Jedro

Zahtevku za izbris ni mogoče ugoditi, če predhodno stranka ne zahteva tudi ugotovitve neveljavnosti vknjižbe (243. člen ZZK-1).

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je zahteval, naj se izbriše vpis lastninske pravice v korist tožene stranke pri dveh parcelah (52707 (pravilno 2707) in 2708, vl. št. 229 k.o. M.) na podlagi sklepa sodišča Dn. št. 1 in v zemljiški vzpostavi lastninska pravica v korist K. E. V posledici neuspeha je tožniku naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške. Tožnik je namreč trdil, da je bila pri navedenih parcelah zaznamovana prepoved odsvojitve in obremenitve pod Dn. št. 2 na podlagi začasne odredbe sodišča v zadevi pod opr. št. P 1. Kljub tej prepovedi je Okrožno sodišče v Kopru pri izdaji zamudne sodbe to očitno spregledalo in je zemljiška knjiga na podlagi zamudne sodbe izdala sklep Dn. št. 1 in dovolila vknjižbo lastninske pravice v korist toženca. Gre za nezakonito oziroma neveljavno vknjižbo zaradi vknjižene prepovedi odtujitve in obremenitve. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da se sicer lahko po 243. čl. Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov, toda le, če je vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna in so zato kršene pravice določene osebe na nepremičnini. Vknjižba toženčeve lastninske pravice materialnopravno ni neveljavna, saj je podlaga pravnomočna sodba. Tudi ne more biti prepoved ovira za vpis na podlagi pravnomočne sodbe glede na določbo prvega odstavka 99. čl. ZZK-1, ki določa, kdaj je zaznamba ovira za dovolitev vpisov, gre za primere, ko se predlaga vknjižba pridobitve pravice na podlagi listin iz 1. oziroma 2. tč. prvega odstavka 40. čl. tega zakona, kar so zasebne listine, ki vsebujejo zemljiškoknjižno dovolilo in listine sestavljene v obliki notarskega zapisa, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, kar pa pravnomočna zamudna sodba ni.

Zoper sodbo se je tožnik pritožil. Uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Priglaša tudi stroške pritožbe.

Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnik je trdil, da je imel predkupno pravico in je bil upravičen do nakupa od E. K. Isto sodišče je izdalo začasno odredbo za zavarovanje tožnikove terjatve. Kakšno je zavarovanje, če se ga izigra in obide s tožbo na podlagi izmišljenega priposestvovanja in zamudno sodbo zaradi vnaprej dogovorjene pasivnosti lastnika zemljišča in prodajalca. Šlo je za očitne v nebo vpijoče zlorabe prava. Tožnik je dokazoval slabo vero, kljub temu, da je bil vpis opravljen na podlagi pravnomočne sodbe, tega sodišče ne ugotavlja, ker šteje za nepomembno. Tudi se ni opredelilo do trditev tožnika, da je možen izbris vknjižbe, tudi če je bila opravljena na podlagi sodbe.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Priglasila je tudi stroške. Pritožbeno sodišče naj neutemeljeno pritožbo zavrne in sodbo potrdi. Tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za vložitev izbrisne tožbe. Tudi ne drži, da toženec v postopku pred Okrožnim sodiščem v Kopru ni bil v dobri veri glede stanja v zemljiški knjigi. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve ni ovira pri dovolitvi predmetnega vpisa. Tožena stranka je namreč pridobila lastninsko pravico na podlagi pravnomočne zamudne sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pri prepovedi odtujitve in obremenitve gre za pravno dejstvo, to nastane, ko je izdana sodna odločba (sklep o začasni odredbi). Posledica takega sklepa je omejitev dolžnikove razpolagalne sposobnosti. Je torej le sredstvo zavarovanja pred razpolagalnimi dejanji vknjiženega lastnika (na primer odsvojitve ali pa obremenitev nepremičnin na temelju pravnega posla). V konkretnem primeru pa dolžnik ni razpolagal (prejšnji knjižni lastnik – E. K.) z nepremičnino, pač pa je v pravdi, kjer je bila izdana zamudna sodba toženec (tožnik v pravdnem postopku pod opr. št. P 2 Okrožnega sodišča v Kopru) uspel, in sicer je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku na ugotovitev lastninske pravice, na podlagi priposestvovanja, kot opozarja tudi pritožnik. Zato so razlogi pritožbe o tem, da je bila zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve ovira za vknjižbo lastninske pravice na podlagi navedene sodbe, pravno zmotni. Prvostopenjsko sodišče je v zvezi s tem pravilno citiralo tudi določbo 99. člena ZZK-1 in podalo pravno pravilne razloge.

Tudi sicer sodišče tako postavljenemu tožbenemu zahtevku ne bi moglo ugoditi, saj zahtevku za izbris ni mogoče ugoditi, če predhodno stranka ne zahteva tudi ugotovitve neveljavnosti vknjižbe (243. člen ZZK-1). Stranka torej lahko doseže izbris le, če hkrati zahteva ugotovitev, da je vknjižba iz določenega razloga, materialnopravnega, neveljavna. Zahtevka pa tako, kot to določa 243. člen ZZK-1 (ni zahtevala ugotovitev neveljavnosti vknjižbe) ni postavila.

Sodba sodišča prve stopnje ima torej vse pravno odločilne razloge, pritožbeni razlogi niso podani in je pritožbeno sodišče, ki tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo (drugi odstavek 350. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP) neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela in mora sama trpeti stroške, prav tako jih mora trpeti sama (stroški odgovora na pritožbo) tožena stranka, z navedbami v odgovoru ni prispevala k rešitvi zadeve in zato ne gre za potrebne stroške (165., 154. in 155. člen ZPP).