Jedro

Nepremičnina je ostala (tudi) po izdaji sklepa Okrajnega sodišča v Litiji N 11/94 z dne 12.7.1995 v solasti vsakega od obeh pravnih prednikov pravdnih strank do ½. Z omenjenim sklepom (ki naj bi bil glede na njune navedbe ključen dokaz tožnikov) je bila dejansko urejena zgolj uporaba nepremičnine.

Ker sodišče prve stopnje njunim splošnim trditvam o priposestvovanju ni sledilo prav zaradi ugotovitve, da nista bila dobroverna, je pritožbeno razpravljanje o možnosti izvenknjižnega priposestvovanja brezpredmetno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 15.11.2012 zavrnilo tožbeni zahtevek, v skladu s katerim sta tožnika zahtevala: - da se odredi in dovoli parcelacija parcele št. 708/1 k.o. X, tako, da se odmeri zemljišče, na katerem stoji stavba ... ki dobi novo parcelno številko, - da se ugotovi, da znaša na stanovanjski stavbi in zemljišču, na katerem stoji stavba in ima svojo parcelno štev....., solastniški delež prvo tožeče stranke D.M.V. do 3750/10.000 do celote, solastniški delež drugo tožeče stranke V.V. do 2500/10.000 do celote in solastnški delež tožene stranke M.K. do 3750/10.000 do celote, - da jima je dolžna toženka izstaviti za zemljškoknjižni vpis sposobno listno, na podlagi katere se bo v korist D.M.V. vknjižila lastninska pravica na parceli št. ….. do 750/10.000 do celote in v korist V.V. do 500/10.000 do celote, pri čemer takšno zemljiškoknjižno listino nadomesti pravnomočna sodba, - da jima je dolžna toženka povrniti njune pravdne stroške (vse I. točka izreka).

Hkrati je odločilo, da sta dolžna tožnika toženki nerazdelno povrniti pravdne stroške v znesku 16,72 EUR (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta tožnika, ki pritožbenemu sodišču predlagata, da sodbo spremeni tako, da njunemu zahtevku ugodi, podredno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarjata, da je zaradi opustitve izvedbe ostalih predlaganih dokazov storjena bistvena kršitev določb postopka (na kar sta opozorila na naroku dne 15.11.2012). Sodišče naj bi pri svoji odločitvi povsem spregledalo listine, ki utemeljujejo njun zahtevek (odredbi o prodaji Okrajnega sodišča v Litiji In 98/00039 z dne 30.6.2000 in dne 26.4.2002 kot tudi zapisnik istega sodišča z dne 7.5.2001). Sklicujeta se na navedbe (ki sta jih podala v tožbi in pripravljalnih vlogah) glede kronologije vseh prenosov lastninske pravice na sporni nepremičnini ter drugih dejstev, ki kažejo na utemeljenost njunih zahtev. Sodišče naj bi zmotno (nepopolno) ugotovilo dejansko stanje, posledično pa zmotno uporabilo materialno pravo, saj je na podlagi listin pravdnih strank napačno ugotovilo odločilno dejstvo, in sicer da je bilo med pravnima prednikoma D.M. in V.M. razdeljeno skupno premoženje, ki zaradi odsotnosti poračuna ni vplivalo na spremembo zemljiškoknjižnega stanja. Med pravdnima strankama naj bi bilo ves čas jasno, kateri del nepremičnine katera od njiju uporablja (ima v posesti), saj je bila med omenjenima pravnima prednikoma s sklepom Okrajnega sodišča v Litiji N 11/94 stanovanjska hiša razdeljena. Pritožbi prilagata notarsko podpisano izjavo V.M. z dne 5.12.2012 (v pritožbenem postopku jo prilagata, ker sta lahko zaradi ugotovitve dejanskega stališča nasprotne stranke in nepoznavanja M. stalnega bivališča šele v decembru 2012 z njim stopila v stik), iz katere izhaja, da sta slednji in D.M. smatrala, da pravnomočni sklep o razdelitvi stanovanjske hiše zadostuje, zaradi česar deležev v zemljiški knjigi nista spreminjala (še posebej, ker je bilo v sklepu navedeno, kaj ti v naravi predstavljajo). Med pravnima prednikoma ni bilo sporno, da razdelitev prostorov v naravi predstavlja tudi razdelitev deležev na stanovanjski hiši, zaradi česar nista izvršila ustreznega poračunavanja. Posledično ga niso izvršili niti njuni pravni nasledniki, saj je bilo med njimi ves čas nesporno, kakšen del stanovanjske hiše kdo zaseda in kakšen delež to predstavlja. V nadaljevanju pritožnika pojasnjujeta, da sta od D.M. v dobri veri kupila del nepremičnine (kot izhaja iz kupoprodajne pogodbe z dne 28.6.1999) in da sta bila ves čas v dobri veri, da sta njegova izključna lastnika ter v skladu s tem tudi pripadajočega solastnega deleža na njej. To naj bi potrjevali njuni ugovori v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Litiji In 98/00039. A.K. naj bi kupil tisti del nepremičnine, ki je opredeljen v odredbi z dne 26.4.2002 (izvršilno sodišče pa naj bi pri tej določitvi upoštevalo njune ugovore), zaradi česar glede preostalega deleža (do polovičnega solastnega deleža) ne more biti dobroverni lastniški posestnik. Ker je bil A.K. prisoten na prvi prodaji, je vedel, kaj se prodaja. Ugotovljena manjša vrednost nepremičnine jasno kaže na to, da sta bila tožnika ves čas v dobri veri, da sta kupila večji delež stanovanjske hiše od ½, saj je sodišče na njun ugovor in s pomočjo izvedenca (ob upoštevanju fizične razdelitve v nepravdnem postopku) določilo manjšo tržno vrednost prodajanega dela stanovanjske hiše. Omenjeno kot tudi sodna poravnava, ki sta jo dne 16.1.2004 sklenila V.V. in A.K., naj bi dokazovalo, da sta ves čas smatrala, da sta izključna lastnika dela nepremičnine, ki ga uporabljata (in izvršujeta posest), ter da je vpis v zemljiško knjigo v skladu z dejanskimi solastniškimi deleži zgolj formalnost, ki bo urejena z delitvijo ostalega dela zemljišča. S tem, ko je sodišče napačno zaključilo, da jima je bilo zemljiškoknjižno stanje (in posledično višina solastnega deleža, ki sta ga pridobila) ves čas znano, se je postavilo na strogo stališče, da izvenknjižno priposestvovanje ni možno, čeprav ga novejša teorija in sodna praksa dovoljujeta. Ob tem, da je samo ugotovilo, da je del nepremičnine, ki sta ga tožnika kupila in ga zasedata, napram celoti več vreden kot toženkin delež, prihaja samo s seboj v nasprotje. Ker sta večji solastniški delež na stanovanjski hiši ves čas uporabljala v dobri veri ter na njej izvrševala posest, toženka pa se temu ni upirala, jima okoliščina, da stanja v zemljiški knjigi nista uredila, ne more iti v škodo. Ves čas sta bila dobroverna lastniška posestnika, ki sta na nepremičnini posest izvrševala več kot deset let in sta bila vseskozi prepričana, da je glede na sklenjeno kupoprodajno pogodbo in izvršeno delitev stvar njuna.

3.Toženka je v odgovoru primarno predlagala zavrženje podredno pa zavrnitev pritožbe.

4.Pritožba ni utemeljena.(1)

5.Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo (vse to pa tudi prepričljivo obrazložilo), da je nepremičnina parc. št. 708/1 k.o. X ostala (tudi) po izdaji sklepa Okrajnega sodišča v Litiji N 11/94 z dne 12.7.1995 (priloga A5) v solasti vsakega od obeh pravnih prednikov pravdnih strank (to je D.M. in V.M.) do ½. Z omenjenim sklepom (ki naj bi bil glede na njune navedbe ključen dokaz tožnikov) je bila dejansko urejena zgolj uporaba nepremičnine.(2) Povsem enako velja glede vsebine sodne poravnave, ki sta jo A.K. in V.V. dne 16.1.2004 sklenila pred istim sodiščem v zadevi P 2/2004, P 78/2003 in Kpd 10/2003 (s katero je bil dogovorjen le režim uporabe skupnih prostorov). Iz tega razloga ni bilo prav nobene potrebe po izvedbi ostalih s strani tožnikov predlaganih dokazov, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo (npr. predlagane postavitve izvedenca za gradbeništvo, pribave nepravdnega spisa N 4/2011, ogleda na kraju samem, zaslišanja sodnika M.K.). Prav tako za odločitev v konkretnem primeru niso bistvene listine, na katere se sklicujeta pritožnika (to je odredba o prodaji Okrajnega sodišča v Litiji In 98/00039 z dne 30.6.2000 in dne 26.4.2002 oziroma zapisnik istega sodišča z dne 7.5.2001), saj prav v ničemer ne nasprotujejo zaključkom sodišča prve stopnje. Nebistvena pa je tudi okoliščina, da naj bi bilo med pravdnima strankama ves čas jasno, kateri del nepremičnine katera od njiju uporablja (ima v posesti).

6.Pritožbi priložen dokaz, to je notarsko podpisana izjava V.M. z dne 5.12.2012, kot tudi vse z njeno vsebino podane pritožbene navedbe, predstavljajo nedopustno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Opravičilo, ki sta ga pritožnika podala za takšno pozno podajanje dokaza, namreč ne prepriča. (3)Tudi sicer razlogi, zakaj pravna prednika deležev v zemljiški knjigi nista spreminjala, zakaj nista izvršila ustreznega poračuna oziroma ga niso izvršili niti njuni pravni nasledniki, za odločitev niso relevantni. Relevantno je le dejstvo, da deleži (nikoli) niso bili „spremenjeni.“

7.Dobra vera (kot ena od predpostavk za priposestvovanje) se resda domneva. Vendar pa je toženka v svojih vlogah (tako v odgovoru na tožbo kot tudi pripravljalni vlogi z dne 2.11.2012) argumentirano ugovarjala oziroma opozarjala na okoliščine, zaradi katerih naj tožnika ne bi bila dobroverna (češ da sta se ves čas vedela, do kakšnega deleža sta upravičena oziroma kakšen je njun v zemljiško knjigo vpisan delež) in zaradi česar višjega deleža nista mogla priposestvovati. Na te navedbe tožnika nikoli nista obrazloženo (argumentirano) odgovorila (zaradi česar je nastopila v drugem odstavku 214. člena ZPP predvidena posledica). Obsežno pritožbeno navajanje okoliščin, ki naj bi potrjevale njuno dobro vero (4) glede nakupa in uporabe solastnega deleža večjega od 1/2 (npr. njuno postopanje v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Litiji In 98/00039, manjša vrednost nepremičnine (oziroma njenega prodajanega dela), ki naj bi jo v posledici njunega ugovora A.K. kupil v izvršilnem postopku), je zato (nedopustno) novo(5) in posledično neupoštevno (prvi odstavek 337. člena ZPP). Enako velja za navajanje, da sta ves čas smatrala, da je vpis v zemljiško knjigo v skladu z dejanskimi solastniškimi deleži zgolj formalnost, ki bo urejena z delitvijo ostalega dela zemljišča (v zvezi s čimer se kot na dokaz sklicujeta na sodno poravnavo, ki sta jo A.K. in V.V. sklenila dne 16.1.2004), ter poudarjanje, da sta večji solastniški delež na stanovanjski hiši ves čas v dobri veri uporabljala ter na njej izvrševala posest, toženka pa se temu ni upirala (in da jima zato okoliščina, da stanja v zemljiški knjigi nista uredila, ne more iti v škodo). (6) Kljub (kot rečeno) obrazloženim toženkinim ugovorom glede (ne)obstoja njune dobre vere (in posledično nemožnosti priposestvovanja) v postopku na prvi stopnji nič od tega, kar sta sedaj storila v pritožbi, nista navajala.(7) Ker sodišče prve stopnje njunim splošnim trditvam o priposestvovanju ni sledilo prav zaradi ugotovitve, da nista bila dobroverna (kar ni prav v nobenem nasprotju z ugotovitvijo, da je del nepremičnine, ki sta ga tožnika kupila in ga zasedata, napram celoti več vreden kot toženkin delež), je pritožbeno razpravljanje o možnosti izvenknjižnega priposestvovanja brezpredmetno.

8.Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo slednja sama nosita svoje svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. ZPP). Tudi toženka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo. Slednja le-tega ni vložila po pooblaščenem odvetniku, zaradi česar ni upravičena do povračila stroškov za njegovo sestavo, medtem ko priglašeni materialni stroški (za fotokopiranje, ptt znamke in kuverto) niso izkazani.

(1) Toženka je v odgovoru navajala tudi, da je potrebno pritožbo, ker naj ne bi vsebovala pritožbenih razlogov, kot nepopolno zavreči, kar pa ne drži. Kot prvo je v pritožbi ustrezno navedeno, da je vložena iz vseh pritožbenih razlogov (ki so v nadaljevanju konkretizirani). Poleg tega pa pritožba tudi, če ne vsebuje navedbe pritožbenih razlogov, zato ni nepopolna (glej tretji odstavek 343. člena ZPP).

(2) Sama okoliščina, da ni bil opravljen poračun v smislu takrat veljavnega 2. odstavka 122. člena Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/1986, s kasnejšimi spremembami), pa niti ni bistvena.

(3) Sklicevanju, da sta šele v decembru 2012 lahko izvedela za stališča druge strani, nikakor ni moč slediti. Ob tem, da pritožba niti ne pojasni, katero stališče ima točno v mislih (in ki naj bi bilo povezano z vsebino pritožbi priložene izjave), ni moč spregledati, da sta zaradi toženkinega „stališča“, da jima ne gre višji delež od tistega, na katerem sta vknjižena v zemljiški knjigi, sploh morala vložiti predmetno tožbo (sam toženkin odgovor na njuno tožbo pa sta tudi sicer prejela že 1.10.2012).

(4) Okoliščina, ali je A. K. (lahko) bil dobroverni lastniški posestnik, pa za vprašanje njune dobre vere (in posledično priposestvovanja višjega solastnega deleža, kot ga izkazuje zemljiška knjiga) ni relevantno.

(5) Nove v smislu, da naj bi potrjevale njuno dobrovernost (sicer so nekatere od njih v postopku na prvi stopnji bile že podane, a ne v tem pritožbenem kontekstu).

(6) V ta isti sklop sodi tudi (pritožbena) trditev, da sta kot dobroverna lastniška posestnika na nepremičnini posest izvrševala več kot deset let ter bila vseskozi prepričana, da je glede na sklenjeno kupoprodajno pogodbo in izvršeno delitev stvar njuna.

(7) Vsaj ne v kontekstu svoje dobre vere.

(8) Vprašanje, do povračila katerih stroškov je stranka v pravdnem postopku upravičena, ureja Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. list RS 15/03). Med njimi ni „stroškov“ nastalih zaradi lastne sestave vloge (oziroma njene sestave po pooblaščencu, ki ni odvetnik).