Jedro

Sodišče pritrjuje razlagi toženke, da vknjižena hipoteka, četudi gre za maksimalno hipoteko (sama po sebi) še ne pomeni, da prosilec s tem premoženjem ne more razpolagati. Poleg tega tudi dejstva o dejanskem stanju te nepremičnine, da gre za nedokončano hišo, z začasno streho, brez elektrike, z golimi stenami in začasno zasteklitvijo, še ne pomeni, da s takšno nepremičnino lastnik ne bi mogel razpolagati. Glede na navedeno sodišče pritrjuje toženki, da tožnik ni uspel izkazati, da z nepremičnino, ki je ne uporablja, ne bi mogel razpolagati in jo je pravilno upoštevala kot tožnikovo premoženje pri presoji izpolnjevanja materialnega pogoja za dodelitev BPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Celju, organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo prošnjo za BPP z dne 7. 10. 2025.

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 7. 10. 2024 vložil prošnjo za dodelitev BPP zaradi postopka pred Okrožnim sodiščem v Celju opr. št. P 380/2019, v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve in druge stopnje. Prošnjo je kot neutemeljeno zavrnila na podlagi 2. točke drugega odstavka 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), saj tožnik ne izpolnjuje subjektivnega pogoja za dodelitev BPP, ki ga določata 13. in 14. člen ZBPP v zvezi z 27. členom Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) in Zakonom o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS). Ta zaključek temelji na ugotovitvah, da vrednost tožnikovega nepremičnega premoženja presega premoženjski cenzus 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, ki znaša od 1. 3. 2025 dalje 23.716,32 EUR. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik solastnik nepremičnin v katastrski občini A. (parcele 61/1, 61/3 in 61/2), ki v naravi predstavlja stavbišče s stanovanjsko hišo, kjer prosilec prebiva, zato se njena vrednost pri ugotavljanju materialnega položaja ne upošteva. Tožnik pa je tudi lastnik nepremičnine v katastrski občini B. parcela 1041/12, s pripadajočo stavbo 956, v naravi stavbišče s pripadajočo stavbo, po dejanski rabi pa stanovanje v enostanovanjski stavbi na naslovu B. 112, B., v vrednosti po GURS 98.400,00 EUR, kjer tožnik nima prijavljenega stalnega ali začasnega prebivališča, zato se ta pri ugotavljanju materialnega položaja tožnika upošteva. S tem v zvezi je tudi ugotovil, da tožnik ni izkazal okoliščin, na podlagi katerih bi organ lahko ocenil, da je razpolaganje s tem nepremičnim premoženjem omejeno v smislu tretjega odstavka 14. člena ZBPP, pri čemer tožnikove navedbe o hipoteki in stanju nepremičnine (nedokončanost, neopremljenost in slabo stanje) ne vpliva na možnost razpolaganja s to nepremičnino.

3.Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo v tem upravnem sporu. V tožbi navaja, da je nepremičnina v A., v kateri živi s sinom, pod hipoteko v korist C. C. v višini 35 unč zlata, kar znaša vrednost približno 105.000,00 EUR, torej praktično ni več njegova in je le dobra volja C. C., da je s sinom še lahko v stanovanju.

4.Kot pravno zmotnemu in neživljenjskemu nasprotuje zaključku, da se pri ugotavljanju materialnega stanja upošteva njegovo lastništvo parcele 1041/12 katastrska občina B. s pripadajočo stavbo št. 956, ki po GURS predstavlja stanovanje v samostoječi stavbi, ki je po dejanski rabi opredeljena kot enostanovanjska stavba na naslovu B. 112, B., po GURS vredno 98.400,00 EUR, kjer nima prijavljenega stalnega ali začasnega bivališča. Pojasnjuje, da je to nedograjen stanovanjski objekt brez elektrike, vode, ometov, z začasno enokapno streho in navideznimi okni (steklo in okvir) za zaščito objekta, ki je pod hipoteko na ime bivše žene D. D. in banke E., zato je zanj nepremičnina brezpredmetna, saj znaša hipoteka 150.000,00 EUR, kar presega vrednost in bo šla v roku dveh let v prodajo ali drugo odtujitev. Zanj je objekt izgubljen, saj je priznal dolg do D. D. v višini 120.000,00 EUR, a pravda še ni zaključena. Tožnik nasprotuje razlagi toženke glede neupoštevanja hipoteke. Toženka je napačno ocenila njegovo osebno premoženje v smislu tretjega odstavka 14. člena ZBPP, po katerem se pri ugotavljanju materialnega položaja prosilcu ne upošteva premoženje, s katerim dejansko ne more razpolagati, če prosilec izkaže opravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ni zakrivil po svoji volji. V konkretni zadevi je treba upoštevati, da se vrednost nepremičnine B. ne upošteva. Ni možnosti razpolaganja - ne kot najem ne obremenitev z novo hipoteko, saj je že sedaj maksimalna hipoteka in preužitek na ime E. E.

5.Tožnik še navaja, da ima problem z F. F., ki ga je tožila za preživnino v višini 19.224,00 EUR, po 40,00 EUR za sedem let nazaj, sicer neuspešno, a se je pritožila. Zaradi te pravde ima blokiran transakcijski račun in mu od pokojnine zadržijo finančna sredstva vsak mesec in letos tudi ves regres, kar je razvidno iz listine ZPIZ, ki jo je priložil. Tako s sinom komaj preživita.

6.Tožnik opozarja še na odločitev Upravnega sodišča z dne 14. 5. 2025 v drugi njegovi zadevi, kjer je prejel ugodno rešitev ter navaja, da je ob natančnem pregledu in upoštevanju vseh dejstev njegov primer specifičen. Ker ima več sodnih postopkov, se bo njegovo materialno stanje spremenilo, kar bo takoj javil, a ker sodišče dela počasi in se bo njegovo stanje še nekaj let nadaljevalo, s sinom pa morata živeti danes, v tem upravnem sporu izpodbijani odločbi nasprotuje.

7.Toženka je po pozivu sodišču posredovala upravni spis, na tožbo ni odgovorila.

8.Tožba ni utemeljena.

9.V zadevi je spor glede zakonitosti izpodbijane odločbe, da se zavrne tožnikova prošnja za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje v postopku P 380/2019, ki je v teku pred Okrožnim sodiščem v Celju. Sporno vprašanje je, ali je toženka pravilno pri ugotavljanju premoženja upoštevala tožnikovo nepremičnino premoženje in posledično zaključila, da tožnik ne izpolnjuje materialnega pogoja za dodelitev BPP.

10.Za odobritev BPP mora prosilec izpolnjevati pogoje, ki jih določa ZBPP. Med drugim mora po prvem odstavku 14. člena ZBPP izpolnjevati tudi finančni pogoj, ki se ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca in njegovih družinskih članov, ki se poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Po določbi drugega odstavka 14. člena ZBPP se za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. V skladu s temi določili ZBPP je toženka navedla tudi pravno podlago dveh zakonov, ki urejata navedeno materijo, in sicer ZSVarPre in ZUPJS.

11.Izpodbijana odločitev tako temelji na prvem odstavku 27. člena ZSVarPre v zvezi z drugim odstavkom 14. člena ZBPP, po katerem se BPP ne odobri samski osebi oziroma družini, ki ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Ta je v času odločanja znašal 494,09 EUR, kar pomeni, da znaša 48-kratnik tega zneska 23.716,32 EUR. Premoženje, ki se upošteva oziroma ne upošteva pri odločanju o dodelitvi BPP, določa ZUPJS v 17. in 18. členu. V skladu s temi določbami se v upoštevno premoženje šteje tudi nepremično premoženje. Skladno s prvim odstavkom 18. člena ZUPJS pa to ne velja za stanovanje ali stanovanjsko hišo, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanja.

12.Toženka pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca ni upoštevala nepremičnin v katastrski občini A., v naravi stavbišče s stanovanjsko hišo, kjer prosilec prebiva, kar je skladno s prvim odstavkom 18. člena ZUPJS. Zato tožnikove tožbene navedbe v zvezi s temi nepremičninami na presojo zakonitosti izpodbijane odločitve nimajo vpliva.

13.Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da ima tožnik premoženje - ki ga ne uporablja za bivanje in katerega vrednost presega premoženjski cenzus (48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka), to je nepremičnino parcela 1041/12 v katastrski občini B. Iz tožnikovih navedb v tožbi ni razbrati, da se tožnik ne strinja z ugotovljeno vrednostjo nepremičnine 98.400,00 EUR, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, nasprotuje pa zaključku, da mu s to nepremičnino ni onemogočeno razpolaganje, zato sodišče šteje, da vrednost nepremičnine med strankama ni sporna. Sporno pa je, ali je bilo to premoženje pri odločanju o tožnikovi prošnji za dodelitev BPP pravilno upoštevano.

14.Po tretjem odstavku 14. člena ZBPP se pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca in njegove družine ne upošteva premoženje, s katerim prosilec in njegova družina dejansko ne morejo razpolagati, če prosilec ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji.

15.Glede tega je Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. X Ips 236/2013 z dne 10. 12. 2014 sprejelo stališče, ki ga citira tudi toženka, da je pravni standard "možnosti razpolaganja" treba razumeti tako v okviru pravne upravičenosti do razpolaganja, ki prosilcu kot imetniku stvarne ali druge premoženjske pravice daje sposobnost, da to pravico prenese, jo obremeni, spremeni, ali se ji odpove, kot tudi v okviru možnosti prosilca, da to premoženje na kakšen drugačen pravnoposlovni način unovči (npr. da v najem) in si tako zagotovi lastna sredstva za uveljavljanje pravice do sodnega varstva.

16.Kot okoliščine, na katere oseba ne more vplivati, osmi odstavek 27. člena ZSVarPre primeroma navaja nasilje v družini, zaradi katerega so začeti ali tečejo postopki v skladu s predpisi, ki urejajo nasilje v družini; začet postopek odtujitve ali razdružitve nepremičnine z namenom pridobitve sredstev za preživetje, ki ne traja več kot 24 mesecev; če je oseba upravičena do oprostitve plačil socialnovarstvenih storitev ali do prispevka k plačilu sredstev, namenjenih za plačilo oziroma doplačilo pravic družinskega pomočnika po zakonu, ki ureja socialno varstvo, in je začet postopek zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine v zemljiški knjigi.

17.Sodišče pritrjuje razlagi toženke, da vknjižena hipoteka, četudi gre za maksimalno hipoteko (sama po sebi) še ne pomeni, da prosilec s tem premoženjem ne more razpolagati. Kljub obstoju hipoteke se zastavljene nepremičnine namreč lahko obremenijo z drugo stvarno pravico, npr. stvarno služnostjo, z oddajo v najem ali zakup, z ustanovitvijo užitka, rabe ali služnosti stanovanja. Poleg tega tudi dejstva o dejanskem stanju te nepremičnine, da gre za nedokončano hišo, z začasno streho, brez elektrike, z golimi stenami in začasno zasteklitvijo, še ne pomeni, da s takšno nepremičnino lastnik ne bi mogel razpolagati.

18.Glede na navedeno sodišče pritrjuje toženki, da tožnik ni uspel izkazati, da z nepremičnino v B. ne bi mogel razpolagati in jo je pravilno upoštevala kot tožnikovo premoženje pri presoji izpolnjevanja materialnega pogoja za dodelitev BPP v tej zadevi.

19.Tožbene trditve o blokiranem transakcijskem računu in več sodnih postopkih se ne nanašajo na ugotovitve o nepremičnem premoženju, zato na izpodbijano odločitev nimajo vpliva.

20.Glede tožnikovih navedb o ugodni rešitvi naslovnega sodišča v drugi njegovi zadevi glede BPP z dne 14. 5. 2025, sodišče pojasnjuje, da je to sodišče res obravnavalo več tožnikovih zadev (IV U 9/2025, IV U 10/2025, IV U 12/2025, IV U 112/2025; med njimi je bila sodba z dne 14. 5. 2025 izdana v zadevi IV U 12/2025), vendar v nobeni od njih ni bilo odločeno o zavrnitvi prošnje za BPP, temveč vse temeljijo na drugačnem pravnem in dejanskem stanju kot pa je v predmetni zadevi, saj se nanašajo na presojo zakonitosti odločitev o neupravičeno dodeljeni BPP in zato ne pomenijo primerljivih zadev.

21.Sodišče je tako odločilo, da tožnik nezakonitosti izpodbijane odločbe ni uspel izkazati in ker sodišče ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

22.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Sodišče je ugotovilo, da je v konkretni zadevi v zvezi z odločitvijo sporna le pravna presoja pravilne uporabe materialnega prava, kot je razvidno iz zgornje obrazložitve.

23.O stroških postopka sodišče ni odločalo, ker stranki nista zahtevali njihove povrnitve. Sicer pa velja, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Pri navedbi datuma prošnje za BPP je napačno navedeno leto 2025, kar sodišče ocenjuje za očitno pisno pomoto, ki jo sme organ, ki je izdal odločbo, vsak čas popraviti (223. člen Zakona o splošnem upravnem postopku), s tem v zvezi pa v tožbi tudi ni nobenega očitka nepravilnosti.

2Maksimalna hipoteka je posebna oblika hipoteke, s katero se določi najvišji znesek, do katerega za zavarovane terjatve jamči nepremičnina (146. člen Stvarnopravnega zakonika).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 14, 14/1, 14/2, 14/3 Zakon o socialno varstvenih prejemkih (2010) - ZSVarPre - člen 27, 27/8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.