Jedro

Tožnik je v ocenjevalnem obdobju zbral 75 točk, zato ni izpolnil vseh pogojev za izjemno napredovanje, ki so določeni v 15. členu Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi, saj v ocenjevalnem obdobju ni zbral 100 točk. Potrdilo o udeležbi na vajah v septembru in novembru 2004 (priloga A3 in A4) tožena stranka ni izdala, tožnik pa jih toženi stranki tudi ni predložil, zato jih tožena stranka ni bila dolžna upoštevati pri tožnikovem napredovanju. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi v 16. členu določa, da mora dokazila predložiti delavec, razen dokazil, ki jih izda delodajalec. Dejstvo, da je bila tožena stranka seznanjena z udeležbo tožnika na vajah (da je bil tožnik s strani tožene stranke napoten na vaje, da je tožnik za udeležbo na vajah prejel plačilo, kot če bi delal...), niso pravnoodločilne v tem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da je odločba tožene stranke št. ... z dne 25. 2. 2011 nezakonita in se razveljavi, da je tožena stranka dolžna tožnika od 1. 2. 2006 dalje razporediti v plačni razred s količnikom 2,60 in mu za obdobje od 1. 2. 2006 dalje obračunati in izplačati plačo s količnikom 2,60, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila, vse v 15 dneh, ter da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti pravdne stroške v roku 15 dni od dneva izdaje te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 95,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila (II. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se iz razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede priznanja točk za udeležbo na vajah v septembru in novembru (priloga A3 in A4) navaja, da se je tožnik vaj udeležil v okviru svojih rednih delovnih obveznosti. Na vaje je bil napoten s strani tožene stranke. Ta je zato razpolagala z vsemi podatki in potrdili o udeležbi na teh vajah. Po zaključku vaj je bil izvod potrdila posredovan toženi stranki, kot je to običajno. Izvod potrdila je odložen tudi v tožnikovi perosnalni mapi oziroma bi to vsaj moral biti. Za udeležbo na vajah je tožnik prejel redno plačilo, kot če bi delal. Tožena stranka je bila tako seznanjena z udeležbo tožnika na vajah, zato bi to dejstvo pri ocenjevanju oziroma napredovanju tožnika morala upoštevati, in sicer ne glede na to, da tožnik dokazil ni ponovno predložil. Določbo tretjega odstavka Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS, št. 41/94 in nadalj.) je potrebno razlagati tako, da je javni uslužbenec v zvezi z napredovanjem dolžan predložiti le tista dokazila, s katerimi delodajalec ne razpolaga oziroma, s katerimi delodajalec ni seznanjen. Delodajalec mora imeti urejene kadrovske evidence in biti seznanjen o izobraževanjih, na katere napoti svoje delavce. Nenazadnje je tožnik toženi stranki predložil dokazila tudi v ugovornem postopku. Glede priznanja točk za pridobitev naziva inštruktorja borilnih veščin tožnik navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik tečaj uspešno zaključil in na podlagi uspešno opravljenega preizkusa znanja pridobil tudi naziv inštruktorja borilnih veščin. Z ozirom na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da iz predloženega dokazila ne izhaja, da je tožnik opravil tudi preizkus znanja. Tožena stranka bi zato morala tožniku (poleg priznanih 75 točk) priznati še 15 oziroma 20 točk za udeležbo na tečaju in za pridobitev naziva inštruktorja borilnih veščin ter 30 točk za udeležbo na vajah. Tožnik je v ocenjevalnem obdobju zbral najmanj 120 točk, zato je izpolnil pogoje za izredno napredovanje za dva plačna razreda. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost odločbe tožene stranke z dne 25. 2. 2011, s katero je tožena stranka kot neutemeljen zavrnila tožnikov ugovor zoper odločbo o razporeditvi tožnika v plačni razred s količnikom v višini 2,40. Tožena stranka je pri tožnikovem napredovanju upoštevala, da je v ocenjevalnem obdobju zbral le 75 točk, zaradi česar ni izpolnil pogojev za izjemno napredovanje za dva plačna razreda v skladu s Pravilnikom o napredovanju zaposlenih v državni upravi. Tožnik se z uvrstitvijo v plačni razred ne strinja, ker meni, da je v ocenjevalnem obdobju zbral več kot 100 točk in bil nadpovprečno delovno uspešen, zaradi česar je izpolnil pogoje za izjemno napredovanje za dva plačna razreda.

Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožnik ni izpolnil vseh pogojev za izjemno napredovanje, ki so določeni v 15. členu Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi, saj v ocenjevalnem obdobju ni zbral 100 točk. Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje strinja in sprejema razloge, ki jih je navedlo v utemeljitev svoje odločitve ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (str. 3. in 4. obrazložitve izpodbijane sodbe), v zvezi s pritožbenimi navedbami pa ugotavlja: Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka pri spornem napredovanju tožnika utemeljeno ni upoštevala potrdil o udeležbi tožnika na vajah v septembru in novembru leta 2004 (prilogi A3 in A4). Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi, ki podrobneje določa pogoje in postopek napredovanja zaposlenih v višji plačni razred, v tretjem odstavku 16. člena določa, da mora dokazila o izpolnjevanju pogojev predložiti zaposleni, razen dokazil, ki jih izda delodajalec. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in te ugotovitve tožnik v pritožbi tudi ne izpodbija, da tožena stranka spornih potrdil o udeležbi na vajah ni izdala, zato je bil tožnik dolžan toženi stranki potrdila o udeležbi na vajah predložiti, če je želel, da jih ta pri njegovem napredovanju upošteva. Materialnopravno zmotno je stališče pritožnika, da bi bila tožena stranka to dolžna storiti, kljub temu da tožnik toženi stranki spornih potrdil ni predložil. Citirana določba 16. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi je jasna in določa, da mora dokazila predložiti delavec, razen dokazil, ki jih izda delodajalec in zato ne dopušča razlage kot jo navaja tožnik v pritožbi, da je delavec dolžan delodajalcu predložiti le tista dokazila, s katerimi delodajalec ni seznanjen. Z ozirom na navedeno tožnikove navedbe, da je bila tožena stranka seznanjena z udeležbo tožnika na vajah (da je bil tožnik s strani tožene stranke napoten na vaje, da je tožnik za udeležbo na vajah prejel plačilo, kot če bi delal...), niso pravnoodločilne v tem sporu. Potrdili o udeležbi na vajah v septembru in novembru 2004 (priloga A3 in A4) tožena stranka ni izdala, tožnik pa ju toženi stranki tudi ni predložil, zato ju tožena stranka ni bila dolžna upoštevati pri tožnikovem napredovanju, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Tožnik v pritožbi prvič navaja, da je sporna dokazila o udeležbi na vajah posredoval toženi stranki v ugovornem postopku, pri čemer niti ne navede razlogov, zakaj tega ni mogel navajati pravočasno v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato te njegove navedbe predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da tožnik ni trdil, da je toženi stranki sporna potrdila o udeležbi na vajah izročil. Nasprotno pa je tožena stranka v odgovoru na tožbo in tudi v izpodbijani odločbi (priloga A1) izrecno navedla, da tožnik toženi stranki ni predložil nobenih dodatnih dokazil, ki bi jih pri ocenjevanju lahko upoštevala. Njenih trditev tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekal, iz dokaznega postopka pa tudi ne izhaja, da bi tožnik toženi stranki sporna dokazila dejansko predložil. Glede priznanja točk za udeležbo na tečaju za inštruktorja borilnih veščin (A6) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi morala tožena stranka tožniku iz tega naslova priznati 15 točk, saj je potrdilo za udeležbo na tem tečaju izdala tožena stranka. Tožnik v pritožbi navaja, da bi mu morala tožena stranka iz tega naslova priznati še 5 točk (skupaj torej 20), ker je tečaj uspešno zaključil in na podlagi opravljenega preizkusa znanja pridobil naziv inštruktorja borilnih veščin. V skladu z 19. alinejo prvega odstavka 9. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi se v primerih, ko se tečaji zaključijo s preizkusom znanja, točkam za opravljen preizkus znanja doda še 5 točk. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da iz potrdila ne izhaja, da je tožnik opravil tudi preizkus znanja, zato mu ni priznalo dodatnih 5 točk iz tega naslova. Tožnik v pritožbi ta zaključek sodišča prve stopnje izpodbija z navedbami, da se naziv inštruktorja pridobi na podlagi uspešno opravljenega preizkusa znanja in ne zgolj z udeležbo na tečaju. Tožnik bi torej, ob predpostavki, da njegove trditve o uspešno zaključenem tečaju s preizkusom znanja držijo (in da je sodišče prve stopnje zgolj na podlagi vpogleda v predloženo potrdilo res zmotno zaključilo, da tožnik tečaja ni zaključil z uspešno opravljenim preizkusom znanja), iz tega naslova pridobil še 5 točk. Ob tem pa je potrebno ugotoviti, da tožnik kljub tem dodatnim 5 točkam še vedno ne bi dosegel predpisanega števila točk, ki so na podlagi Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi pogoj za izjemno napredovanje. To pa pomeni, da je bila sporna odločitev tožene stranke v zvezi z napredovanjem tožnika kljub navedenemu pravilna in zakonita.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno zaključilo, da tožnik ni izpolnil vseh pogojev, ki jih 15. člen Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi določa za izjemno napredovanje (tj. za dva plačna razreda), saj v ocenjevalnem obdobju ni zbral 100 točk, zato je njegov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).