Jedro

Ker obsojenemu sodbe sodišča prve stopnje ni bilo mogoče vročiti po pošti, je sodišče prve stopnje odredilo vročitev po sodnem vročevalcu, kar je v skladu z določbami ZKP (prvi odstavek 117. člena ZKP).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 30. 8. 2013 J. Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po 205. členu Kazenskega zakonika (KZ). Sodišče je obsojenemu Š. izreklo pogojno obsodbo ter mu določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let s posebnim pogojem, da oškodovancem v roku enega leta vrne znesek protipravno pridobljene premoženjske koristi, in sicer M. N. v znesku 517,70 EUR, S. B. v znesku 281,66 EUR, J. G. v znesku 607,25 EUR, R. O. v znesku 572,68 EUR in S. D. v znesku 572,68 EUR. Oškodovance je s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 5. 11. 2013 pritožbi obsojenca in obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik pravočasno, dne 24. 4. 2014, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka, natančneje določb 118., 119. in 120. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodbe. Zagovornik še navaja, da v konkretnem primeru ni podana enakost pred zakonom, kar predstavlja kršitev 14. člena Ustave Republike Slovenije, ki je vplivala na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbo Višjega sodišča v Mariboru razveljavi ter vrne prvostopenjskemu sodišču, ki naj svojo sodbo obsojenemu pravilno vroči in nato odstopi Višjemu sodišču v Mariboru v nadaljnje odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru z dne 15. 5. 2014, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. Navaja, da je bilo vročanje opravljeno v skladu z določbami ZKP, način vročitve pa ni ogrozil pravic obrambe, saj je obsojeni zoper sodbo, ki bi naj mu bila nepravilno vročena, pravočasno vložil pritožbo.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojenčevemu zagovorniku in obsojencu, ki v izjavi z dne 29. 5. 2014 vztraja pri navedbah iz zahteve.

B-1.

5. Vrhovno sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja: - da je obsojenec naslov ..., Ljutomer, sodišču prve stopnje posredoval kot naslov svojega stalnega bivališča (v nadaljevanju naslov stalnega bivališča). Obsojenec je bil že ob prvem zaslišanju v okviru posameznih kazensko preiskovalnih dejanj, nato pa tekom kazenskega postopka večkrat poučen, da mora sodišču do pravnomočnosti sodbe sporočiti vsako spremembo svojega naslova, vendar tega ni storil. Obsojenec je bil navzoč na razglasitvi sodbe sodišča prve stopnje dne 30. 8. 2013 in tudi takrat sodišču ni sporočil spremembe svojega naslova. Sodišče prve stopnje je obsojencu na naslov njegovega stalnega bivališča dne 10. 9. 2013 poslalo sodbo, vendar se je pošiljka na sodišče vrnila z oznako „ni dvignil“. Ker sodišče prve stopnje obsojenemu sodbe ni moglo vročiti po pošti, je odredilo vročitev po sodnem vročevalcu. Sodni vročevalec je obsojenca 10. 10. 2013 našel v Murski Soboti, kjer mu je vročil sodbo sodišča prve stopnje. Obsojeni je 17. 10. 2013 na sodišče prve stopnje poslal dopis, v katerem je kot svoj naslov navedel naslov ..., Slovenski Javornik; zoper sodbo sodišča prve stopnje pa dne 25. 10. 2013 vložil pritožbo, ki jo je višje sodišče zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je sodbo višjega sodišča obsojenemu po pošti poskusilo vročiti štirikrat, pri čemer so vročitev dne 27. 1. 2014 uspešno opravili šele policisti; - da je Vrhovno sodišče odgovor vrhovne državne tožilke na zahtevo za varstvo zakonitosti dne 19. 5. 2014 poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, kateremu je bil vročen dne 20. 5. 2014. Odgovor vrhovne državne tožilke je obsojencu poslalo na naslov stalnega bivališča. Ker obsojencu dne 22. 5. 2014 na naslovu stalnega bivališča sodnega pisma ni bilo mogoče osebno vročiti, je vročevalec v hišnem predalčniku obsojenca pustil obvestilo, da naj 23. 5. 2014 med 8. in 9. uro počaka na navedenem naslovu, da sprejme pisanje, vendar vročevalec obsojenemu sodnega pisma ni mogel osebno vročiti niti 23. 5. 2014. Obsojenec je bil obveščen, da ima možnost odgovor prevzeti v petnajstih dneh na za njegove pošiljke krajevno pristojni pošti, česar ni storil in se je sodno pismo, naslovljeno na obsojenca, na Vrhovno sodišče dne 10. 6. 2014 vrnilo z oznako „ni dvignil“. Ko se je odgovor, naslovljen na obsojenca, na Vrhovno sodišče vrnil z navedeno oznako, je Vrhovno sodišče z vpogledom v Centralni register prebivalstva (v nadaljevanju register) ugotovilo, da je kot obsojenčev naslov stalnega bivališča in naslov za vročanje v registru še vedno naveden isti naslov. Obsojenec se je 29. 5. 2014 izjavil o odgovoru vrhovne državne tožilke, pri čemer je v tej izjavi kot svoj naslov ponovno navedel naslov stalnega bivališča. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke obsojencu poslalo na naslov stalnega bivališča, ki je hkrati tudi obsojenčev naslov za vročanje. Ker je obsojenec podal izjavo na odgovor vrhovne državne tožilke, je bil z odgovorom nedvomno seznanjen.

B-2.

6. Zagovornik uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi vplivale na zakonitost sodne odločbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Navaja, da bi sodišče prve stopnje obsojencu moralo vročiti prvostopenjsko sodbo kot to določa četrti odstavek 120. člena ZKP – ker vročitev sodbe sodišča prve stopnje po pošti ni bila uspešna, bi jo sodišče moralo pritrditi na sodno desko. Sodišče je namesto tega odredilo vročitev po sodnem vročevalcu, ki je sodbo sodišča prve stopnje pustil v avtomobilu, ki ga domnevno uporablja družba, katere direktor oziroma družbenik je obsojeni. Obsojeni pošiljke ni prevzel, ob posredovanju policije jo je vrnil na sodišče, ker ni vedel, kaj se v njej nahaja, zato vročitev ni bila pravilno opravljena.

7. Sodba sodišča prve stopnje, ki je bila obsojenemu poslana na naslov stalnega bivališča, se je 30. 9. 2013 na sodišče prve stopnje vrnila z oznako „ni dvignil“. Ker obsojenemu sodbe sodišča prve stopnje ni bilo mogoče vročiti po pošti, je sodišče prve stopnje odredilo vročitev po sodnem vročevalcu, kar je v skladu z določbami ZKP (prvi odstavek 117. člena ZKP)(1). Iz poročila sodnega vročevalca z dne 11. 10. 2013 izhaja, da je sodni vročevalec obsojenca iskal na več naslovih, našel pa ga je v Murski Soboti. Po tem, ko je sodni vročevalec ugotovil istovetnost obsojenca, mu je želel izročiti sodbo sodišča prve stopnje, vendar je obsojenec to zavrnil. Sodni vročevalec je obsojenca opozoril, da je pošiljko dolžan prevzeti, vendar obsojeni ni želel podpisati vročilnice. Sodni vročevalec je nato obsojenca opozoril, da se bo pošiljka kljub temu štela za prevzeto. Vročevalec je sodno pošiljko pustil v vozilu, ki je v uporabi družbe S. d.o.o., katere soustanovitelj in direktor je obsojeni. Naslednji dan je vročevalec ugotovil, da vozilo ni več parkirano na istem mestu kot dan prej, ker se je obsojeni skupaj z vročeno sodbo sodišča prve stopnje odpeljal. Da je bila sodba sodišča prve stopnje obsojenemu pravilno vročena, potrjuje tudi obsojenčev dopis z dne 17. 1. 2013. V dopisu je sicer navedel, da sodbe sodišča prve stopnje ni prejel, kar je glede na vrnjeno sodbo sodišča prve stopnje logično nesprejemljivo. Sodnica sodišča prve stopnje je 21. 10. 2013 obsojenemu poslala dopis s pojasnilom, da je bila vročitev sodbe sodišča prve stopnje pravilno opravljena (dopis z dne 21. 10. 2013, poslan na obsojenčev naslov začasnega bivališča, se je vrnil z oznako „neznan“). Obsojeni je zoper sodbo sodišča prve stopnje dne 25. 10. 2013 vložil pritožbo, kar prav tako potrjuje dejstvo, da je bila sodba obsojenemu (pravilno) vročena; iz navedb v pritožbi izhaja, da je bil obsojeni seznanjen ne samo z izrekom sodbe sodišča prve stopnje, ampak tudi z njeno obrazložitvijo. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje bila obsojenemu vročena in uveljavljana kršitev ni podana.

8. Zagovornik uveljavlja kršitev 14. člena Ustave Republike Slovenije, ki naj bi vplivala na zakonitost sodne odločbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Navaja, da je sodišče kršilo načelo enakosti pred zakonom, ker je bil prejšnji direktor družbe I. d.o.o., M. S. ob identičnem dejanskem stanju oproščen istovrstnega kaznivega dejanja. Gre za isto pravno osebo, katere finančno stanje se je zaradi objektivnih razlogov še poslabševalo. Nikjer ni zaslediti, da bi obsojenec družbo izčrpaval, zato je nesprejemljivo, da je bil prejšnji direktor oproščen kazenske odgovornosti, obsojenec pa spoznan za krivega.

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zvezi z obravnavano kršitvijo ni podana procesna predpostavka iz petega odstavka 420. člena ZKP. Zagovornik kršitve enakosti pred zakonom ni uveljavljal v pritožbi z dne 26. 9. 2013, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa vložnik ni navedel, da kršitve ni mogel uveljavljati s pritožbo, zato je v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ne more uveljavljati. Zagovornikove navedbe glede kršitve 14. člena Ustave pa v zahtevi niti niso konkretizirane (v zahtevi za varstvo zakonitosti niso navedeni podatki o kazenskem postopku, ki naj bi tekel zoper M. S., vložnik zahtevi tudi ni priložil pravnomočne sodne odločbe, s katero bi utemeljil svoje navedbe). Vrhovno sodišče nekonkretiziranih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP), ugotavlja pa, da s temi navedbami po vsebini izraža nestrinjanje z dokazno oceno obeh sodišč, s čimer izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar predstavlja nedopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Vrhovno sodišče je obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

Op. št. (1) : Tako tudi mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 259.