Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da je B.B. tožnico vedno kontaktirala le preko elektronske pošte (in sicer na elektronski naslov tožničine sestre F.F. - F.F.@gmail.com), kar je tožnici omogočilo, da se je lahko prosto odločila, ali in kdaj bo na sporočilo odgovorila, da je B.B. elektronsko sporočilo tožnici vedno poslala iz utemeljenega razloga ter da vsebina njenih elektronskih sporočil ni bila nikoli žaljiva, graje vredna ali očitno negativna, sprejelo pravilen zaključek, da tožnica zaradi prejetih sporočil B.B. ni bila trpinčena na delovnem mestu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I.a točki izreka sodbe toženi stranki naložilo, naj tožnico po zaključku dopusta za nego in varstvo otroka pozove nazaj na delo, jo od 7. 4. 2020 dalje prijavi v obvezna socialna zavarovanja ter ji od 7. 4. 2020 do vrnitve nazaj na delo obračuna in izplača mesečna nadomestila plače v bruto znesku 1.003,54 EUR, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od vsakega 6. dne v mesecu za nadomestilo plače preteklega meseca do plačila. Naložilo ji je tudi plačilo regresa za letni dopust za leto 2019 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2019 dalje do plačila. V I.b točki izreka sodbe je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico prijaviti v obvezna socialna zavarovanja za obdobje od 8. 9. 2019 do 6. 4. 2020 in ji za to obdobje obračunati in izplačati mesečna nadomestila plače v bruto znesku 1.003,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je tožena stranka dolžna tožnici plačati regres za letni dopust za leto 2020 in nadaljnja, ter božičnice in 13. plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je tožena stranka dolžna zakonske zamudne obresti od prisojenih neto glavnic nadomestila plače plačati tudi za 5. dan v mesecu za nadomestilo plače preteklega meseca. V II. točki izreka sodbe je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici iz naslova trpinčenja na delovnem mestu plačati odškodnino v neto znesku 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v III. točki izreka sodbe pa je odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 669,09 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova trpinčenja na delovnem mestu v II. točki izreka sodbe in zoper odločitev o stroških postopka v III. točki izreka sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, oziroma njegovo razveljavitev in v tem delu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uveljavlja obstoj bistvene kršitve določbe 286. a člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo navedbe in dokaze iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 18. 5. 2020. Opozarja na izpoved zakonite zastopnice tožene stranke, da so bili sodelujoči na projektih dosegljivi 24 ur na dan, kar je smiselno potrdila tudi priča A.A.. Tožničin strah pred izgubo službe v primeru, da na elektronsko pošto B.B. in A.A. ne bi odgovorila, je bil zato upravičen. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo le navedbam in dokazom tožene stranke. Nasprotuje zaključku o verodostojnosti izpovedi priče B.B., da je tožnico kontaktirala le v skrajnih primerih. Navaja, da je izjavo sodelavki ob primopredaji dela, naj jo po potrebi pokliče, podala zgolj zaradi pritiska tožene stranke, B.B. pa jo je po navodilu direktorice tožene stranke razumela na način, da ima tožnico vedno na voljo. Vztraja pri navedbah, da jo je B.B. med porodniško odsotnostjo motila pogosto in po nepotrebnem. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do nezakonite odjave iz obveznih zavarovanj v septembru 2019. Vztraja, da je do prekinitve delovnega razmerja s toženo stranko prišlo zaradi dobrega sodelovanja s prejšnjo direktorico C.C., tožena stranka pa je o odjavi niti ni obvestila. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je bila D.D. v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja zadostno skrbna. Poleg tega jo je odjavila v času starševskega dopusta, ko je še dojila svojega dojenčka. Obvestilo o odmeri letnega dopusta za leto 2019 po njenem mnenju ne dokazuje, da D.D. ni vedela za obstoj pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Vztraja, da je direktorica ravnala z namenom, da se je znebi, saj bi v primeru želje po nadaljnjem sodelovanju lahko poiskala pravno pomoč. Uveljavlja neverodostojnost izpovedi priče E.E., da v svoji evidenci pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas pri tožnici ni imela zabeležene, saj je priča pri toženi stranki zaposlena že od leta 2004. Ne drži, da je tožena stranka tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pripoznala takoj. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da ni dokazala govoric glede veljavnosti njene pogodbe o zaposlitvi in kvaliteti dela. Ker je bila na porodniškem dopustu je logično, da teh govoric ni slišala neposredno, že samo dejstvo, da so se pojavile, pa dokazuje, da so obstajale. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da ni dokazala, iz katere elektronske pošte izhaja slabo znanje angleščine B.B., saj je predložila sporočilo glede prtljage, ki ga sodelavka ni razumela. Sicer pa je slabo angleščino B.B. potrdila tudi priča C.C.. Uveljavlja, da izpoved priče B.B., da ni imela dovolj podatkov za opravljanje dela in da so bile evidence neurejene, dokazuje, da sodelavka nad delom ni kazala pretiranega zanimanja in da ni bila vešča dela z računalnikom. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da ni dokazala, da je na elektronsko pošto tujih partnerjev odgovarjala zato, ker B.B. ni bila odzivna. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je v zvezi s tem verjelo priči B.B., saj je tudi priča C.C. izpovedala, da B.B. na elektronsko pošto tujih partnerjev ni redno odgovarjala. Navaja, da je elektronska sporočila poslala več naslovnikom le zato, da bi se zaščitila pred očitki o slabem delu. Glede elektronske pošte z dne 20. 6. 2019 navaja, da s sestro B.B. nista nikoli rekli, naj jima glede projektov postavlja nepotrebna vprašanja. Zmotna je tudi dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo iskanje podatkov na USB ključku zaradi obsežnosti dokumentov oteženo, saj so bili projekti razvrščeni po kategorijah,B.B. pa bi si lahko pomagala tudi z iskalnikom. Glede elektronskega sporočila z dne 10. 9. 2019 opozarja na svojo izpoved, da se je počutila nelagodno, ko je v sporočilu prebrala, da bo problem glede nakazila, zato je to sporočilo utemeljeno štela kot kritiko svojega dela. Ker se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi nasprotovanja odločitvi o glavni stvari nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Predvsem ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj ima sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, niti niso v nasprotju z izrekom sodbe, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja (z reparacijo in reintegracijo), ter za plačilo nepremoženjske škode zaradi trpinčenja na delovnem mestu v neto znesku 10.000,00 EUR. Ker je tožena stranka delno pripoznala tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje 9. 3. 2020 izdalo delno sodbo, s katero je temu tožbenemu zahtevku delno ugodilo, kot je razvidno iz 1. točke obrazložitve te sodbe. Odločitev v zvezi s tem je pravnomočna, saj se tožnica pritožuje le zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Ta zahtevek je v tožbi in pripravljalnih vlogah utemeljevala z navedbami, da je bila od 8. 4. 2019 dalje deležna trpinčenja na delovnem mestu s strani zakonite zastopnice tožene stranke D.D. in sodelavk B.B. ter A.A., saj je mogla med porodniškim dopustom in dopustom za nego in varstvo otroka odgovarjati na njihove telefonske klice, sms sporočila in elektronsko pošto v zvezi z delom, zaradi česar se ni mogla v miru pripraviti na porod in opravljanje materinske vloge. Po zatrjevanju tožnice je trpinčenje na delovnem mestu trajalo do septembra 2019, ko ji je nezakonito prenehalo delovno razmerje, kar uveljavlja kot glavno dejanje mobinga.

7. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova trpinčenja na delovnem mestu upoštevalo pravilno pravno podlago iz četrtega odstavka 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), ki trpinčenje na delovnem mestu definira kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Pravilno je upoštevalo tudi določbo prvega odstavka 47. člena ZDR-1, po kateri je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da tožnica v zatrjevanem obdobju ni bila trpinčena na delovnem mestu, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo, s čimer pritožbeno sodišče soglaša. 8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ne bi smelo upoštevati navedb in dokazov tožene stranke iz pripravljalne vloge z dne 18. 5. 2020. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka te navedbe in listino v prilogi B 23 podala kot odgovor na navedbe tožnice iz pripravljalne vloge z dne 8. 5. 2020 o tem, da poslovni partnerji od B.B. niso prejeli odziva. Ker s temi trditvami in dokazi zato ni bila prekludirana, uveljavljana bistvena kršitev določbe 286.a člena (pravilno 286. člena) ZPP ni podana.

9. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da je na elektronska sporočila sodelavcev odgovarjala in jih prepošiljala naprej zaradi strahu pred izgubo službe, če med porodniško odsotnostjo toženi stranki ne bo vselej dosegljiva. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje so bile tožničine trditve o strahu pred očitki o slabem delu in odpovedjo pogodbe o zaposlitvi neutemeljene že zato, ker niso bile ustrezno obrazložene. Pritožba temu neutemeljeno nasprotuje s sklicevanjem na izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke D.D. in priče A.A., saj dokaz ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage stranke. Sicer pa izpoved D.D., da so bili sodelujoči na projektih drug drugemu dosegljivi "24 ur na dan", sama po sebi ne dokazuje tožničinih navedb, da je tožena stranka stalno dosegljivost od nje pričakovala in da bi jo kaznovala s prenehanjem delovnega razmerja, če se na klic ali elektronsko sporočilo sodelavke med porodniškim dopustom ne bi odzvala. Kot tožena stranka pravilno opozarja v odgovoru na pritožbo, je namreč njena zakonita zastopnica obenem izpovedala, da svojim delavcem ni nikoli naročila, naj kličejo ali pišejo tožnici v času njene odsotnosti z dela, tožnica pa bi se kakršnim koli kontaktom z njimi lahko izognila tudi z namestitvijo avtomatskega odzivnika o odsotnosti, pa tega ni storila. Pritožba neutemeljeno nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala obstoja govoric o časovni veljavnosti njene pogodbe o zaposlitvi in slabem opravljanju dela. Tudi te tožničine navedbe so bile po pravilni presoji sodišča prve stopnje le pavšalne, sodelavcev, ki naj bi takšne govorice širili, pa tožnica tudi v pritožbi ne imenuje.

10. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da jo je sodelavka B.B. med porodniškim dopustom in dopustom za nego in varstvo otroka po nepotrebnem obremenjevala z vprašanji, ker ni imela dovolj podatkov za opravljanje dela, ker so bile evidence pri toženi stranki neurejene in ker delavka kljub ustreznemu uvajanju v delo nad delom ni kazala pretiranega zanimanja. Sodišče prve stopnje je glede vseh stikov, ki sta jih preko elektronske pošte v obdobju od aprila do septembra 2019 imeli tožnica in delavka B.B., ugotavljalo, s strani koga je bilo elektronsko sporočilo poslano in kaj je bil razlog oziroma namen tega sporočila (16. do 28. točka obrazložitve sodbe), pri čemer ne drži pritožbeni očitek, da je sledilo le navedbam in dokazom tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pri izdelavi dokazne ocene upoštevalo trditve in dokaze obeh strank, nato pa sprejelo prepričljivo, celovito in ustrezno obrazloženo dokazno oceno, ki jo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da je B.B. tožnico vedno kontaktirala le preko elektronske pošte (in sicer na elektronski naslov tožničine sestre F.F. - F.F.@gmail.com), kar je tožnici omogočilo, da se je lahko prosto odločila, ali in kdaj bo na sporočilo odgovorila, da je B.B. elektronsko sporočilo tožnici vedno poslala iz utemeljenega razloga ter da vsebina njenih elektronskih sporočil ni bila nikoli žaljiva, graje vredna ali očitno negativna, sprejelo pravilen zaključek, da tožnica zaradi prejetih sporočil B.B. ni bila trpinčena na delovnem mestu. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da jo je B.B. kontaktirala pogosto. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnici v obdobju skoraj petih mesecev elektronsko sporočilo poslala le na dneve 19. 4. 2019, 24. 4. 2019, 20. 6. 2019 in 10. 9. 2019, v vseh ostalih primerih pa je bila tožnica tista, ki je prva odposlala elektronsko sporočilo, B.B. pa je na to sporočilo le odgovorila. Tudi glede elektronskega sporočila z dne 20. 6. 2019, na katero izrecno opozarja pritožba, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je B.B. dobila ustno navodilo tožnice in njene sestre (prav tako delavke tožene stranke), naj jima vse, kar naredi v zvezi z nekim projektom, pošlje v vednost. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem elektronskim sporočilom kot pravilno sprejema tudi nadaljnjo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo iskanje pravega podatka na USB ključku zaradi izjemno velikega števila datotek oteženo, sicer pa tožnica na to elektronsko sporočilo niti ni odgovorila in je zato ni časovno obremenilo. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da jo je B.B. med porodniško odsotnostjo motila po navodilu direktorice D.D.. Da bi bilo takšno navodilo dano, s strani sodišča prve stopnje ni bilo ugotovljeno, po pravilnem opozarjanju tožene stranke v odgovoru na pritožbo pa je zakonita zastopnica tožene stranke, katere izpoved je sodišče prve stopnje ocenilo kot verodostojno, obstoj takšnega navodila v izpovedi izrecno zanikala.

11. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da so se poslovni partnerji tožene stranke med odsotnostjo z dela obračali nanjo, ker niso prejeli odgovora od B.B.. Četudi bi to držalo, to ne bi utemeljevalo nedopustnega ravnanja tožene stranke, sicer pa so bile po pravilni oceni sodišča prve stopnje tožničine trditve v zvezi s tem neobrazložene. Tudi glede zatrjevanega slabega znanja angleščine B.B. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožničina trditvena podlaga pomanjkljiva, saj tožnica ni obrazloženo zatrjevala, iz katerih elektronskih sporočil izhaja, da naj bi bilo neznanje angleščine razlog za to, da se je B.B. obrnila nanjo med odsotnostjo z dela. Pritožbena navedba, da to izhaja iz elektronskega sporočila "glede prtljage", zato predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče pri odločitvi ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člen ZPP). Sicer pa pritožbene navedbe o (ne)znanju angleščine delavke B.B. in njenem nezanimanju za delo niti niso bistvene za presojo o tem, ali je bila tožnica trpinčena na delovnem mestu, in so že iz tega razloga neutemeljene.

12. Tožnica v pritožbi glede elektronskega sporočila z dne 10. 9. 2019 neutemeljeno vztraja pri navedbah, da se je počutila nelagodno, ko je prebrala, da bo "problem glede nakazila" in da je to sporočilo utemeljeno štela kot kritiko njenega dela. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje B.B. naslovnike tega sporočila (sporočilo je poslala C.C., D.D. in na elektronski naslov F.F.@gmail.com) niti ni pozvala k ureditvi težave v zvezi z nakazilom, temveč k spremembi podatka o zakoniti zastopnici tožene stranke na nekem portalu, poleg tega pa iz njenega predhodnega sporočila z dne 27. 8. 2019 jasno izhaja, da je prošnjo za ureditev tega problema naslovila na C.C. in tožničino sestro F.F.. Tožnica v tej korespondenci sploh ni sodelovala, temveč jo je prebrala le zato, ker je imela še vedno dostop do elektronskega predala svoje sestre. Ker so razlogi sodišča prve stopnje glede elektronskega sporočila z dne 10. 9. 2019 jasni in prepričljivo obrazloženi, pritožbeni očitek obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem ni utemeljen.

13. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da se v sodbi ni opredelilo do dejstva, da je tožena stranka tožnico v septembru 2019 nezakonito odjavila iz obveznih socialnih zavarovanj. Sodišče prve stopnje je zaključek, da ravnanja tožene stranke (oziroma njene zakonite zastopnice) v zvezi s tem ni mogoče opredeliti kot kršitev prepovedi iz četrtega odstavka 7. člena ZDR-1, obširno obrazložilo v 36. do 44. točke obrazložitve sodbe. Ta presoja je tudi materialnopravno pravilna. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da je do prenehanja delovnega razmerja s toženo stranko prišlo zaradi njene povezave s prejšnjo direktorico tožene stranke C.C. in da je D.D. ravnala z izključnim namenom, da se je znebi. Po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje je do tega prišlo zaradi prepričanja direktorice tožene stranke, da je tožnici delovno razmerje prenehalo z iztekom zadnje pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za določen čas, čeprav je imela pred tem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, je bilo to prepričanje direktorice tožene stranke sicer materialnopravno zmotno, kar pa samo po sebi ne utemeljuje zaključka o trpinčenju tožnice na delovnem mestu. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je direktorica ob izteku tožničine zadnje pogodbe o zaposlitvi izkazala določeno skrbnost, saj je kadrovski službi izrecno naročila, naj preverijo, ali obstaja povezava med njeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Okoliščina, da so delavci tožene stranke zmotno presodili, da takšne povezave ni, ne pomeni zatrjevanega mobinga, še posebej ob upoštevanju nadaljnjih ugotovitev sodišča prve stopnje, da prejšnja direktorica tožene stranke C.C. D.D. ob primopredaji dela v juniju 2019 na mirovanje tožničine pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas ni izrecno opozorila, da je bilo v pogodbah o zaposlitvi za določen čas drugih delavcev izrecno zapisano, da jim pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas miruje, v tožničini pogodbi pa takšnega zapisa ni bilo, in da se je D.D. glede trajanja tožničinega delovnega razmerja zanesla na obvestilo o odmeri letnega dopusta za tožnico za leto 2019 (ki je bilo podpisano s strani prejšnje direktorice C.C.), v katerem je bilo kot obdobje tožničine zaposlitve navedeno le obdobje do 7. 9. 2019. Glede na obrazloženo pritožbene navedbe, da je bila D.D. seznanjena s tem, da je imela tožnica v preteklosti sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ne vplivajo na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da nezakonito prenehanje delovnega razmerja ni predstavljalo "glavno dejanje trpinčenja", kot je to zatrjevala tožnica, na drugačno presojo pa ne vpliva niti pritožbeno opozarjanje, da je tožena stranka o odjavi iz obveznih zavarovanj ni posebej obvestila.

14. Tožnica v pritožbi neutemeljeno zatrjuje neverodostojnost izpovedi priče E.E. o tem, da je v času korespondence s tožnico glede možnosti nadaljevanja njenega delovnega razmerja pri toženi stranki menila, da je tožnica zaposlena po pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je izpoved te priče ocenilo kot verodostojno, ker za drugačno presojo ni utemeljenih razlogov. Tudi okoliščina, da je priča v kadrovski službi zaposlena od 2004 dalje, ne vzbuja dvoma v resničnost njene izpovedi, da v svoji evidenci glede tožnice ni imela zabeleženo, da ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Pritožbena navajanja tožnice o tem, da je E.E. direktorico D.D. gotovo opozorila na obstoj pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, in da se je direktorica kljub temu opozorilu odločila, da bo tožnico odjavila iz obveznih socialnih zavarovanj, so le tožničina predvidevanja, ki nimajo podlage v dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje.

15. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zatrjevanju tožnice, da pripoznava tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja predstavlja ravnanje trpinčenja na delovnem mestu. V zvezi s tem je pravilno poudarilo, da je pripoznava zahtevka razpolagalno procesno dejanje stranke (316. člen ZPP), ki v primeru, če ga stranka uporabi, ne more predstavljati ravnanja trpinčenja delavca na delovnem mestu. Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da je tožena stranka podajo izjave o pripoznavi zahtevka podala pozno. Pripoznava zahtevka je glede na navedeno določbo ZPP mogoča do konca glavne obravnave (3. 6. 2020), tožena stranka pa jo je podala že v pripravljalni vlogi z dne 6. 3. 2020. 16. Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova trpinčenja na delovnem mestu materialnopravno pravilna. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka v III. točki izreka sodbe, ki ji pritožba nasprotuje le v posledici nasprotovanju odločitvi o glavni stvari. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso bistvene, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, ki ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Tožena stranka je glede na določbe Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, 2/15 in 28/18) v pritožbi utemeljeno priglasila 500 točk za odgovor na pritožbo in 10 točk materialnih stroškov, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR in povečano za 22 % DDV skupaj znaša 373,32 EUR. Višji priglašeni stroški za odgovor na pritožbo nimajo podlage v določbah OT, zato jih pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo.