Jedro

Odvetnik je zavezan poznati ne samo materialno pravo, temveč tudi sodno prakso višjih in vrhovnega sodišča z namenom čim kakovostnejšega zastopanja svoje stranke in s tem zmanjšanja možnosti neugodnih presenečenj. Kot ravnanje, ki ni bilo v skladu s pravili odvetniške stroke oz. je bilo neskrbno, je zato sodišče prve stopnje pravilno štelo napačno oblikovan tožbeni zahtevek, zaradi česar je bil tožbeni zahtevek pravnega prednika tožeče stranke pravnomočno zavrnjen.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo plačilo zneska 26.797,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2009 do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (za znesek 27.630,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.11. 2009 dalje) je zavrnilo (II. točka izreka), ter sklenilo, da stranki nosita vsaka svoje stroške pravdnega postopka (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V konkretnem primeru je sodišče neutemeljeno in nelogično uporabilo določilo violenti non fit inuria in neminem laedere, ki v konkretnem primeru za uporabo ni primerno, saj gre za pogodbeno odškodninsko odgovornost, kjer pa navedeno pravilo ni mogoče uporabiti v tako širokem smislu, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Dejstvo je, da je zaradi očitne strokovne napake tožeči stranki nastala škoda. Tožeča stranka zahtevka za neupravičeno uporabo za obdobje od 23. 10. 1999 do 31. 5. 2004 zaradi napake tožene stranke ne bo mogla več uveljavljati, čeprav bi bil njen zahtevek v celoti utemeljen. Sodišče prve stopnje ni pravilno prisodilo višine ošdkodnine, saj je upoštevalo zgolj uporabnino za 25 mesecev, ne pa za 51 oz. 77 mesecev, kot je bil tudi postavljen zahtevek pokojnega V., za katerega je sodišče ugotovilo, da če bi bil postavljen na pravilen način, bi v postopku v celoti uspel. Sicer pa tožeča stranka ne razume obračuna višine zavrnjenega dela tožbenega zahtevka, ki ga je ponudilo prvostopenjsko sodišče v predzadnjem odstavku izpodbijane sodbe in meni, da je sodba v tem delu nerazumna in nelogična. Tožeča stranka s to pritožbo navaja vse trditve in navedbe, ki jih je predlagala in dokazovala že tekom pravde pred prvostopenjskim sodiščem (tožbo, pripravljalne vloge, listine), saj sodišče v obrazložitvi sodbe navedb tožeče stranke v obsegu predlaganih dokazov in dejstev sploh ni upoštevalo in se do njih ni opredelilo, s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

3. Pritožbo je vložila tudi tožena stranka, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Meni, da je tožena stranka, v nadaljevanju toženec, svojo obveznost iz mandatnega razmerja v smislu 766. člena OZ v celoti izpolnila, zato v konkretnem primeru ne gre za kršitev pogodbene obveznosti. Navaja, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo toženec kot pooblaščenec pravnega prednika tožeče stranke v pravdni zadevi, v kateri je bil pravni prednik tožeče stranke tožena stranka, v smislu „obrambne tehnike“ vložil nasprotno tožbo. To je toženec tudi storil, s tem pa v celoti izpolnil svoje obveznosti, ki mu jih kot prevzemniku nalaga veljavni obligacijsko pravni red. S svojim ravnanjem je namreč uresničil končni interes pravnega prednika tožeče stranke, saj pravni prednik tožeče stranke na izterljivost morebitno uspešno dosojene terjatve sploh ni računal. Tožeča stranka je v konkretnem postopku zanikala, da naj bi bila vložitev tožbe le del obrambne taktike, vendar pa tega ni argumentirano pojasnila, predvsem pa ne dokazovala in dokazala. S tem ni zadostila pravilu o povezanosti trditvene podlage z dokazno ponudbo iz 212. člena ZPP, prav tako pa tudi ne pravilu o argumentiranem prerekanju dejstev iz 214. člena ZPP. Dejstvo vlaganja tožbe iz razlogov obrambne taktike je namreč pridobilo naravo priznanega dejstva, zaradi česar bi bil povsem utemeljen in pravilen zaključek, da je toženec izpolnil vse svoje obveznosti. Pritožba opozarja, da bi moralo sodišče v postopku P 1888/2003 – II po nasprotni tožbi opraviti materialno procesno vodstvo ter toženca pozvati na odpravo pomanjkljivosti. Nadalje opozarja, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih in ker je bil pravni prednik tožeče stranke seznanjen s sodbo višjega sodišča, s katero je bil pravnomočno zavrnjen njegov zahtevek po nasprotni tožbi, dne 10. 11. 2006, se je triletni zastaralni rok iztekel dne 10. 11. 2009, torej pred vložitvijo tožbe. Toženec nadalje meni, da je lahko za zneske uporabnine in obresti odgovoren le za obdobje med vložitvijo nasprotne tožbe in izdajo prvostopne sodbe. V nobenem primeru pa tožeči stranki ne more biti odgovoren za obresti, ki so natekle v obdobju od prejema sodbe višjega sodišča (ko je slednja pridobila možnost vložitve tožbe – kot je bilo nesporno ugotovljeno tekom pravdnega postopka) naprej. Do leta 2009 natekle zamudne obresti so tako izključna posledica pasivnosti tožeče stranke oz. njene nepripravljenosti vložiti tožbo, zato mora negativne posledice svoje odločitve in zaradi tega nastalo škodo trpeti sama. Pritožba še opozarja, da dvom o poslovni in s tem procesni sposobnosti pravnega prednika tožeče stranke v času podpisa pooblastila svojemu pooblaščencu, ki se je pojavljal ves čas postopka, ni bil ovržen.

4. Pritožbi sta neutemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke:

5. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenim navedbami tožeče stranke, ko se sklicuje na trditve in navedbe, ki jih je podala že pred prvostopenjskim sodiščem, opozarja, da je pritožba samostojno pravno sredstvo, zato pritožbeno sodišče ne more preizkusiti navedb, ki jih stranka ni navedla v pritožbi (Lojze Ude: Civilno procesno pravo, Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2002, stran 323 in naslednje).

6. Sodišče prve stopnje je o vseh pravno relevantnih dejstvih v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo obširne, prepričljive in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom ZPP skladno dokazno oceno ter o tožbenem zahtevku materialnopravno pravilno odločilo, pri tem pa tudi ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka. Pritožba le pavšalno zatrjuje obstoj bistvene kršitve določb postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si niso med seboj v nasprotju, prav tako pa se je sodišče opredelilo do bistvenih navedb tožeče stranke, zaradi česar procesni očitek kršitve iz 8. in 14. točke II. odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, sicer pa ju tožeča stranka tudi ni konkretizirala.

7. Predmet obravnave v sporu med pravdnima strankama je presoja odškodninske odgovornosti odvetnika zaradi nestrokovnega zastopanja pravnega prednika tožeče stranke v pravdni zadevi II P 1888/2003, ki je potekala pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani.

8. V pravdni zadevi P 1888/2003 – II je pravni prednik tožeče stranke po nasprotni tožbi vtoževal znesek 31.328,535 EUR iz naslova plačila uporabnine za obdobje 51 mesecev in sicer od 23. 10. 1999 do 31. 1. 2004, brat pravnega prednika tožeče stranke pa je v istem postopku (kot drugi tožnik po nasprotni tožbi) prvotni tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine za obdobje 55 mesecev (to je od 23. 10. 1999 do 31. 5. 2004) povečal na plačilo uporabnine za obdobje 77 mesecev (od 23. 10. 1999 do 31. 9. 2005) na znesek 10.436.593,42 SIT. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da je pravni prednik tožeče stranke v zgoraj navedeni pravdni zadevi zahteval plačilo uporabnine za 77 mesecev, saj iz tožbenih navedb v zgoraj citirani pravdni zadevi jasno izhaja, da je pravni prednik tožeče stranke zahteval plačilo uporabnine le za obdobje 51 mesecev.

9. Oškodovančeva dolžnost zmanjševanja škode je eno izmed načel odškodninskega prava. Opustitev te dolžnosti pa je razlog za zmanjšanje odškodnine. Kot je na strani povzročitelja škode obveznost, da povrne škodo, za katero je odgovoren, je tudi na strani oškodovanca obveznost, da ukrene potrebno, da škoda ne bi bila večja (171. člen OZ). 5. odstavek 243. člen OZ določa, da mora stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila.

10. V konkretnem primeru tožeča stranka ni upravičena do odškodnine za škodo, ki bi se ji bila lahko izognila z vložitvijo nove tožbe v decembru 2006, a se ji zaradi lastne opustitve ni. Ker je zastaralni rok za terjatve iz naslova uporabnine pet let, bi bila tožeča stranka, če bi vložila tožbo decembra 2006, na izgubi za plačilo uporabnine (zaradi poteka zastaralnega roka) le za obdobje od novembra 1999 do vključno novembra 2001, zato je prvo sodišče tožeči stranki pravilno prisodilo odškodnino v višini uporabnine za obdobje 25 mesecev.

11. Res je, kot to navaja pritožba, da je odvetnik tisti, ki piše vloge in postavlja tožbene zahtevke, vendar pa mora imeti odvetnik za vložitev nove tožbe izrecno pooblastilo, kar pomeni, da za vložitev nove tožbe ne velja pooblastilo, ki mu ga je dal pravni prednik tožeče stranke v zadevi z opr. št. II P 1888/2003, zato je neutemeljen očitek, da bi toženec moral samostojno vložiti novo tožbo.

O pritožbi tožene stranke:

12. Procesna sposobnost je sposobnost stranke, da samostojno in veljavno opravlja procesna dejanja in ustreza poslovni sposobnosti materialnega prava. ZPP obstoj pravdne sposobnosti v celoti veže na obstoj poslovne sposobnosti. V skladu z določbo 80. člena ZPP mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti med drugim paziti na to, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, pravdno sposoben ter ali pravdno nesposobno stranko zastopa njen zakoniti zastopnik. V našem pravnem redu se obstoj poslovne in s tem procesne sposobnosti domneva, vendar pa mora sodišče, če iz okoliščin primera posumi na pomanjkanje procesne sposobnosti, o tem vprašanju odločiti s stopnjo zanesljivosti. V poštev pride tudi oprava poizvedb ter izvedba dokazov po uradni dolžnosti.

13. Zaradi ugotovitve ali je bil pravni prednik tožeče stranke procesno sposoben oz. ali je podpisal tožbo in pooblastilo odvetniku, je prvo sodišče pravilno po uradni dolžnosti postavilo sodno izvedenko psihiatrične stroke M. R. ter sodnega izvedenca za preiskavo pisav in dokumentov D. K. 14. Pravilno je pritožbeno stališče, da mora sodišče na podlagi 3. odstavka 97. člena ZPP v primeru, če dvomi o pristnosti pismenega pooblastila s sklepom odrediti, naj se predloži overjeno pooblastilo. Ker pa je sodišče s stopnjo zanesljivosti dvom v pristnost pismenega pooblastila odpravilo že na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca za preiskavo pisav in dokumentov D. K., iz katerega mnenja izhaja, da je zaradi relativno majhne količine primerjalnih podpisov in precejšnje raznolikosti primerjalnih podpisov verjetno, da je sporne primerjalne podpise napisal pravni prednik tožeče stranke, v povezavi z mnenjem izvedenke psihiatrične stroke M. R., ki je potrdila, da je bil pravni prednik tožeče stranke fizično sposoben podpisati pooblastilo, postopek po 3. odstavku 97. člena ZPP ni bil več potreben.

15. Iz izvedeniškega mnenja sodne izvedenke psihiatrične stroke M. R. izhaja, da je bil pravni prednik tožeče stranke v novembru 2009 procesno sposoben, v času nevrološkega pregleda dne 20. 12. 2010 so bile pri pravnem predniku tožeče stranke ohranjene kognitivne kapacitete tako, da je lahko sodeloval v relativno zahtevnem zdravniškem pregledu, da je razumel in sledil navodilom, ter da je bil pravni prednik tožeče stranke tudi ob pregledu sodne izvedenke dne 29. 4. 2011 sposoben za samokritičnost, ki je zanesljiv pokazatelj ustreznega razumevanja osebnega funkcioniranja in socialnih odnosov. Po mnenju izvedenke sicer zaradi psihofizične oslabelosti res ni mogel aktualno več samostojno sodelovati v sodnem postopku, je pa jasno razbrati njegovo razumevanje konkretne situacije. S tem pa je bil tudi po mnenju višjega sodišča dvom v procesno sposobnost pravnega prednika tožeče stranke ovržen.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo pravno podlago za odločanje o tej odškodninski zadevi. Gre za pogodbeno odškodninsko odgovornost, ker tožeča stranka zatrjuje, da ji je škoda nastala zaradi kršitve odvetnikove pogodbene obveznosti. Podlaga je v pravilih, ki urejajo mandatno pogodbo. Odvetnik krši pogodbeno obveznost v primeru njegovega krivdnega ravnanja oz. ravnanja v nasprotju s skrbnostjo, ki se pri opravljanju njegovega poklica od njega zahteva. Sodišče prve stopnje je pravilno, v skladu s pravno teorijo in sodno prakso standard dolžne skrbnosti presojalo po merilih strokovne skrbnosti dobrega strokovnjaka. Le-to pa določa Zakon o odvetništvu, ko pravi, da je za stranko koristno ravnanje, ki je vestno, pošteno, skrbno ter po načelih poklicne etike (2. odstavek 11. člena Zakona o odvetništvu). Odvetnik je namreč zavezan poznati ne samo materialno pravo, temveč tudi sodno prakso višjih in vrhovnega sodišča z namenom čim kakovostnejšega zastopanja svoje stranke in s tem zmanjšanja možnosti neugodnih presenečenj. Kot ravnanje, ki ni bilo v skladu s pravili odvetniške stroke oz. je bilo neskrbno, je zato sodišče prve stopnje pravilno štelo napačno oblikovan tožbeni zahtevek, zaradi česar je bil tožbeni zahtevek pravnega prednika tožeče stranke pravnomočno zavrnjen.

17. Zastaralni rok za odškodninske terjatve za škodo, nastale zaradi kršitve pogodbene obveznosti, začne v skladu s 1. odstavkom 336. člena OZ teči prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec imel pravico zahtevati njeno izpolnitev, to je po prekršitvi pogodbene obveznosti. Odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti (3. odstavka 352. člena OZ), zato je pravilno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da na podlagi 3. odstavka 346. člena OZ obravnavana terjatev zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku. Od trenutka, ko je bil tožnik obveščen o sodbi višjega sodišča dne 10. 11. 2006 do vložitve tožbe dne 13. 11. 2009, petletni zastaralni rok še ni potekel, zato zastaranje predmetnega odškodninskega zahtevka ni moglo nastopiti.

18. Pritožbeno zatrjevanje o tem, da je prikrajšanje tožeče stranke lahko kvečjemu v vzročni zvezi z nezakonitim ravnanjem sodišča prve stopnje, kar toženca v skladu z materialno procesnim vodstvom ni opozorilo, da mora zahtevek postaviti v veljavni valuti, ne vzdrži kritične presoje. Odločitev sodišča, ker je zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo iz razloga, ker je bil napačno postavljen, je bila potrjena s sodbo višjega sodišča in bi toženec moral kvečjemu v tistem postopku uveljaviti navedeno kršitev, sicer pa, kot je bilo že obrazloženo, je bilo v času razsojanja uveljavljeno stališče, da je valutna klavzula dovoljena le, če je bila dogovorjena s pogodbo in ker je bila sodna praksa že ustaljena, bi moral odvetnik v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka uveljavljeno sodno prakso poznati in v skladu z njo tudi postaviti zahtevek, kar je tudi storil odvetnik brata pravnega prednika tožeče stranke, ki je v istem postopku z vlogo spremenil tožbeni zahtevek v skladu z uveljavljeno sodno prakso.

19. Zmotno je pritožbeno stališče, da je na tožeči stranki trditveno in dokazno breme, da vložitev nasprotne tožbe ni bila del „obrambne taktike“, saj je nasprotna tožba že po svoji naravi v bistvu obrambno sredstvo. Vložitev nasprotne tožbe ni obveznost, temveč je le pravica nasprotne stranke. Z nasprotno tožbo toženec prevzame aktivnejšo vlogo v postopku. Nasprotno tožbo je mogoče vložiti tudi v primeru, če se z njo uveljavlja terjatev, ki bi se lahko pobotala s tožnikovo (glej A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana, stran 183 in naslednji). V konkretnem primeru, ko je bila vložena nasprotna tožba v zadevi, ki se je vodila pod opr. št. II P 1888/2003 proti tožeči stranki Z. J., je bil navedeni pogoj za dovolitev nasprotne tožbe izpolnjen. Šlo je za tako imenovano dajatveno nasprotno tožbo. V primeru, da bi sodišče obema dajatvenima zahtevkoma v postopku ugodilo, bi se terjatvi, ki bi bili ugotovljeni s pravnomočno sodbo, do določene višine lahko pobotali. Sicer pa je bila tudi tekom tega pravdnega postopka ugotovljeno, da je tožena stranka po nasprotni tožbi Z. J. imela sredstva (stanovanje s prodajo katerega se je delno poplačala vzporedna terjatev tožnikovega brata) za poplačilo.

20. Sodišče prve stopnje je pravilno od priznanih zneskov uporabnine v višini 15.357,13 EUR tožeči stranki priznalo tudi zakonite zamudne obresti od 10. 2. 2004 do dne 10. 11. 2009, kot jih je pravni prednik tožeče stranke zahteval v nasprotni tožbi. Zmotno je pritožbeno stališče, da je prvo sodišče zakonite zamudne obresti obračunalo od celotnega vtoževanega zneska. Sodišče namreč ni priznalo zakonitih zamudnih obresti od tistega dela uporabnine v višini 27.630,28 EUR, do katere tožeča stranka ni upravičena (in je bil v tem delu tožbeni zahtevek zavrnjen).

21. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi pravdnih strank kot neutemeljeni zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

22. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).