Jedro

Tožnici je tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeno očitala le kršitev obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ne pa tudi po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR (čeprav se je sklicevala tudi na ta odpovedni razlog). Zgolj zaradi te kršitve in ob upoštevanju tožničinega dvajsetletnega vestnega dela pa ni mogoče šteti, da delovnega razmerja med strankama ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 7. 2009, ki jo je podala tožena stranka tožeči stranki, nezakonita (točka 1 izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini razlike med plačo, ki jo prejema tožeča stranka pri drugem delodajalcu in plačo, ki bi jo prejemala pri toženi stranki in sicer za mesec avgust 2009 v višini 385,62 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2009 dalje, do plačila, za mesec september 2009 v višini 334,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2009 dalje, do plačila, za mesec oktober 2009 in vse nadaljnje mesece, do pravnomočne sodne odločbe, v višini 281,37 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za vsak mesec od 19. dne v naslednjem mesecu, do plačila (točka 2 izreka). Odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 599,60 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka dneva izpolnitve dalje, do plačila (točka 3 izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Navaja, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožnica ravnala vsaj hudo malomarno, če že ne naklepoma, ko ni spoštovala navodil in okrožnic tožene stranke. Ugotovilo je, da je izpolnjen prvi pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, da je tožnica kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in tudi navedlo, da bi morala kot vodilna delavka v proizvodnji biti vzor ostalim delavcem ter skrbeti, da bi vsi delavci spoštovali izrecna navodila in okrožnice delodajalca, saj je zagotovo vedela za splošno znane probleme nezakonitega odtujevanja očal iz proizvodnega procesa in prostorov tožene stranke. Ob tem pa je sodišče prve stopnje hkrati verjelo tožeči stranki, da je očala našla dne 16. 7. 2009 neposredno pred koncem popoldanske izmene in jih iz tega razloga shranila v garderobni omari, čeprav tega ne bi smela storiti. Sodišče prve stopnje se je pri tem oprlo na izpoved B.P., ki pa je le posredna priča, saj je izpovedal le o tem, kar mu je pripovedovala tožnica, zato njegova izpoved nima prav velike teže. Priče so izpovedale, da se je delovni čas zaključil ob 22.00 uri z zvoncem. Tako so se takrat, ko je tožnica očala našla, na njenem oddelku nahajali še vsi delavci popoldanske izmene. Tožnica bi morala očala predati skladišču za viške očal ali pa o tem seznaniti svojega predpostavljenega, kot je izpovedal M.A.. Tožnica bi lahko tudi poklicala na oddelek viškov in se dogovorila, da jo počakajo. Tožena stranka je tekom sodnega postopka dokazala, da je na viških tega večera delala S.M. in da je bil njen odhod zabeležen ob 22.02 uri. Kot je izpovedal varnostnik D.Č., bi po pisnih navodilih lahko očala pustila tudi pri vratarju varnostniku, saj je za to obstajal celo poseben obrazec. Vendar pa je tožnica očala shranila v svoji garderobni omarici tako, da na prvi pogled niso bila vidna. Vse to je tožena stranka navajala in dokazovala v pravdnem postopku, vendar pa se sodišče prve stopnje o tem ni opredelilo, zato je bistveno kršilo pravila postopka. Sodišče prve stopnje pa je pravila postopka kršilo tudi s tem, ko je v obrazložitvi navedlo, da je bil napis Gucci na očalih obrnjen narobe, zato vrednost teh očal zagotovo ni bila 205,00 EUR in nekdo, ki je v proizvodnji to napako ugotovil, teh očal ni dal med končne proizvode. Sodišče prve stopnje to svojo odločitev utemeljuje z razlogi, ki niso bili predmet postopka, saj se dejansko stanje glede tega v postopku sploh ni ugotavljalo. Samo s seboj prihaja v nasprotja, saj navaja, da je bila tožnica vodilna delavka v proizvodnji in bi morala biti vzor ostalim, da bi vsi delavci spoštovali izrecna navodila in okrožnice delodajalca, hkrati pa navaja tudi, da njena nedvoumna kršitev delovnih navodil ne predstavlja resnega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožba opozarja, da je bilo za toženo stranko zaradi pojava odtujevanja očal in tudi zaradi slabe ekonomske situacije v času recesije izjemno pomembno, da so vsi delavci dosledno spoštovali navodila in izrecne prepovedi delodajalca in da je vsaka kršitev pomenila bistveno porušen odnos med pogodbenima partnerjema, ne glede na vrednost očal oziroma posameznih delov očal. Tudi če je tožnica svoje delo dobro opravljala, pa po stališču pritožbe očitno ni imela pravega odnosa do delovnih navodil in do okrožnic delodajalca, saj je delodajalec z okrožnico št. 5/2007 izrecno prepovedal prenašanje očal ali njihovih sestavnih delov iz prostorov proizvodnje v garderobne prostore oziroma njihovo shranjevanje v garderobnih omarah. Če bi tožena stranka tolerirala takšno ravnanje, bi tudi ostali delavci menili, da jim ni potrebno upoštevati navodil delodajalca, kar bi porušilo vse napore, ki jih je delodajalec vložil za preprečevanje odtujevanja očal. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožene stranke kot neutemeljene, delno pa kot pritožbene novote. Navedla je, da tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji ni navedla razlogov, zakaj je porušeno zaupanje do tožnice. Direktorica ni navedla nobenega razloga, zakaj tožnici ne zaupa več, prav tako pa tega tudi ni navedla vodja pravne službe G.K.. Ker je sodba sodišča prve stopnje pravila, predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti ni storilo v pritožbi tožene stranke zatrjevanih kršitev. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, o vseh bistvenih vprašanjih pomembnih za odločbo vsebuje jasne razloge. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, s katero je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku tožnice, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), pa pojasnjuje naslednje: Pravno podlago za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka predstavljajo določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in sicer določbe o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca. Po določbi 3. odstavka 81. člena ZDR lahko delodajalec izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi iz razlogov določenih z zakonom. To pomeni, da morata biti za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbo 1. odstavka 110. člena ZDR kumulativno izpolnjena dva pogoja in sicer mora biti podan razlog za izredno odpoved iz 1. odstavka 111. člena ZDR, poleg tega pa mora biti ugotovljeno, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, po katerih delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, oziroma če naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Po določbah 110. člena ZDR lahko delavec in delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do izteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek). Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razlogov za izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon (2. odstavek istega člena). Skladno z 2. odstavkom 83. člena ZDR mora pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalec delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor.

Tožena stranka je tožnici po predhodni obdolžitvi (z vabilom na zagovor) dne 31. 7. 2009 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Očitala ji je kršitev pogodbenih obveznosti, storjeno naklepoma ali vsaj iz hude malomarnosti, ker je kljub prepovedi, vsebovani v navodilih in okrožnicah (št. 3/2006 in 5/2007), prenesla očala iz proizvodnih prostorov in jih shranila v garderobni omarici, kjer so bili najdeni ob pregledu dne 20. 7. 2009. Navedla je tudi, da obstaja sum, da si je očala v vrednosti 205,00 EUR želela protipravno prilastiti, tako da ima kršitev tudi znake kaznivega dejanja.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je izredna odpoved pravočasna. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi določil 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Iz izredne odpovedi, ki se sicer sklicuje tudi na odpovedni razlog po 1. alinei 1. odstavka tega člena, namreč izhaja le sum, da naj bi si tožnica očala želela protipravno prilastiti, sicer pa se vsi očitki v izredni odpovedi nanašajo na kršitev, ki predstavlja odpovedni razlog iz 2. alinee navedenega člena ZDR. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnica s tem, ko je dne 16. 7. 2009 ob zaključku popoldanske izmene našla očala znamke Gucci, ni ravnala v skladu z okrožnicama in navodili tožene stranke, s katerimi je ta izrecno prepovedala prenašanje očal ali njihovih sestavnih delov iz proizvodnje v garderobne prostore oziroma njihovo shranjevanje v garderobnih omaricah in z okrožnico št. 5/2007 delavce izrecno opozorila, da se bo neupoštevanje opozorila štelo kot kršitev delovnih obveznosti, saj je očala shranila v garderobni omari. Pri tem je v opravičilo tožnica navajala, da je to storila zato, ker je očala našla neposredno pred zaključkom delovnega časa. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica ravnala v nasprotju z okrožnicami in navodili tožene stranke in s tem huje kršila pogodbene in druge delovne obveznosti. Po 1. odstavku 31. člena ZDR mora delavec namreč vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, v 35. členu istega zakona pa je opredeljena prepoved škodljivega ravnanja in se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Po 32. členu ZDR pa mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajal zakonski razlog. Ker pa mora poleg tega za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajati tudi drugi pogoj, je sodišče prve stopnje preverilo tudi obstoj pogoja po 1. odstavku 110. člena ZDR. Ob tem je ugotovilo, da ta pogoj ni podan, saj pogodbeni odnos med tožnico in toženo stranko ni bil porušen do take mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo možno niti do izteka odpovednega roka. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena že več kot 20 let. Pri delu je bila vestna in požrtvovalna in je kljub pomanjkljivi izobrazbi napredovala do vodilnega delavca v proizvodnji. Obravnavana kršitev je bila prva in edina kršitev tožnice v času zaposlitve pri toženi stranki. Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zapisala, da je izgubila zaupanje v tožnico, saj pri njej obstaja pereč problem odtujevanja očal iz proizvodnega procesa, tožnica pa bi kot vodstvena delavka še posebej morala preprečevati tovrstne kršitve pogodbenih obveznosti, zaradi česar ni verjetno, da bi tožnica v bodočnosti vestno izpolnjevala svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Karkoli drugega tožena stranka tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi sicer očitala kršitev po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, saj naj bi obstajal sum, da je tožnica želela očala odtujiti. Zgolj dejstvo, da so bila očala najdena v tožničini garderobni omari, glede na pravilno in popolno izveden dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje, pa ne potrjujejo utemeljenosti suma, da si je imela tožnica namen prilastiti očala, da je torej ravnala z direktnim naklepom prilastiti si tujo premično stvar, ampak je ravnala hudo malomarno, ker ni spoštovala navodil in okrožnic tožene stranke. Po zaključku sodišča prve stopnje, s katerim se strinja kot je že navedeno tudi pritožbeno sodišče, je tožnica storila kršitev po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Zgolj zaradi te kršitve pa ob upoštevanju tožničinega dvajsetletnega vestnega dela, nikakor ni mogoče zaključiti, da ni verjetno, da bo v bodočnosti vestno izpolnjevala svoje delovne obveznosti. Prav tako ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da bi ostali delavci, če bi toženka tolerirala tožničino ravnanje, menili, da jim ni potrebno upoštevati navodil delodajalca. Tudi to ni razlog, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ne bi bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka. Tožena stranka bi lahko tožničino sporno ravnanje sankcionirala na drug način npr. z disciplinskimi sankcijami ali pa z opominom pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR pravilna. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pravilno kot nezakonito razveljavilo in ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku po plačilu odškodnine v višini razlike med plačo, ki jo tožnica prejema pri drugem delodajalcu in plačo, ki bi jo prejemala pri toženi stranki.

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih stranki nista priglasili.