Jedro

Temeljno vodilo in hkrati cilj, ki ga je prvi toženec zasledoval s pogodbo, je bil izogniti se pravnomočnemu plačilu odškodninske obveznosti, zato je želel s hčerko skleniti darilno pogodbo, sklenil pa je izročilno pogodbo. Njegovo ravnanje je bilo v celoti nemoralno. Druga toženka za prvotni motiv/nagib prvega toženca res ni vedela, a tudi zanjo drži, da je sklenila izročilno pogodbo, zavedajoč se, da ni vzpostavljeno razmerje med njeno obveznostjo in med obveznostjo prvega toženca ter da je ekvivalentnost terjatev ustvarjena le navidezno. Če je imela v mislih drugačno kavzo pogodbe od tiste, ki jo je imel v mislih sopogodbenik, potem je kot na dlani, da skupne dopustne kavze pogodba očitno sploh ni imela. Taka pogodba pa je lahko samo nična oziroma celo neobstoječa.

Izrek

I. Pritožbi proti sodbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v stroškovnem delu (IV. točka izreka) delno tako spremeni, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 2.508,66 EUR pravdnih stroškov, v preostalem pa se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

II. Pritožba proti sklepu se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izročilna pogodba SV 696/08, sklenjena med prvim tožencem in drugo toženko 5. 11. 2008 pri notarki ..., nična (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je vknjižba lastninske pravice pri solastniškem deležu do ½ v korist druge toženke na nepremičninah 1831/1 in 1831/2, obe k. o. ..., neveljavna in se zato izbriše ter se vzpostavi prejšnje stanje zemljiškoknjižnih vpisov (II. točka izreka); prav tako pa sta neveljavni vknjižbi služnostne pravice brezplačnega dosmrtnega bivanja in prepoved odtujitve in obremenitve na zgoraj navedenih nepremičninah pri solastniškem deležu druge toženke, oboje v korist prvega toženca in tretje toženke, zato se tudi ti vknjižbi izbrišeta in se vzpostavi prejšnje stanje zemljiškoknjižnih vpisov (III. točka izreka). Sklenilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti 3.947,66 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče zavzelo zmotno stališče, da je pogodba nična. Pogodba ne more biti hkrati izpodbojna in nična. Sodišče ni upoštevalo načela sorazmernosti. Pomanjkljiva je obrazložitev, zakaj se je odločilo za ničnost in ne za izpodbojnost pogodbe. Izvotlilo je vsebino paulijanske tožbe. Sklicevalo se je na napačno sodno prakso, saj se ta bistveno razlikuje od konkretnega primera. V vseh naštetih primerih sodne prakse sta oba pogodbenika sklenila pogodbo z namenom oškodovanja tretjega, česar sodišče v konkretnem primeru ni ugotovilo. Še več, jasno je zapisalo, da je bila podlaga sklenjenega posla dopustna. Nedopusten je bil zgolj nagib prvega toženca, kar pa po njenem mnenju ne zadostuje za izrek najstrožje sankcije – ničnosti pogodbe. V sodbi je razlikovanje med (ne)dopustno podlago in nagibom pomanjkljivo obrazloženo. Tožnica je zamudila rok za vložitev paulijanske tožbe, zato bi posledice takšnega ravnanja morala nositi sama. Sodišče je prezrlo, da je z odločitvijo nesorazmerno poseglo v lastninsko pravico druge toženke. Izpodbijana odločitev ogroža varnost pravnega prometa in nasprotuje sedanji sodni praksi v istovrstnih primerih. Prekoračilo je trditveno podlago, zmotno uporabilo materialno pravo in napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je presojalo (ne)odplačnost pogodbe. Pogodba je odplačna, zato nedopusten nagib prvega toženca na njeno veljavnost nima vpliva. Odločitev o izbrisu vknjižb služnostne pravice brezplačnega dosmrtnega bivanja in prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin v korist prvega toženca in tretje toženke ni obrazložena, zato je ni mogoče preizkusiti. Sklenjenih je bilo namreč več pravnih poslov, zato nedopusten nagib prvega toženca pri izročilni pogodbi ne pomeni avtomatično tudi ničnosti služnostne pravice in prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin. Izpodbija tudi odločitev o stroških, in sicer plačilo sodne takse, saj je bila tožnica oproščena njenega plačila. Neutemeljeno priznani pa so tudi potni stroški tožničinega pooblaščenca, saj bi si lahko izbrala pooblaščenca, ki ima sedež v Ljubljani. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev sodbe.

3. Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba proti sodbi je delno utemeljena, pritožba proti sklepu ni utemeljena.

O pritožbi proti sodbi

5. Pritožbeno sodišče se bo uvodoma opredelilo do očitkov pritožnice v zvezi z razmerjem med ničnostjo (86. člen OZ) in paulijansko tožbo (255. člen OZ), ki mu tožena stranka posveča bistveni del svoje pritožbe. Višje sodišče bo na pritožbene navedbe odgovorilo v obsegu, ki mu ga nalaga prvi odstavek 360. člena ZPP.

6. Ničnost je najstrožja sankcija, ki lahko doleti pogodbo, zato je predpisana le v primerih, ko pogodba nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (prvi odstavek 86. člena OZ), ter dodatno, kadar je nagib za sklenitev neodplačne pogodbe nedopusten (40. člen OZ) Vsi navedeni ničnostni razlogi so pomensko odprti in zato težko dokazljivi. Na drugi strani so za uspeh v paulijanski tožbi (255. člen OZ in naslednji), ki zasleduje izpodbijanje pravnih ravnanj dolžnika, predpisani manj strogi in bolj pomensko jasni pogoji, pri čemer je navedena celo domneva v korist upnika, kdaj se šteje, da je neko dejanje storjeno v njegovo škodo, kar olajšuje njegov (procesni) položaj. Težavnost dokazovanja je sorazmerno izražena v posledici. Pogodba, izpodbita na podlagi paulijanske tožbe, preneha učinkovati le med strankama, medtem ko v postopku ugotovljena ničnost ustvarja učinke proti vsem. Vsak posameznik ima pravico do izbire tožbe, s katero bo zasledoval razveljavitev pogodbe, pri tem pa sam nosi tveganje, ali bo zmogel dokazati (težje dokazljivo) ničnost oziroma (lažje dokazljivo) izpodbojnost pogodbe. Zgolj dejstvo, da je tožnica imela možnost uveljavljanja pravice s paulijansko tožbo, ji ne jemlje pravice, da vloži ničnostno tožbo. Če tožnica, kot v konkretnem primeru, uspe dokazati vse predpostavke ničnosti pogodbe, potem je takšna pogodba nična, ne glede na to, ali bi nedopustno ravnanje dolžnika izpolnjevalo tudi predpostavke paulijanske tožbe in bi bila pogodba lahko izpodbita, pa ni bila, ker se upnica ni odločila za vložitev tega pravnega sredstva.

7. Tožnica je v tožbi zatrjevala, da je pogodba nična tako zaradi nedopustne kavze kot zaradi nedopustnega nagiba. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bila kavza pogodbe dopustna, vendar se višje sodišče s tem materialnopravnim zaključkom ne strinja. Že res, da je na prvi pogled vsak posel kavzalen (zato OZ v tretjem odstavku 39. člena tudi vzpostavlja domnevo, da ima obveznost podlago, čeprav ta ni izražena), vendar mora biti podlaga dejansko podana, pa tudi dopustna, sicer je pogodba nična (16. člen in četrti odstavek 39. člena OZ). In kaj kavza pravzaprav je?

8. Podlaga obveznosti (kavza) je osrednja in tudi nosilna pogodbena prvina.1 Vsaka pogodbena obveznost mora imeti dopustno podlago/razlog (prvi odstavek 39. člena OZ). Pravna teorija pojasnjuje, da je kavza skupen namen pogodbenikov: obveznost ene stranke ima za svojo kavzo obveznost nasprotne stranke.2 Kavza torej razmerje vzpostavlja med obligacijama nasprotnih pogodbenih strank. Večina pogodb ima svoj ekonomski interes, ki ga je mogoče zlahka spoznati. Ta ekonomski interes je bodisi zamenjava ene koristi za drugo bodisi prepustitev koristi brez nasprotne vrednosti.3 Bistveno torej je, da se med nasprotnima strankama vzpostavi neka ekvivalentnost. Ekvivalentno (v smislu načela enake vrednosti dajatev) je namreč vse tisto, kar sta udeleženca razumela in želela zajeti s svojim odnosom.4 To, kako stranki razumeta ekvivalentnost v konkretnem pogodbenem odnosu, sodi v pojem kavze.5 Kavza je torej vzročna in vrednotna vez med pogodbenima strankama oziroma med njunima izpolnitvenima ravnanjema. Ker je tako, odločilno sooblikuje samo vsebino pogodbenega razmerja. Njeno ovsebinjenje nam v sporu pomaga odgovoriti na vprašanje, kakšna je vsebina pogodbenega razmerja in ali je to pogodbeno razmerje sploh veljavno.6

9. V obravnavani zadevi enostavno ni mogoče mimo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil prvi toženec že v aprilu 2008 seznanjen s tem, da je njegova odškodninska odgovornost podana in da bo tožnici moral plačati odškodnino;7 nadalje, da je prav sodba višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3932/2007 s 17. 3. 2007 vplivala na njegovo odločitev, da z drugo toženko sklene sporno pogodbo, in da je pogodbo sklenil z izrecnim namenom, da se bo izognil plačilu odškodnine;8 ter da je prvi toženec to prostodušno priznal v svoji izpovedi, ko je povedal, da terjatve ne bi plačal, čeprav bi imel dovolj premoženja, saj meni, da tožnici ne dolguje ničesar.9 Sodišče prve stopnje je ob tem zapisalo, da je bil bistveni namen prvega toženca, da tožnici prepreči doseči poplačilo njene terjatve ter da je želel vnaprej izigrati in preprečiti izvršitev sodne odločbe, kar vse je nemoralno.

10. Iz povzetega dejanskega stanja sledi, da je bilo izogibanje pravnomočnemu plačilu odškodninske obveznosti temeljno vodilo in hkrati cilj, ki ga je prvi toženec zasledoval. Tega svojega nemoralnega ravnanja nasprotni stranki (svoji hčerki, drugi toženki) prvi toženec ni razkril. Navzven je izrazil drugačne, lažne motive in nagibe, ki so prešli v kavzo, in sicer causo acquirendi, ki je značilna za dvostransko obvezne in odplačne pogodbe in ki jo preveva načelo enake vrednosti dajatve (8. člen OZ). Pa je bilo res tako?

11. Sodišče prve stopnje je oblikovalo dokazno oceno, na podlagi katere je napravilo pravni zaključek, da je bila pogodba neodplačna (30. točka izpodbijane sodbe).10 Ta pravni zaključek pa pritožba nepravilno razume in je tudi pravno neodločilen. Sodišče prve stopnje ga je namreč izpeljalo iz dejanskih ugotovitev (in te so tiste, ki so po oceni višjega sodišča ključne za pravilno uporabo materialnega prava), da so bila pogodbena določila, ki govorijo v prid odplačnosti pogodbe, zapisana fiktivno, saj niso odražala dejanskega stanja: prvič, da je bila tista polovica stanovanjske hiše, v kateri bo bivala hčerka (druga toženka), usposobljena po sklenitvi pogodbe, in to večinoma s sredstvi prvega toženca in z njegovim delom, zato so neresnični vsi zapisi v pogodbi, v katerem delu hiše kdo biva pred sklenitvijo pogodbe in bo kje bival po njeni sklenitvi; in drugič, da si je prvi toženec zase in za ženo sicer izgovoril oskrbo v primeru bolezni in starosti, vendar je bil takrat star 42 let, žena pa 38, ter njuno zdravstveno stanje ni bilo takšno, da bi potrebovala pomoč in oskrbo v relativno kratkem času po sklenitvi pogodbe.11 Ob teh ugotovitvah kavza sopogodbenikov torej ni mogla biti acquirendi, temveč donandi, ki je značilna za darilne pogodbe. To sklepanje potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prvi toženec ves čas izpovedoval o darilni pogodbi ter da je želel hčerko obdariti.12

12. Iz povzetega sledi, da bilo temeljno vodilo in hkrati cilj, ki ga je prvi toženec zasledoval, izogniti se pravnomočnemu plačilu odškodninske obveznosti, zato je želel s hčerko skleniti darilno pogodbo, sklenil pa je izročilno pogodbo. Pri tem si ni mogoče zatiskati oči pred tem, da je njegovo celotno ravnanje nemoralno. Druga toženka za prvotni motiv/nagib prvega toženca res ni vedela, a tudi zanjo drži, da je sklenila izročilno pogodbo, zavedajoč se, da ni vzpostavljeno razmerje med njeno obveznostjo in med obveznostjo prvega toženca ter da je ekvivalentnost terjatev ustvarjena le navidezno.13 Če je imela druga toženka v mislih drugačno kavzo pogodbe od tiste, ki jo je imel v mislih prvi toženec, potem je kot na dlani, da skupne dopustne kavze pogodba očitno sploh ni imela. Taka pogodba pa je lahko samo nična (četrti odstavek 39. člena OZ) oziroma celo neobstoječa (16. člen OZ).

13. Vsi vpisi v zemljiško knjigo so nastali na podlagi istega dokumenta – izročilne pogodbe SV 696/08, sklenjene 5. 11. 2008. Drugačne pritožbene navedbe v izvedenem dokaznem postopku nimajo nobene opore. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ta pogodba nična, je pravilno odločilo, da se izbrišejo tudi vsi vpisi, ki so bili na tej podlagi opravljeni v zemljiški knjigi, vključno s služnostno pravico brezplačnega dosmrtnega bivanja in prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin. Le na tak način je namreč možno vzpostaviti zemljiškoknjižno stanje, kakršno je bilo pred sklenitvijo pogodbe, in doseči cilj, ki ga tožnica zasleduje v tej pravdi.

14. Ne držijo pritožbene navedbe, da so stroški prevoza za pooblaščenca tožnice v znesku 49,95 EUR priznani neupravičeno. Tožnica ima prebivališče v K., G., od koder je tožničin pooblaščenec tožnice, pa spada pod območje Okrožnega sodišča v ..., pred katerim je tekel postopek. Sodna praksa, ki jo navaja pritožba, se nanaša na primere, ko se sedež pooblaščenca nahaja izven delovnega področja sodišča. Pravilna je torej odločitev prvostopenjskega sodišča, da gre za stroške, ki so bili za pravdo potrebni (155. člen ZPP).

15. Pravilno pa pritožnica izpodbija stroške sodne takse. Tožnica je bila namreč v postopku oproščena plačila sodne takse, zato ji tožena stranka ni dolžna povrniti stroškov v višini 1.439 EUR iz tega naslova. V tem delu je višje sodišče pritožbi ugodilo in sklep o stroških spremenilo, kot izhaja iz 1. točke izreka tega sklepa.

16. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo v preostalem kot neutemeljeno zavrnilo in v preostalem potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Skladno z drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe.

O pritožbi proti sklepu

18. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog druge toženke za oprostitev plačila sodne takse za vložitev pritožbe (I. točka sklepa) in ji naložilo plačilo sodne takse v višini 939 EUR v šestih (6) zaporednih mesečnih obrokih (II točka sklepa).

19. Druga toženka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče pri odločanju napačno in preozko interpretiralo izjemo iz 8. točke prvega odstavka 18. člena ZUJPS, ki določa, da se sredstva namenjena gradnji stanovanja ne vštevajo v premoženje predlagatelja. Pritožničin partner je 16. 3. 2017 prejel kredit v vrednosti 18.800 EUR, ki ga je porabil za nujno obnovo okolice hiše, zato se teh sredstev ne bi smelo upoštevati kot del premoženja pritožnice. Ta sredstva so se porabila in se v času odločanja o predlogu in ob izdaji sklepa niso več nahajala na transakcijskem računu pritožničinega partnerja. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev sklepa.

20. Prvostopenjsko sodišče je pri odločanju pravilno uporabilo materialno pravo. Skladno z določilom prvega odstavka 11. člena ZST-1 sodišče stranko oprosti plačila sodnih taks, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja stranka ali se preživljajo osebe, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri urejanju pravic iz javnih sredstev poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Zakon v nadaljnjih določbah napotuje k uporabi ZBPP in ZUJPS, pri presoji materialnega stanja prosilke pa se uporablja tudi ZSVarPre. Vsi ti zakoni urejajo pravice, ki pripadajo tistim posameznikom, ki sami ne zmorejo plačila osnovnih in nujnih potrebščin oziroma storitev. Cilj naštetih zakonov je, da se ne poseže v zmožnost preživljanja posameznika in njegove družine. V tem kontekstu je potrebno razlagati tudi 18. člen ZUJPS, ki določa katero premoženje se ne všteva v premoženje prosilke, kot so npr. sredstva, namenjena izključno za gradnjo ali nakup stanovanja.

21. Ureditev okolice hiše, kot jo je opisala pritožnica, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne spada v zgornjo kategorijo. Pritožnica tudi s fotografijami izvedenih del in navedbami v pritožbi ni izkazala, da bi šlo za nujno obnovo okolice hiše in da bi bilo v primeru, če ta ne bi bila izvedena, ogroženo njeno preživljanje in preživljanje njenih družinskih članov. Šlo je za običajno urejanje zunanjosti hiše, ki za upravičence zgoraj naštetih zakonov predstavlja nadstandard in se temu namenjena sredstva zato vštevajo v premoženje prosilke. Zato je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna.

22. Za presojo utemeljenosti predloga za oprostitev plačila sodnih taks se upošteva trenutek vložitve predloga in ne trenutek odločanja o sklepu. Pritožnica v pritožbi sama pritrdi dejstvu, da je imel partner na transakcijskem računu v času vložitve predloga sredstva, ki pa jih je še pred izdajo sklepa porabil. Pritožbene navedbe, da bi sodišče to moralo upoštevati, so, glede na navedeno, zmotne.

23. Pritožba ni utemeljena, uraden preizkus izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 350. člena ZPP) pa prav tako ni pokazal nobenih nepravilnosti, zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

1 V nadaljevanju povzeto po Pavčnik, T., Esej o utrjevanju vrednotne podstati obligacijskega prava v slovenski sodni praksi, Razsežnosti zasebnega prava: liber amicorum Ada Polajnar Pavčnik, PF Ljubljana, 2017, str. 134. 2 S. Perović, v: Komentar Zakona o obligacionim odnosima, Kulturni centar Gornji Milanovac in Pravni fakultet Kragujevac 1980, 1. knjiga, str. 240. 3 S. Cigoj, Obligacije, Ljubljana, 1976, str. 39. 4 Ž. Đorđević, v: Komentar Zakona o obligacionim odnosima, Kulturni centar Gornji Milanovac in Pravni fakultet Kragujevac 1980, 1. knjiga, str. 152. 5 Ž, Đorđević, navedeno delo, str. 152. 6 Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 259/2013 z 21. 5. 2015 kavzo opredeli takole: Poslovna podlaga je razlog, zaradi katerega sta stranki sklenili pogodbo, in obsega vse okoliščine, ki sestavljajo skupni poslovni namen strank za sklenitev pogodbe. Poslovna podlaga opredeljuje cilj (namen), ki ga želita stranki doseči (uresničiti) s sklenitvijo pogodbe (in izpolnitvijo obveznosti, ki so vsebina te pogodbe). Paleta možnih nagibov (interesov, motivov), ki stranke vodi k sklenitvi posamezne pogodbe, je izredno bogata. Toda vsi konkretni in posamični nagibi ne tvorijo poslovne podlage (kavze) pogodbe. Poslovno podlago tvorijo samo tisti nagibi, ki jih pogodbena stranka razkrije drugi pogodbeni stranki v postopku sklepanja pogodbe in so predmet usklajevanja med pogodbenima strankama. 7 Glej sklepni del 42. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. 8 Glej uvodni del 45. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. 9 Glej uvodni del 45. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, pa tudi izpovedbo prvega toženca na list. št. 112 v spisu. 10 Sodišče prve stopnje ob tej presoji ni prestopilo trditvene podlage, kot zmotno očita pritožba. Tožnica je navedla dejstva, ki kažejo na neodplačnost pogodbe (II. točka tožbe) in kot dokaz predložila izročilno pogodbo, ki jo je sodišče ocenilo posamično, nato pa tudi v skupaj z ostalimi izvedenimi dokazi ter s tem ustrezno uporabilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Zaključki o neodplačnosti pogodbe tako ne prestopajo trditvene podlage, temveč predstavljajo dokazno oceno sodišča. 11 Glej dokazno oceno v 30., do 33. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. 12 Glej 38. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. Glej tudi izpoved prvega toženca na list. št. 106 in 107 v spisu. 13 Druga toženka je izpovedala, da sta s partnerjem želela garancijo, ker sta vlagala v tujo nepremičnino, in da so se o tem večkrat pogovarjali in usklajevali, a je sodišče prve stopnje ugotovilo, da druga toženka in njen partner pred sklenitvijo pogodbe nista prispevala ničesar, po sklenitvi pa je bil njun prispevek praktično nepomemben. Ob tem je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da pogodba nič ne govori o tem, da je prvi toženec svoj delež odstopal drugi toženki kot "protivrednost"za njen/njun prispevek.