Jedro

Zakonita dedinja, ki oporoki odreka pravno veljavnost zaradi posesivnosti oporočne dedinje in posledično nesvobodne zapustničine volje, bo zatrjevana dejstva lahko dokazovala v pravdi, na katero je napotena. Oporočna dedinja nasprotnega (negativnih dejstev) ne more dokazovati.

Število dedičev, ki veljavnost oporoki priznavajo in tistih, ki veljavnosti oporekajo, ne kaže na verjetnost dejstev, ki jih zatrjujejo.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Zapuščinsko sodišče je zakonite dediče M.M., M.G. in J.P. napotilo na pravdo zoper oporočno dedinjo C.S. in zoper zakonitega dediča M.P. zaradi ugotovitve, da sta zapustničini oporoki z dne 8.10.1997 in 20.8.1997 nepristni in pravno neveljavni in da ne obstoji pravica do dedovanja C.S. na njuni podlagi.

Pritožuje se zakonita dedinja M.M.. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da bosta na pravdo napotena dediča C.S. in M.P.. Svoj predlog utemeljuje s tem, da je skupaj s sodedičema M.G. in J.P. v večini in s tem, da je zapustnica umrla v Ljubljani. Na veliko verjetnost, da oporoka ni veljavna, kaže postopanje oporočne dedinje z zapustnico. Oporočna dedinja je postopek po zapustničinem možu vodila mimo zapustnice, razpolagala z njenim denarjem, v zapuščino ni prijavila denarnih sredstev in starega avtomobila. To kaže, da je manipulirala z zapustnico, kateri je prikazovala tudi to, da se nahaja v sanatoriju v Grosupljem, čeprav jo je odpeljala umirat v Logatec. Oporočna dedinja je sestrama in bratu prepovedala kontakte z zapustnico in ni povedala, kje se zapustnica nahaja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica svoje stališče, da oporoki nista pristni in pravno veljavni utemeljuje z ravnanji oporočne dedinje pred zapustničino smrtjo in v zapuščinskem postopku ter z njenimi osebnimi lastnostmi. Iz njenih trditev sledi, naj bi zapustničina volja zaradi posesivne oporočne dedinje ne bila svobodna. Iz zapisnika zapuščinske obravnave z dne 3.7.2009 je razvidno, da pritožnica v pristnost in veljavnost oporoke dvomi tudi zato, ker oporočna dedinja in njen pooblaščenec na zapuščinski obravnavi nista enako izjavljala glede kraja zapisa oporoke. Vsa ta dejstva bo lahko dokazala pritožnica, ki jih zatrjuje, saj nasprotnega (negativnih dejstev) oporočna dedinja ne more dokazovati. Oporoki sta sestavljeni v obliki, ki jo za pravno veljavnost oporoke predpisuje zakon (63. in 64. čl. Zakon o dedovanju), njeno neveljavnost zaradi napak zapustničine volje pri njeni sestavi pa bodo dosegli dediči, ki jih zatrjujejo, seveda, če jih bodo uspeli dokazati. Število dedičev, ki veljavnost oporoki priznavajo in tistih, ki veljavnosti oporekajo, ne kaže na verjetnost dejstev, ki jih zatrjujejo. Odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je na pravdo napotilo zakonite dediče, ki pravne veljavnosti oporoke ne priznavajo, je pravilna.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožba zavrnjena (2. točka 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. čl. Zakona o dedovanju).