Jedro

Tožnica je gradila brez lokacijskega in gradbenega dovoljenja na zemljišču, ki je bilo s prostorskimi akti opredeljeno kot nezazidljivo. To je razlog, zaradi katerega inšpekcija mora odrediti odstranitev objekta (73. člen ZUN). Tožnica s tožbo uveljavlja povračilo škode, ki ji je nastala z rušenjem in se sklicuje na cenitev gradbene vrednosti objekta. Ta škoda ni bila povzročena z nezakonitim ravnanjem tožene stranke. Rušenje je bilo v skladu z zakonom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 17.541.008 SIT. Zahtevek se nanaša na povračilo škode, ki je nastala tožnici, ker je tožena stranka odredila rušenje njenega poslovno stanovanjskega objekta na parceli št. 160/5 k.o... V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica gradila brez lokacijskega in gradbenega dovoljenja na zemljišču, ki po prostorskih ureditvenih aktih ni bilo zazidljivo in da je bil objekt porušen dne 8.8.1995 na podlagi odločbe o odstranitvi objekta z dne 3.8.1995. Odločba je bila izdana na podlagi 73. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN). Odločba je postala takoj izvršljiva, ker po 76. členu ZUN pritožba ne zadrži izvršitve. Tožničina pritožba zoper odločbo o odstranitvi objekta ni vsebovala potrebnih sestavin, da bi jo bilo mogoče šteti kot predlog za odlog izvršbe. Ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno, zato ni odškodninsko odgovorna.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Pritrdilo je tožnici, da bi se smela izvršba opraviti šele na podlagi ustreznega sklepa, vendar to ne vpliva na odškodninsko odgovornost tožene stranke. Odločba o rušenju je namreč postala dokončna, to pa izključuje nedopustnost škode, ki je tožnici nastala z rušenjem njenega objekta.

Tožeča stranka vlaga revizijo proti tej sodbi. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je sodba v nasprotju s 14., 15. in 26. členom Ustave Republike Slovenije. Navaja, da je lastnica parcele št. 160/5, vl. št. 171 k.o... Na Občino Grosuplje je vložila prošnjo za legalizacijo poslovno stanovanjskega objekta, ki ga je zgradila na navedeni praceli. Odgovora ni dobila. Navaja, da B. S. ni investitor gradnje. Dne 3.8.1995 je inšpektorica za okolje in prostor T. A. zvedela, da je tožnica investitorka. Odločba o rušenju z dne 3.8.1995 vsebuje neresnice o tem, da je bila tožnica že prej obravnavana v inšpekcijskem postopku. Meni, da ZUN nima določb o tem, kdaj postane odločba izvršljiva. Pred izvršbo bi bilo treba ugotoviti izvršljivost odločbe in dejstvo, da obveznost ni bila izpolnjena, ter šele nato odločiti, kdaj bo opravljena izvršba. V pritožbi zoper odločbo o rušenju z dne 3.8.1995 je tožnica predlagala tudi odložitev izvršbe. Rušenje je bilo opravljeno, čeprav o tem ni bilo odločeno. Dne 7.8.1995 ji je Občina Grosuplje pojasnila, da je možno, da bo parcela čez približno pol leta zazidljiva. Ravnanje upravnega organa je bilo nezakonito. Ob nakupu parcele leta 1978 je bilo tožnici zagotovljeno, da je parcela zazidljiva.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnica ni lastnica parcele št. 160/5 vl. št. 171 k.o... To parcelo je kupila od J. in A. D. s prodajno pogodbo z dne 18.8.1978, vendar pogodba ni bila izvedena v zemljiški knjigi. Lastninska pravica pa se na podlagi pravnega posla pridobi z vpisom v zemljiško knjigo kot pridobitnim načinom, določenim z zakonom (33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Ker vpis v zemljiško knjigo ni bil izveden, lastninska pravica na podlagi navedene pogodbe še ni prešla na tožnico. To je pomembno tudi zato, ker inšpekcijski organ iz zemljiške knjige ni mogel ugotoviti podatkov o investitorju in je zato na podlagi razpoložljivih informacij štel za investitorja B. S. vse do 3.8.1995, ko je tožnica sporočila, da ona investira gradnjo objekta. Tožnica se ni vpisala kot lastnica v zemljiško knjigo, ni pridobila gradbene dokumentacije in ni prijavila gradnje, zato je sama povzročila, da inšpekcija ni imela podatkov in da zato ni mogla prej začeti postopka proti njej. Gre za okoliščine, ki jih je povzročila tožnica in jih ni mogoče šteti kot napake organa inšpekcije.

Odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Izpostave Grosuplje o rušenju št... z dne 3.8.1995 je postala izvršljiva s trenutkom vročitve tožnici (druga alinea drugega odstavka 269. člena Zakona o upravnem postopku - ZUP, v zvezi s 76. členom ZUN). Po drugem odstavku 76. člena ZUN pritožba zoper odločbo iz 73. člena tega zakona o odstranitvi objekta ne zadrži izvršitve, po drugi alinei drugega odstavka 269. člena pa postane odločba prve stopnje izvršljiva, ko se vroči stranki, če pritožba ne zadrži izvršitve. Drugačno stališče revizije je torej napačno.

Dejstvo, da je z odločbo z dne 3.8.1995 odločeno hkrati, da mora tožnica kot investitorka odstraniti objekt do 7.8.1995 in da bo sicer dne 8.8.1995 na njene stroške to opravilo pooblaščeno podjetje, pomeni napako v prvostopenjskem odločanju. To izhaja iz odločbe Ministrstva za okolje in prostor št... z dne 9.4.1997, ne vpliva pa na odškodninsko odgovornost tožene stranke, kot je pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje. Bistveno je namreč, da je tožnica gradila brez lokacijskega in gradbenega dovoljenja na zemljišču, ki je bilo s prostorskimi akti opredeljeno kot nezazidljivo. To je razlog, zaradi katerega inšpekcija mora odrediti odstranitev objekta (73. člen ZUN). Tožnica s tožbo uveljavlja povračilo škode, ki ji je nastala z rušenjem in se sklicuje na cenitev gradbene vrednosti objekta. Ta škoda ni bila povzročena z nezakonitim ravnanjem tožene stranke.

Rušenje je bilo v skladu z zakonom. Morebitne škode, ki bi utegnila nastati tožnici zaradi napak v postopku, pa tožnica ne uveljavlja.

Tožnica se neutemeljeno sklicuje na zagotovila glede zazidljivosti parcele ob nakupu in kasneje. Ta zagotovila ne morejo nadomestiti lokacijskega in gradbenega dovoljenja, ki sta pogoj za legalno gradnjo. Tudi prošnja za legalizacijo gradnje ne more vplivati na zakonitost odločbe o rušenju.

Zahteva za odložitev izvršbe je bila pravnomočno zavrnjena z odločbo Ministrstva za okolje št... z dne 24.8.1999 v zvezi z določbo Urbanistične inšpekcije Inšpektorata RS za okolje in prostor, Enota Ljubljana, Izpostava Grosuplje št... z dne 17.12.1998. Zato neupoštevanje zahteve za odložitev izvršbe, opravljene dne 8.8.1995, ni v vzročni zvezi z uveljavljano škodo.

Revizija navaja, da je izpodbijana sodba v nasprotju s 14., 15. in 26. členom Ustave Republike Slovenije. Iz dosedanje obrazložitve izhaja, da tožnici ni bila storjena škoda s protipravnim ravnanjem organa tožene stranke. Zato 26. člen Ustave v obravnavanem primeru ni bil prekršen. Kršitev ostalih ustavnih določb tožnica ne utemeljuje. Ustava v 14. členu določa enakost vseh pred zakonom in zagotavljanje enakih človekovih pravic in svoboščin vsakomur, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Tožnica ne navaja, v čem naj bi bila izpodbijana sodba v nasprotju s to ustavno določbo. V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) revizijsko sodišče ni ugotovilo kršitve te ustavne določbe. Enako velja za 15. člen Ustave, ki določa neposredno in neomejeno uresničevanje človekovih pravic in svoboščin.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (378. člen ZPP).