Med strankama glede poroštva ne more biti nobenega informacijskega neravnotežja, kar pomeni, da tudi ni potrebe po pojasnilni dolžnosti.
I.Pritožba se zavrne in se vmesna sodba potrdi.
II.Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.
1.Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje (I.) ugotovilo, da je po temelju tožbeni zahtevek utemeljen, (II.) zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi (na ugotovitev ničnosti poroštvenih izjav tožencev in na ugotovitev delne ničnosti kreditne pogodbe, sklenjene med pravnim prednikom tožeče stranke (Banka X. d. d.) in družbo A. d. o. o., št. ... z dne 9. 8. 2013) in (III.) sklenilo, da se odločitev o pravdnih stroških pridrži za končno odločbo.
2.V pravočasni pritožbi toženca uveljavljata pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 - v nadaljevanju ZPP) in predlagata, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da ugotovi, da je tožbeni zahtevek po temelju neutemeljen, in ugodi vsem zahtevkom po nasprotni tožbi, podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.
3.Navajata, da banka ni ustrezno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti do tožencev. Banka mora pri tem izhajati iz standarda povprečnega potrošnika, ki je normalno obveščen ter razumen in preudaren. Zavedati se je treba, da je v nasprotju z banko potrošnik ponavadi izrazito informacijsko podhranjen in tveganja (drugače kot banka) ne more ovrednotiti in obvladati. Banka bi se morala zavedati, da lahko tovrstni posli ogrozijo socialni položaj in možnost socialnega razvoja družinskih članov potrošnika. Banka tožencev ni opozorila, da lahko prevzem poroštva pomeni, da bosta odgovarjala tudi s svojimi nepremičninami. Po drugem odstavku 1017. člena Obligacijskega zakonika2 (v nadaljevanju: OZ) je lahko obveznost porokov vezana tudi na lažje pogoje. Toženca sta razumela svojo odgovornost tako, da bosta jamčila le s pokojnino in sredstvi na računu. Ko sta bila zaslišana, sta povedala, da ni bilo nikjer rečeno, da bosta odgovarjala tudi z nepremičninami. Če bi jima povedali, da lahko odgovarjata tudi z nepremičninami, poroštvene izjave ne bi podpisala. Opozorila notarke ne morejo vzpostavljati večje in težje obveznosti za toženca, kot jih je vzpostavila sama kreditna pogodba. Pri tem pritožba opozarja na 36. točko obrazložitve, kjer je ugotovljeno, da sta bila na obseg in predmet jamstva opozorjena vsaj s strani notarke, pa sta notarski zapis kreditne pogodbe vseeno podpisala. Zgolj zapis o odgovornosti tožencev sam po sebi ne pomeni izpolnjene pojasnilne dolžnosti banke. Iz pisnih izjav bančne uslužbenke in notarke ne izhaja, da bi opravili pojasnilno dolžnost - obe govorita zgolj na splošno, kako se sklepajo taki posli. Tudi sin tožencev je bil s strani banke pomanjkljivo poučen o vseh ekonomskih posledicah posla.
4.3. Tožeča stranka v odgovoru nasprotuje pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.
5.4. Pritožba ni utemeljena.
6.5. Bistveno za pojasnilno dolžnost je, da gre za korekcijo informacijskega neravnotežja med banko in potrošnikom. Predstavlja obveznost banke, da nasprotno stranko na jasen in pregleden način informira o okoliščinah sklenitve pogodbe, tako da lahko stranka razume možna tveganja.3 Banko pojasnilna dolžnost zavezuje, da kreditojemalcu ne prikrije pomembne informacije, s katero razpolaga in bi lahko vplivala na njegovo odločitev za sklenitev pogodbe o kreditu (v švicarskih frankih).4 Bistvo pojasnilne dolžnosti banke je torej v doseganju dejanske (informacijske) enakopravnosti obeh pogodbenih strank.5
7.6. Načeloma velja, da si je vsak dolžan sam zagotoviti informacije, ki jih potrebuje za oblikovanje poslovne volje. To pravilo je prestrogo le takrat, kadar stranki nista v enakovrednem informacijskem položaju: če tega (neenakovrednega informacijskega položaja) ni, ni pojasnilne dolžnosti. Sklenitev kreditne pogodbe v tuji valuti, ki jo mora kreditojemalec mesečno zagotavljati za odplačevanje kredita, je seveda povezana s celim nizom različnih informacij, s katerimi banka razpolaga, potrošnik pa ne. Tako npr. iz samega posla ni razvidno neomejeno valutno tveganje, ki ga prevzema potrošnik s takim kreditom, ki lahko privede tudi do tega, da kredita zaradi bistveno spremenjenih razmer ne bo več mogel odplačevati, kar bo lahko vplivalo na možnost preživljanja potrošnika in njegove družine. Tega ne pojasnjuje nobena zakonska določba, ampak gre za pomembne informacije, ki jih mora zato v okviru pojasnilne dolžnosti potrošniku posredovati banka, kateri pa morajo biti te okoliščine kot strokovnjaku poznane.
8.7. Drugače pa je, ko govorimo o poroštvu, ki je klasičen institut obligacijskega prava in ga kot takega urejajo vse kodifikacije civilnega prava skozi zgodovino, poznan pa je bil tudi v obdobju rimskega prava. Za konkreten primer je pomembno, da je poroštvo urejeno tudi v XXIX. poglavju OZ. Glede poroštva tako banka nima nobenih drugih informacij kot izhajajo iz OZ, te pa so v skladu z načelom ignorantia iuris nocet6 znane tudi tožencema. Med strankama zato glede samega poroštva ne more biti nobenega informacijskega neravnotežja, kar pomeni, da tudi ni potrebe po pojasnilni dolžnosti. S poroštveno pogodbo se porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil (1012. člen OZ). V tem ni nikakršne omejitve, da bi lahko porok štel, da ne odgovarja v celoti oz. z vsem svojim premoženjem. Porok odgovarja za izpolnitev cele obveznosti, za katero je prevzel poroštvo,7 če njegova odgovornost ni omejena na kakšen njen del ali kako drugače vezana na lažje pogoje (drugi odstavek 1017. člena OZ). Porok torej odgovarja v celoti, lahko pa se njegova odgovornost omeji. V obravnavanem primeru se ni omejila. Dejstvo, da je bil v obravnavanem primeru sklenjen tudi sporazum o zavarovanju, ne vpliva na položaj poroka in plačnika, ki ne glede na sporazum o zavarovanju, odgovarja za dolg tudi z vsem drugim premoženjem in ne le tistim, ki je bil predmet zavarovanja.
9.8. Ne glede na vse pojasnjeno, pa je iz notarskega zapisa sporne pogodbe razvidno, da je notarka kreditojemalca in poroka opozorila, da jamčijo z vsem svojim premoženjem.
10.9. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).
11.10. Toženca nista uspela s pritožbo, zato sama krijeta svoje pritožbene stroške, tožeča stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča in je bil zato ta strošek nepotreben (prvi odstavek 155. člena v zvezi z prvim odstavkom 165. člena ZPP).
-------------------------------
1Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.
2Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami.
3VSL Sodba in sklep II Cp 1225/2021
4Koritnik Boštjan, Ude Lojze, Vprašanje enotnosti sodne prakse Vrhovnega sodišča RS v zvezi s kreditnimi pogodbami v tuji valuti, Podjetje in delo, št. 1, 2020.
5Točka 45 obrazložitve sklepa VS RS II Ips 37/2023.
6Nepoznavanje prava škoduje.
7Pomembna razlika med sklepanjem kredita v tuji valuti in s tem povezano pojasnilno dolžnostjo je tudi v tem, da je slednja ključna za razumevanje višine obveznosti kreditojemalca. Brez upoštevanja valutnega tveganja, ki ga prevzema kreditojemalec, namreč ni mogoče ugotoviti, kakšna je njegova obveznost iz kreditne pogodbe. Povsem drugače je v primeru poroštva. Tu je obveznost porokov razvidna iz same kreditne pogodbe, h kateri sta pristopila toženca kot poroka in plačnika.