge z dne 23. 11. 2017 v višini 25 točk po tar. št. 19/4 OT. Po 11. členu OT je toženka tožniku priznala še pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 13,8 točke. Tožena stranka je navedla, da je posvet z upravičencem po ustaljeni sodni praksi že zajet v priznanih nagradah za zastopanje upravičenca. Skupna višina nagrade znaša in pavšalnih izdatkov znaša 164,69 EUR oziroma skupaj z 22 % DDV-jem 200,92 EUR.

3. Tožnik zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo, v kateri navaja, da mu tožena stranka nepravilno ni priznala nagrade za prvi posvet s stranko po tar. št. 39/1 OT v višini 100 točk oziroma 45,90 EUR. Upravni odbor Odvetniške zbornice je namreč dne 9. 2. 2016 podal obvezno razlago te določbe, v skladu s katero pomeni posvet s stranko samostojno odvetniško storitev. Tožnik navaja, da je tovrstno opravilo potrebno šteti kot samostojno opravilo tudi zato, ker mora BPP vključevati tista opravila, ki jih dodeljeni odvetnik šteje kot potrebna za zastopanje stranke. Ob navedenem se sklicuje tudi na sodbo tukajšnjega sodišča I U 1555/2017 z dne 3. 7. 2018, v kateri je tukajšnje sodišče že zavzelo stališče, da je organ za BPP neutemeljeno zavrnil odmero nagrade za posvet s stranko, ker naj bi bila že zajeta v nagradi za zastopanje na naroku.

4. Tožnik nadalje navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit tudi v delu, v katerem tožena stranka tožniku ni priznala celotne nagrade za nudenje BPP, ker je svojo odločitev oprla na nezakonit predpis, in sicer peti odstavek 17. člena ZOdv, ki določa, da je odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo le v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT. Po tožnikovem mnenju je navedeno določilo neskladno z Ustavo RS ter že zavzetimi stališči Ustavnega sodišča RS. Sklicuje se na 19. člen ZOdv, ki določa, da OT sprejema Odvetniška zbornica Slovenije po predhodnem soglasju ministra, pristojnega za pravosodje. Sklicuje se tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009, v kateri je bilo zavzeto stališče, da mora zakonodajalec določena vprašanja prepustiti avtonomnemu urejanju znotraj odvetniškega poklica. V konkretnem primeru sodelovanje Odvetniške zbornice Slovenije pri sprejemu petega odstavka 17. člena ZOdv ni bilo zagotovljeno, četudi gre za zakonsko urejanje materije, za katero je pristojna Odvetniška zbornica Slovenije. Navedeno je v neskladju s 137. členom Ustave RS, po katerem je odvetništvo kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba.

5. Po tožnikovem prepričanju takšna ureditev posega tudi v pravico do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave RS. Sklicuje se tudi na četrti odstavek 5. člena ZOdv, ki določa, da kadar predsednik pristojnega sodišča ugotovi, da seznama odvetnikov iz prejšnjega odstavka ne zadoščata za izvajanje institutov zagovorništva po uradni dolžnosti oziroma BPP, določi sodišče odvetnika po abecednem redu izmed vseh odvetnikov, vpisanih v imenik odvetnikov, ki sestavljajo območni zbor, organiziran na območju posameznega okrožnega sodišča. Tožnik meni, da je razlikovanje med plačilom odvetnika, ki zastopa stranko, ki si storitve odvetnika lahko privošči in odvetnikom, ki si njegove storitve ne more privoščiti, nesprejemljivo z vidika načel enakosti in sorazmernosti. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov predmetnega postopka po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

6. Sodišču predlaga tudi, naj prekine predmetni postopek in pred Ustavnim sodiščem RS začne postopek z zahtevo za presojo ustavnosti petega odstavka 17. člena ZOdv. Ob navedenem se sklicuje na že podane tožbene ugovore ter dodaja, da sedanja ureditev plačevanja odvetniških storitev s strani države nesorazmerno posega v pravico do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave RS. Sklicuje se tudi na Predlog Zakona o dopolnitvah ZOdv-D in navaja, da predlagatelj navedenega zakona ni izkazal konkretne nevarnosti za proračun ter je spregledal, da si je odvetnik lahko stranko sam pridobil na trgu oziroma ga je le-ta sama izbrala na trgu, pa nima sredstev za plačilo njegovih storitev.

7. Navedena ureditev po tožnikovem prepričanju krši odvetnikovo ustavno pravico do pridobivanja in uživanja zasebne lastnine po 67. členu Ustave RS, pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS in načeli delitve oblasti in neodvisnosti odvetništva. Ob tem se sklicuje na prvi odstavek 137. člena Ustave RS in navaja, da je s sprejemom petega odstavka 17. člena ZOdv prišlo do nedopustnega urejanja odvetniške službe, ki krši samostojnost in neodvisnost odvetništva. Prav tako je navedeno določilo ZOdv po tožnikovem mnenju v nasprotju z 14. in 22. členom Ustave RS, saj brez utemeljenih razlogov postavi v neenak položaj odvetnika, kadar je postavljen po uradni dolžnosti ali z odločbo o dodelitvi BPP, pri čemer ne obstajajo stvarni razlogi za neenako obravnavo odvetnika. Ustavno neskladna ureditev je v nasprotju tudi z ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS in do pridobivanja in uživanja zasebne lastnine iz 67. člena Ustave RS. Navedeno določilo je v nasprotju tudi z 2. členom Ustave RS, ker krši temeljna načela pravne države.

8. Toženka in stranka z interesom na tožbo nista odgovorili.

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavanem primeru sta sporni zavrnitev priglašene nagrade za posvet s stranko po tar. št. 39/1 OT ter ustavnost zakonske ureditve, ki v petem odstavku 17. člena ZOdv omejuje višino odvetniške nagrade na polovično plačilo tistim odvetnikom, ki izvajajo BPP.

11. Po Zakonu o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) je odvetnik upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi in v obsegu dodeljene BPP (šesti odstavek 30. člena ZBPP). Način vrednotenja, obračunavanja in plačilo odvetniških nagrad in izdatkov, ki jih mora plačati naročnik storitve odvetniku, je predpisan v OT.

12. Tožnik v tožbi ugovarja zavrnitvi priglašene nagrade za posvet s stranko. Tožena stranka je to postavko zavrnila kot neutemeljeno, ker je po njenem mnenju zajeta v ostalih priznanih nagradah za zastopanje upravičenca, s čimer se tožnik ne strinja. V tožbi se sklicuje na tar. št. 39/1 OT in njeno obvezno razlago, ki jo je podal Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije dne 9. 2. 2016 in ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 2/15. Iz slednje izhaja, da se posvet šteje kot samostojna odvetniška storitev tudi kadar je potreben za opravo posameznih odvetniških storitev, razen, kadar je storitev posveta izrecno zajeta v drugih tarifnih številkah posebnega dela OT. Upoštevaje določbo drugega odstavka 19. člena OT je tožena stranka dolžna slediti pojasnilom in obveznim razlagam Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije. Prva alineja 1. točke tar. št. 39 OT določa, da če storitve iz te tar. št. niso zajete v drugih tar. št., ker gre za samostojno storitev, obračuna odvetnik za posvet s stranko za vsake začete pol ure 50 točk. Sodišče ugotavlja, da določbe VIII. poglavja OT, ki opredeljujejo posamezne storitve v pravdnih zadevah, ne utemeljujejo zaključka tožene stranke, da je v postavkah tega poglavja zajeto tudi opravilo posveta s stranko. Navedeno opravilo je v takem primeru zajeto v XXI. poglavju OT, v prvi alineji tar. št. 39/1. To pomeni, da je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo in v tej posledici nepopolno ugotovila dejansko stanje, zato sodišče sodi, da je tožnikova tožba v delu, ki se nanaša na pravilnost vrednotenja te postavke, utemeljena in je potrebno izpodbijani sklep odpraviti že iz tega razloga.

13. Ne glede na navedeno pa po sodni presoji v obravnavani zadevi ni razloga za prekinitev postopka in za vložitev zahteve za presojo ustavnosti petega odstavka 17. člena ZOdv pri Ustavnem sodišču RS. Po sodni presoji namreč zakonska ureditev petega odstavka 17. člena ZOdv ni v neskladju z Ustavo RS.

14. Vrhovno sodišče RS je v sodbi X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020 zavzelo stališče, da je ureditev, v skladu s katero je odvetnik, ki izvaja BPP, upravičen le do polovičnega plačila, skladna z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS. Že iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009 (32. točka obrazložitve), ki se sicer nanaša na Zakon o spremembah in dopolnitvah ZOdv-C, izhaja, da je treba z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave RS ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru zagotavljanja BPP. V primeru, ko odvetniki prosto nastopajo na trgu, opravljajo gospodarsko dejavnost, katere omejitve se presojajo v okviru 74. člena Ustave RS. V primerih obvezne obrambe v kazenskih postopkih in obveznega zastopanja v postopkih BPP odvetniki dejansko opravljajo naloge, ki iz Ustave RS izhajajo kot pozitivne obveznosti države in ki jih država tudi v celoti financira. V tem delu torej odvetniki opravljajo dolžnosti države, po njenem pooblastilu in plačilu iz državnih sredstev, zato v tem delu določanje cen odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim dostavkom 74. člena Ustave RS. Namen zakonodajalca za določitev nižjega plačila za odvetnike, plačane iz državnega proračuna, je bil torej omejitev javnofinančnih učinkov nove OT.

15. Glede na navedeno ureditev, v skladu s katero je odvetnik, ki zastopa stranko v BPP, upravičen le do polovičnega plačila, po presoji sodišča ni v nasprotju s pravico do enakosti iz 14. člena Ustave RS, pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS, pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS in pravice do pridobivanja in uživanja lastnine iz 67. člena Ustave RS, saj je potrebno upoštevati, da OT ureja plačilo odvetnikov za tržno dejavnost, medtem ko gre v primeru zastopanja v BPP za opravljanje dela za sodišče, torej za opravljanje dela na podlagi naročila sodišča in ne na podlagi nastopanja na trgu. Po mnenju sodišča navedena zakonska ureditev tudi ne posega prekomerno v položaj tožnika, ki ga ima na podlagi 137. člena Ustave RS. V skladu s tretjim odstavkom 5. člena ZOdv se odvetnik prosto odloča, ali bo uvrščen na seznam odvetnikov, ki nudijo BPP. Situacija iz četrtega odstavka 5. člena ZOdv, po kateri se lahko za zastopanje določi tudi odvetnika, ki ni na seznamu odvetnikov, ki izvajajo BPP, pa se ne nanaša na tožnika, saj v zadevi ni sporno, da je tožnik kot odvetnik vpisan na seznam odvetnikov, ki izvaja BPP in je v tej vlogi nastopal tudi v obravnavani zadevi. Glede na vse navedeno pa je izpodbijana ureditev po sodni presoji skladna tudi z 2. členom Ustave RS.

16. Glede na obrazloženo je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in sklep odpravilo ter na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. V skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je tožena stranka v ponovnem postopku vezana na v tej sodbi izraženo pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava.

17. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi. Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, ker za to niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1. 18. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom. Ker je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Stroške mu je dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).