Jedro

Tudi sporazumna razveljavitev PZ predstavlja način prenehanja veljavnosti PZ, zato je potrebno tožbo za ugotovitev nezakonitosti prenehanja PZ zaradi neveljavnosti podpisanega sporazuma vložiti v 30. dnevnem roku iz 3. odstavka 204. člena ZDR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka delno spremeni tako, da se v tej točki v celoti glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za januar 2004 obračunati bruto plačo v višini 116.677,00 SIT ter po odvodu davkov in prispevkov tožeči stranki izplačati neto znesek plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.2.2004 dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek iz naslova plače za januar 2004 (razlika do 155.000,00 SIT s pp) in za plačilo plač v znesku 155.000,00 SIT od februarja 2004 do vključno januarja 2005, se zavrne." V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo del tožbe v zvezi z zahtevkom na ugotovitev, da je listina - sporazum o odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21.1.2004 neveljavna. S sodbo je zavrnilo preostali del tožničinega zahtevka, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo (1. tč. izreka), da ji je tožena stranka dolžna za mesec januar 2004 do vključno meseca januarja 2005 izplačati plače v vsakokratnem znesku 155.000,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače, to je od 10. dne v mesecu (2. tč.

izreka), ter da ji je tožena stranka dolžna plačati stroške postopka (3. tč. izreka).

Zoper sklep in sodbo se pritožuje tožnica iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep razveljavi, sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. da sklep in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da tožbe ni vložila prepozno, saj jo je vložila takoj, ko je zvedela, da ji je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati. To je bilo aprila 2004, na podlagi poizvedb pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Ker je pravzaprav nepismena, ni vedela kakšno listino je podpisala

21.1.2004. Z njeno vsebino se je sezananila šele tekom postopka.

Po podpisu listine ji je bilo sicer rečeno, naj ne hodi na delo, vendar iz tega ni mogla sklepati, da ji je delovno razmerje prenehalo. Prepoved prihajanja na delo pomeni le kršitev pravice do dela. Tudi neizplačevanje plač ne pomeni, da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati. Čeprav je imela pooblaščenca, iz teh okoliščin ni mogla sklepati, da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati. Ker sporne listine ni prebrala niti je ni razumela, njene vsebine svojemu pooblaščencu ni znala razložiti.

Do aprila 2004 je utemeljeno menila, da ji je kršena zgolj pravico do dela. Tudi, če je odločitev sodišča prve stopnje po temelju pravilna, bi ji moralo prisoditi plačo za januar 2004, saj je pogodba o zaposlitvi veljala do 21.1.2004. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje navedenih postopkovnih kršitev ni storilo, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje, ter da je (razen pri odločitvi o vtoževani plači za januar 2004 - za čas do 21.1.2004) pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Odločitev sodišča prve stopnje o delnem zavrženju tožbe ter o zavrnitvi preostalega zahtevka temelji na ugotovitvi, da je tožnica tožbo dne 13.4.2004 vložila po preteku roka iz 3. odstavka 204. člena Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ki določa, da lahko delavec pred sodiščem zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od dneva vročitve oz. od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice.

Tožnici je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati zaradi podpisa t.i. sporazuma o odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21.1.2004. Ker ZDR v 75. členu kot način prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi predvideva tudi sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi pravilno upoštevalo prekluzivni rok za vložitev tožbe iz 3. odstavka 204. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz dopisa tožničinega pooblaščenca toženi stranki z dne 27.1.2004, s katerim je od tožene stranke zahteval, da tožnico pozove nazaj na delo, izhaja, da je tožnica vedela, da je podpisala sporazum, na podlagi katerega ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Tožena stranka je tožničinemu pooblaščencu z dopisom z dne 3.2.2004 odgovorila, da v zvezi s podpisom dokumentov o prenehanju zaposlitve ni prišlo do napake volje, ter da tožnica k podpisu ni bila prisiljena. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tožnica najkasneje s prejemom tega dopisa vedela, da ji je zaradi podpisa listine z dne 21.1.2004 pogodba o zaposlitvi tega dne prenehala veljati. Ne drži torej tožničina trditev, da je vse do poizvedb na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije aprila 2004 utemeljena verjela, da ji tožena stranka krši zgolj njeno pravico do dela. Ker je tožbo vložila šele 13.4.2004, je zamudila rok za vložitev tožbe iz 3. odstavka 204. člena ZPP. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi

274. člena ZPP tožbo v zvezi z zahtevkom na ugotovitev neveljavnosti listine - sporazuma o odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21.1.2004 pravilno zavrglo. V posledici takšne odločitve je preostali del zahtevka (za vrnitev nazaj na delo in izplačilo plač za čas od januarja 2004 do januarja 2005) zavrnilo.

Pri tem je napačno zavrnilo del zahtevka, ki se nanaša na plačo za januar 2004, in sicer za čas do prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (21.1.2004). Podlaga za odločitev o tem delu zahtevka namreč ni prepozno uveljavljana nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ampak obveznost tožene stranke po 42. členu ZDR, da mora delodajalec delavcu zagotoviti plačilo za njegovo delo. Tožnica je v tožbi navedla, da je za januar 2004 prejela le plačilno listo, ne pa tudi plače. Tožena stranka tega ni zanikala. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za izplačilo plače za januar 2004 na podlagi 4. točke 358. člena ZPP delno spremenilo tako, da je, izhajajoč iz plačilne liste za januar 2004, toženi stranki naložilo, da mora tožnici obračunati plačo za januar 2004 v višini 116.677,00 SIT bruto, ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.2.2004 do plačila. Ker je tožnica vtoževala plače v višini po 155.000 SIT mesečno, je zahtevek iz naslova plače za januar 2004 v presežku med priznanim in vtoževanim zneskom neutemeljen.

Glede preostale odločitve sodišča prve stopnje niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe ter sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev pritožbenega sodišča ne vpliva na odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, saj je tožnica z zahtevkom uspela le v manjšem delu. Ker je tudi s pritožbo uspela le v manjšem delu, krije na podlagi 165. člena v povezavi s 154. členom ZPP sama svoje pritožbene stroške.

Pritožbeno sodišče je moralo v skladu s 5. točko 31. člena v povezavi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) odločiti tudi o tem, ali se (v zvezi s spremenjenim delom izpodbijane sodbe) dopusti revizija.

Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 se revizijo dopusti, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali, če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrnovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Ker odločitev o naložitvi izplačila plače ne predstavlja nobenega izmed navedenih primerov, pritožbeno sodišče revizije ni dopustilo.