Jedro

Tožena stranka ni dokazala, da je bil z delavci (tudi s tožnico) v predhodnih letih sklenjen dogovor, da se zaradi težke finančne situacije delavcem izplačuje plača, nekoliko nižja od pogodbeno dogovorjene in le delno, če bo denarni tok podjetju to omogočal, tudi regres za letni dopust. Zavzelo je pravilno stališče, da predstavitev situacije zaposlenim in tudi obvestilo zaposlenim ne predstavljata dogovora tožene stranke z delavci (tožnico) o znižanju plač ter zamiku in znižanju regresa za letni dopust. Zato je tožnica upravičena do plačila za opravljeno delo po pogodbi o zaposltivi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter razsodilo: - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati razliko plače za obdobje od decembra 2013 do julija 2015, od bruto zneskov, ki so razvidni iz izreka sodbe, odvesti davke in prispevke in neto zneske izplačati skupaj z zakonitimi (pravilno: zakonskimi) zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih (neto) zneskov, to je od 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca (pravilno: do plačila), kar je tožnica zahtevala več ali drugače, pa je zavrnilo (I. točka izreka); - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni obračunati regres za letni dopust, od bruto zneskov odvesti davke in nato neto zneske izplačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. julija tekočega leta (pravilno: do plačila) in sicer: od bruto zneska 256,10 EUR za leto 2013, od bruto zneska 789,15 EUR za leto 2014 ter od bruto zneska 461,26 EUR za leto 2015, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (II. točka izreka); - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh obračunati in plačati odpravnino v znesku 900,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od dne 19. 8. 2015 dalje do plačila (III. točka izreka); - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške tega spora v znesku 685,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (pravilno: od poteka paricijskega roka do plačila) (IV. točka izreka) ter - da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 250,00 EUR na račun DSS v Ljubljani, naveden v izreku sodbe.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del navedene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je sama s seboj v nasprotju, zato je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodbe ne da preizkusiti. Sodišče je le kratko zaslišalo direktorja tožene stranke in štelo, da njegova izpovedba ni verodostojna ter da zaslišanje drugih prič in tudi same tožnice ni potrebno, zato je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Sodišče je štelo, da mora biti dogovor med strankama glede znižanja plač in regresa za letni dopust pisen, ni pa navedlo sodne prakse ali zakonskega določila, ki bi odsotnost posebnega dogovora med delavcem in delodajalcem kot podlago za kratkotrajno znižanje plače navajal kot razlog za sprejeto odločitev. Pri toženi stranki je prakso zniževanja plač in regresa za letni dopust poznal vsak delavec, dokler je bil zaposlen pri toženi stranki. Med delavci tožene stranke je obstajal konsenz, da se zaradi ohranitve delovnega mesta in zaradi bistvenega upada njenih poslovnih rezultatov odrečejo delu plače in regresa. Sodišče se tudi ni opredelilo do vseh navedb iz odgovora na tožbo, medtem ko je nanje tožnica odgovarjala s pripravljalnimi vlogami. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo ter zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče je pravilno odločalo na podlagi določil ZDR-1 ter kolektivne pogodbe, ob upoštevanju pogodbe o zaposlitvi in plačilnih list. Sodišče se je popolno opredelilo do temelja tožbenih zahtevkov, pri čemer je tožena stranka celo v odgovoru na tožbo izrecno priznala, da so le-ti utemeljeni, kasneje pa je to prerekala. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti. Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in med seboj niso v nasprotju.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožena stranka ni dokazala, da je bil z delavci (tudi s tožnico) v predhodnih letih sklenjen dogovor, da se zaradi težke finančne situacije delavcem izplačuje plača, nekoliko nižja od pogodbeno dogovorjene in le delno, če bo denarni tok podjetju to omogočal, tudi regres za letni dopust. Zavzelo je pravilno stališče, da predstavitev situacije zaposlenim in tudi obvestilo zaposlenim ne predstavljata dogovora tožene stranke z delavci (tožnico) o znižanju plač ter zamiku in znižanju regresa za letni dopust. 8. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na določbe Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1). Delavcu za opravljeno delo pripada plačilo, dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi. Kot izhaja iz tožničine pogodbe o zaposlitvi, je bila dogovorjena osnovna plača v višini 2.250,00 EUR, in sicer za pričakovane delovne rezultate ob normalnih pogojih dela (3.1. člen pogodbe o zaposlitvi). Osnovna plača se glede na delavčeve delovne rezultate lahko zviša ali zniža. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka ni dokazala, da tožnica pri delu ni bila uspešna, prav tako pa tudi ne, da je z njo sklenila dogovor o znižanju plače. Zato je tožnica upravičena do plačila za opravljeno delo po pogodbi o zaposlitvi, skladno s 127. členom ZDR-1, saj je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ji bruto plača ni bila obračunana in izplačana v višini, ki je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi, ki je v skladu s Kolektivno pogodbo za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS, 73/2008 in nasl.).

9. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da ni potreben pisni dogovor o znižanju plač, pritožbeno sodišče poudarja, da mora biti pogodba o zaposlitvi sklenjena v pisni obliki (17. člen ZDR-1) in mora vsebovati tudi določilo o znesku osnovne plače delavca v EUR (31. člen ZDR-1), zato je za znižanje osnovne plače potreben pisni dogovor (pri čemer bi bilo možno dogovarjanje o znižanju osnovne plače le do nivoja plač, ki jih kot najnižje določa kolektivna pogodba, saj se delavec ne more odpovedati plači, do katere ima pravico po zakonu oziroma kolektivni pogodbi, saj bi bila taka odpoved nična). Sicer pa lahko delodajalec delavcu izplačuje nižjo plačo od v pogodbi določene osnovne plače le, če delavčevo delo spremlja (po vnaprej določenih kriterijih in objektivnih merilih) in ugotovi, da delavec ob normalnih delovnih pogojih ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov. V obravnavani zadevi ni prišlo do znižanja plače iz nobenega od navedenih zakonskih razlogov. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

10. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da med strankama tudi ni bil dogovorjen zamik pri izplačevanju regresa za letni dopust, prav tako pa tudi ne znižanje regresa. Zato je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožnici na podlagi 131. člena ZDR-1 obračunati in po odvodu davka izplačati dolgovani regres za leta 2013 do 2015 v zneskih in z zapadlostjo, kot je razvidno iz II. točke izreka sodbe.

11. Ker pritožba izrecno ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje v točki III izreka, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati in plačati odpravnino v znesku 900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2015 dalje do plačila, je pritožbeno sodišče to odločitev preizkusilo po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, saj je tožnica do odpravnine v prisojeni višini upravičena skladno z določbo 108. člena ZDR-1. 12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

13. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP. Tožnica z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k rešitvi spora, zato ne gre za potrebne stroške in tožnica stroške odgovora krije sama.