Jedro

Samo dejstvo, da je obsojenec na neznanem naslovu v tujini, ne daje njegovi materi pravice vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izrek

I. Zahteva zagovornika obsojenega B.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

II. Zahteva A.Š., matere obsojenega B.Š za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. B.Š. spoznan za krivega kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja po 1. odstavku 222. člena kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ RS/1977) ter obsojen na 1 leto zapora. Z isto sodbo mu je bila preklicana pogojna obsodba istega sodišča z dne 18.5.1988, s katero je bila obsojenemu zaradi kaznivih dejanj nasilniškega obnašanja po 1. odstavku 222. člena ter preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 3., 2. in 1. odstavku 223. člena KZ RS/1977 določena kazen 1. leto in 3 mesece zapora, nakar mu je bila izrečena enotna kazen 1 leto in 6 mesecev zapora. S sklepom z dne 26.8.1994, je vrhovno sodišče ugodilo zahtevi A.Š., matere obs. B.Š. za izredno omilitev kazni in obsojencu enotno kazen znižalo na 1 leto in 4 mesece zapora.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta vložila zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik in mati obsojenega. V svoji zahtevi z dne 19.1.1995 zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka sedaj veljavnega zakona o kazenskem postopku (ZKP). To kršitev utemeljuje s tem, da je bila na prvi stopnji kršena obsojenčeva pravica do obrambe, saj je bil B.Š. obsojen v nenavzočnosti, ni imel zagovornika in tako ni mogel podati dokazov za svojo obrambo. Zato ugotovljeno dejansko stanje ni v skladu z resničnim. Sodišče je verjelo samo navzočemu oškodovancu, ki je stanje prikazal tako, kot je koristilo njemu. Iz podatkov spisa izhaja, da je šlo zgolj za prometno nezgodo in ne za kaznivo dejanje nasilniškega obnašanja. Zagovornik se sklicuje tudi na sedaj veljavni kazenski zakonik Republike SLovenije (KZ), ki v 229. členu inkriminira kaznivo dejanje nasilništva z drugimi elementi, kot so bili določeni v 1. odstavku 222. člena KZ RS/1977. Predlaga razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, hkrati pa ugovarja zastaranje kazenskega pregona oziroma izvršitve kazni z ozirom na novi KZ, ki je za obsojenca milejši. A.Š., mati obsojenega v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 24.4.1995 smiselno uveljavlja kršitev pravice do obrambe in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Meni, da se je njenemu sinu zgodila krivica, ker da je imel proces zoper njega politično ozadje.

Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru podanim po 2. odstavku 423. člena ZKP meni, da sta obe zahtevi neutemeljeni. Ker je bila glavna obravnava opravljena skladno s 3. odstavkom 442. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP/1977), ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe.

Zahteva za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika ni utemeljena, zahteva matere obsojenega pa ni dovoljena.

O tem ali je bil z izpodbijano sodbo prekršen zakon (tako kazenski materialni kot procesni zakon) se presoja po zakonodaji, ki je bila v veljavi v času izdaje pravnomočne sodbe in torej ne po sedaj veljavnem KZ in ZKP. Iz podatkov spisa v obravnavani zadevi izhaja, da je bil obs. B.Š. o očitanem mu kaznivem dejanju zaslišan pred preiskovalnim sodnikom in tudi soočen z oškodovancem. Obsojenec je podal svojo verzijo poteka dejanja in ni predlagal nobenih dokazov. Sodišče prve stopnje ni moglo vročiti vabila za glavno obravnavo obsojenemu, ker je odšel neznanokam v tujino, čeprav ga je preiskovalni sodnik skladno z določbo 1. odstavka 218. člena ZKP/1977 opozoril, da mora sodišču sporočiti vsako spremembo svojega naslova. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da so izpolnjeni pogoji iz 3. odstavka 442. člena ZKP/1977 in je opravilo glavno obravnavo v obsojenčevi nenavzočnosti. V obrazložiti sodbe sodišča prve in druge stopnje so dani razlogi, na podlagi katerih dokazov je obsojencu dejanje dokazano in zakaj je sodišče verjelo oškodovančevi izpovedbi in ne obsojenčevemu zagovoru.

Tudi po presoji vrhovnega sodišča so bili v konkretnem primeru podani pogoji iz 3. odstavka 442. člena ZKP/1977 za opravo glavne obravnave v nenavzočnosti obsojenca, zato je neutemeljena zagovornikova trditev, da je bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe. Prav tako je neutemeljeno zagovornikovo sklicevanje na okoliščino, da obsojenec ni imel zagovornika, saj v skrajšanem postopku, tudi če je bila glavna obravnava opravljena v nenavzočnosti obsojenca, obramba z zagovornikom ni bila predpisana kot obvezna. Dejanje, kot je opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ima vse zakonske znake kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja po 1. odstavku 222. člena KZ RS/1977, dokazne presoje sodečega sodišča pa ni moč izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Kaznivo dejanje, za katerega je bil B.Š. obsojen, je bilo storjeno dne 26.7.1988. Ker je izpodbijana sodba postala pravnomočna dne 9.10.1990, je neutemeljena zagovornikova trditev glede zastaranja kazenskega pregona. V presojo zagovornikovega ugovora o zastaranju izvršitve kazni se vrhovno sodišče ni spuščalo, saj po določbi 42. člena zakona o izvrševanju kazenskih sankcij o tem odloča sodišče prve stopnje, ki je pooblaščeno za izvršitev obsojencu izrečene kazni.

Po določbi 1. odstavka 421. člena ZKP smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti državni tožilec Republike Slovenije, obsojenec in zagovornik. Po obsojenčevi smrti smejo zahtevo vložiti osebe iz 2. odstavka 367. člena tega zakona. Mati obsojenega torej ni oseba, ki bi bila, dokler je obsojeni živ, upravičena vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Sama okoliščina, da je obsojenec na neznanem naslovu v tujini (kamor je odšel očitno iz razloga, da ne bi prestajal izrečene kazni zapora), ne daje njegovi materi pravice vlaganja navedenega izrednega pravnega sredstva.

Po povedanem je moralo vrhovno sodišče s sodbo zavrniti zagovornikovo zahtevo kot neutemeljeno (425. člen ZKP), zahtevo matere obsojenega pa s sklepom zavreči kot nedovoljeno (2. odstavek 423. člena ZKP).