Jedro

V zadevi ni sporno, da sta bila tožnici v letu 2008 s strani družbe A. nakazana zneska 10.000,00 EUR in 9.600,00 EUR ter da je tožnica navedena zneska prejela. Drugostopenjski organ šteje za bistveno, da tožnica vračila denarja ni dokazala z verodostojnimi listinami. Oceno predloženih dokazil in s tem razloge za odločitev pa utemelji na listinah, ki jih v spisih ni, oziroma celo v nasprotju s tistim, kar je bilo predloženo in zatrjevano v pritožbenem postopku. To pomeni, da dejansko stanje, ki je podlaga za odločitev, tudi na drugi stopnji ni bilo ugotovljeno popolnoma, kar je razlog za odpravo odločbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana št. DT 04-03557-0 z dne 21. 2. 2014 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo v postopku obnove odmere dohodnine za leto 2008 odpravil odločbo o odmeri dohodnine tožnici šifra 04 63557 z dne 8. 5. 2009, jo nadomestil s to odločbo, s katero se tožnici odmeri dohodnina za leto 2008 v znesku 9 464,33 EUR ter ob upoštevanju plačila po odpravljeni odmerni odločbi naložil v plačilo razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 6 849,85 EUR, v znesku 2 568,37 EUR.

2. Iz obrazložitve izpodbijane določbe sledi, da je davčni organ po tem, ko je postala odločba o odmeri dohodnine dokončna, izvedel za nova dejstva, ki v prejšnjem postopku niso bila upoštevana. Zato je bil 6. 9. 2012 izdan sklep o obnovi postopka in istočasno tožnici dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. Tožnica se je odzvala 12. 10. 2012 s pisnim dokumentom in izjavila, da se s sklepom o obnovi ne strinja. Priložila je pogodbo z družbo A. z dne 26. 11. 2008 ter pogodbo z dne 26. 11. 2008 med istima strankama za prodajo nepremičnine, ki v naravi predstavlja trisobno stanovanje na naslovu ... V obnovljenem postopku je bilo ugotovljeno, da sta bili obe pogodbi neoverjeni, v davčnem inšpekcijskem postopku pri družbi A. pa ugotovljena izplačila drugih dohodkov tožnici za leto 2008. Dokumentacija, ki bi izkazovala upravičenost nakazil tožnici, davčnemu organu ni bila predložena, zato se dohodki iz tega naslova upoštevajo kot preostali drugi dohodki, ki za leto 2008 znašajo 19 600,00 EUR. Tožnica se na vročanje dokumentov v inšpekcijskem postopku ni odzivala, niti ni predložila nobene dokumentacije v tej zvezi. Zato je davčna inšpekcija podala poziv za obnovo dohodnine tožnici po uradni dolžnosti, davčni organ pa je zato pri odmeri dohodnine upošteval podatke, ki so bili zbrani v obnovljenem postopku oziroma v postopku inšpiciranja, ter tožnici na podlagi določb Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki jih citira v nadaljevanju, izdal izpodbijano odločbo.

3. Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih najprej ugotavlja, da se prvostopni organ v svoji odločbi ne opredeli do predloženih listin, niti ne navaja razlogov, ki so odločilni za presojo, in da zato odločbe ni mogoče preizkusiti. Obenem pa ugotovi, da je izrek odločbe pravilen ter da se pomanjkljivosti v obrazložitvi odpravljajo v njegovo odločbi.

4. Pri tem ugotavlja, da v postopku inšpekcijskega pregleda pri družbi A. v zvezi z nakazili sredstev niso bila predložena nikakršna pojasnila in dokazila, iz katerih bi bil razviden namen nakazil na račun tožnice. Zneska 10 000,00 EUR in 9 600,00 EUR sta bila po ugotovitvah inšpekcije nakazana dne 26. 11. 2008 in 27. 11. 2008 kot plačilo po predpogodbi. Pri tem tožnica zatrjuje, da gre za plačilo po predpogodbi o prodaji nepremičnine, ki jo je sklenila z omenjeno družbo in po kateri bo promet z nepremičnino opravljen, ko bodo za to izpolnjeni pogoji, to je predložitev z.k. dovolila po prejemu celotne kupnine. Predložila je tudi dokazila, da je bila dne 17. 3. 2011 nepremičnina naknadno obremenjena in zato nesposobna za prodajo, ter da je zato tožnica na podlagi izjave B.B., da pogodbi razdira, denar vrnila C.C., ki je bila v tistem času pooblaščena za prejem denarja. O tem je predložila notarsko overjeno izjavo C.C., da je dne 20. 3. 2012 prejela vračilo zneska, ki je bil plačan po predpogodbi (251 878,83 EUR) ter potrdilo, v katerem B.B. 7. 2. 2012 potrjuje prejem zneskov, plačnih po predpogodbi. Izjavo je dal tudi novi direktor družbe Č.Č., ki potrjuje prejem celotnega zneska po predpogodbi z dne 12. 11. 2008. 5. Po pregledu predloženih listin drugostopni organ ugotavlja, da tožnica ni uspela dokazati dejstva, da je prejete zneske vrnila. Da jih je prejela, sicer ni sporno, saj to izhaja iz prometa na bančnem računu, izhaja pa tudi iz predložene predpogodbe. Ne glede na to, da so okoliščine v zvezi z nakupom stanovanja neobičajne in da pri pravni osebi listine v zvezi z nakupom niso obstajale, je po presoji druge stopnje tožnici celo mogoče verjeti, da je zaradi napovedane izvršbe stanovanje želela odsvojiti. Pritožbeni organ se zato v presojo verodostojnosti predloženih predpogodb ni spuščal. Za konkreten primer je namreč bistveno, da sta bili pogodbi razdrti, da do odsvojitve stanovanja ni prišlo in da tožnica vračilo denarja dokazuje z neverodostojnimi listinami. V poslovnih knjigah družbe A. sporna vračila namreč niso knjižena, niti ne obstaja dokazljiv denarni tok. Tožnica torej vračilo sredstev dokazuje z listinami, ki niso verodostojne. Tožnica je predpogodbo sklenila s pravno osebo A. in je bila zato tudi prejeta sredstva dolžna vrniti omenjeni družbi. Izjava žene bivšega direktorja, s katero le-ta potrjuje prejem sredstev, je zato več kot neupoštevna. Enako velja tudi za nadaljnja potrdila, po katerih naj bi bila sredstva vrnjena v roke sedanjemu direktorju podjetja Č.Č.

6. Tega ne morejo spremeniti niti listine, ki jih tožnica predloži v dopolnitvi tožbe in po katerih je bil denar vrnjen v 10 obrokih preko banke D., nakazila pa so bila izvedena na ime lastnika podjetja B.B. V dopolnitvi pritožbe tožnica dokazuje drugačen način vračila kot pred tem v postopku. Razlogov za to ne navaja, zato preloženih bančnih izpiskov, s katerimi dokazuje drugačno dejansko stanje v zadevi, po presoji pritožbenega organa ni mogoče upoštevati.

7. Kljub temu dodaja, da glede na dejstvo, da se je inšpekcijski postopek pri pravni osebi izvajal v letu 2012, zajemal pa obdobje od leta 2008 do 2011, navedenih nakazil davčni organ ne bi mogel spregledati, če bi bila razvidna iz poslovnih knjig in transakcijskega računa pravne osebe. Glede na to, da je pravna oseba poslovala preko dveh transakcijskih računov, odprtih pri E. banki in banki F., nakazila na račun pri banki D. ne more šteti kot nakazilo na ime pravne osebe. Listine, ki jih je tožnica predložila naknadno, pa so tudi v nasprotju s tistimi, ki jih je tožnica predložila predhodno in po katerih naj bi sredstva v celoti vrnila C.C., medtem ko v dopolnitvi tožbe navaja, da je celotni znesek vrnila z bančnimi nakazili na ime B.B. kot pooblaščenca pravne osebe v času od 5. 7. 2011 do 13. 2. 2012. Navedba, da je bil celotni nakazani znesek kasneje prenakazan na račun ameriškega podjetja G., katerega lastnika sta C.C. in Č.Č., pa tožnici prav tako ne more biti v korist, tako kot tudi ne dogodki, ki jih tožnica prikazuje s kopijami časopisnih člankov. Zato se pritožbeni organ strinja z odločitvijo prve stopnje, da se znesek 19 600,00 EUR šteje med tožničine dohodke in v skladu z določbami ZDoh-2 obdavči kot preostali drugi dohodki.

8. Tožeča stranka se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi uveljavlja tožbeni razlog iz 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi navaja, da je v obnovljenem postopku pojasnila, da so bila obravnavana nakazila opravljena na podlagi predpogodbe, ki jo je 26. 11. 2008 sklenila s podjetjem A. d.o.o. za nakup že omenjenega stanovanja in na podlagi predpogodbe, sklenjene z isto družbo dne 26. 11. 2008 za nakup premičnin v tem stanovanju. Predložila je tudi dokaz – omenjeni dve pogodbi. Da je šlo za nakazila iz predpogodb izhaja tudi iz preglednice na 53. in 54. strani inšpekcijske odločbe, izdane družbi A. Kot namen nakazil je naveden sklic na predpogodbo z oznako k.o. H. in osebno ime tožnice. Tožnica je zneske z računa dvigovala in denar hranila v hišnem sefu zato, da se izogne posegu na sredstva s strani sodišč, saj ima že od leta 1997 odprt sodni spor z očetom, ki mu je sodišče priznalo terjatev do tožnice v višini 36 935,90 EUR in je od leta 2004 v izvršbi.

9. Oče I.I. je v letu 2011 kot novo izvršilno sredstvo predlagal omenjeno stanovanje, ki je bilo predmet predpogodbe in za katero je tožnica do takrat prejela 251 878,83 EUR, v letu 2008 pa je ob sklenitvi predpogodb prejela aro v višini 19 600,00 EUR. O izvršbi na stanovanje je obvestila družbo A., ki posla ni več želelo izpeljati, zato je prejeti denar v gotovini vrnila. Izročila ga je prokuristki C.C. in o tem predložila njeno izjavo. Tožnica svoje izjave o tem ni nikoli spreminjala. Ker pa je toženka vztrajala pri izkazu denarnega toka, je tožnica predložila potrdila o nakazilih prejetega zneska na račun pri banki D., ki jih je pridobila od kupca. Od podjetja je pridobila tudi dokazila o tem, da je bil celotni znesek v gotovini vrnjene kupnine z računa pri banki D. nakazan na TRR ameriškega podjetja G., ki je v lasti C.C. in Č.Č.

10. Tožena stranka argumente, s katerimi zavrača navedbe tožeče stranke, utemeljuje s knjigovodstvom podjetja A., ki je bilo očitno pomanjkljivo, saj davčnim organom nista bili predloženi predpogodbi, čeprav sta bili nedvomno sklenjeni, na kar kažejo opisi namena nakazil, ki se nahajajo v dokumentaciji omenjene družbe. Slabo vodeno knjigovodstvo pa ne more biti v škodo tožnice do te mere, da se ji naloži dodatno plačilo dohodnine.

11. Tožnica poudarja še, da tožena stranka v inšpekcijskem postopku ni dokazala, da je tožnica nakazana sredstva obdržala oziroma uporabila za osebno porabo. Tožnica od nakazil ni imela nobenih koristi, ni jih uporabila zase in premoženje se ji ni spremenilo. Celo obratno. Stanovanje, ki ga je želela prodati družbi A., je bilo 21. 5. 2014 prodano na drugi javni dražbi. Obenem jo bremenijo visoki dolgovi, tako da ji grozi osebni stečaj. Ponovno poudari še, da je denar, ki ji ga je nakazala družba A., v celoti vrnila, da ga je vrnila v gotovini in da ga je izročila prokuristki. Na to, kako je družba ravnala s prejeto gotovino, pa tožnica ni mogla vplivati, niti ne more biti odgovorna za kršitve davčnih predpisov s strani omenjene družbe. Predvsem pa nakazanih sredstev v letu 2008 ni uporabila za osebno porabo.

12. Tožba je utemeljena.

13. V zadevi ni sporno, da sta bila tožnici v letu 2008, in sicer dne 26. 11. in 27. 11. 2008, s strani družbe A. nakazana zneska 10 000,00 EUR in 9 600,00 EUR in da je tožnica omenjena zneska prejela. V verodostojnost predloženih predpogodb o nakupu stanovanja in premičnin v stanovanju v ..., ki naj bi bili podlaga za navedenega nakazila, se pritožbeni organ po navedbah v obrazložitvi ni spuščal. Vendar pa obenem šteje za bistveno, da sta bili pogodbi razdrti in da do odsvojitve stanovanja ni prišlo, kar pa po presoji sodišča ne pomeni le, da ostaja sporno zgolj še vračilo denarja, kot navaja pritožbeni organ v svojih razlogih, temveč bi lahko pomenilo tudi, da navedbe tožnice ter predložena dokazila o obstoju omenjenih predpogodb v načelu sprejema. To pa ni nepomembno, saj lahko vpliva na presojo verodostojnosti ostalih navedb in dokazov, ki jih je tožnica predložila v obnovljenem odmernem postopku.

14. Predvsem pa drugostopni organ šteje za bistveno, da tožnica vračila denarja ni dokazala z verodostojnimi listinami. V tej zvezi skladno s podatki, ki so v spisih, ugotavlja, da sporna vračila v poslovnih knjigah A. niso knjižena in da ne obstaja dokazljiv denarni tok. Oceni (kot neupoštevne) tudi predložene izjave (C.C., B.B. in Č.Č.) o prejemu o vračilu kupnine. Oceni pa tudi (kot neupoštevne oziroma neprepričljive) listine, po katerih je bil denar vrnjen v 10 obrokih preko banke D. in ki naj bi jih tožnica predložila v dopolnitvi pritožbe. Vendar pa iz spisov ne sledi, da bi tožnica predložila omenjene listine in še manj, da bi jih je predložila v dopolnitvi pritožbe. V spisih se nahaja zgolj pritožba, dana na zapisnik pri davčnem organu, ter listine, ki jih je predložila v zvezi s pritožbo in med katerimi omenjenih listin ni. Predvsem pa iz pritožbenih navedb in listin, ki jih je tožnica predložila v pritožbenem postopku, ne izhaja, da bi bile v nasprotju z navedbami oziroma listinami, ki jih je predložila predhodno in po katerih naj bi prejeta sredstva v celoti vrnila C.C., kot trdi drugostopni organ v svojih razlogih. Zato ima prav tožnica, ko navaja, da svoje izjave o tem ni spreminjala.

15. Oceno predloženih dokazil in s tem razloge za odločitev torej organ druge stopnje utemelji na listinah, ki jih v spisih ni, oziroma celo v nasprotju s tistim, kar je bilo v pritožbenem postopku predloženo in zatrjevano. To pa pomeni, da dejansko stanje, ki je podlaga za izpodbijano odločitev, tudi na drugi stopnji ni bilo ugotovljeno popolnoma, nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje pa predstavlja razlog za odpravo odločbe.

16. Sodišče je zato na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje, da tokrat v celoti in popolnoma ugotovi vse pravno relevantne okoliščine, jih presodi ter nato ponovno odloči o odmeri dohodnine tožnici.

17. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13).

18. Sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.