Jedro

Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je v mnenju ugotovila, da ne obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku (invalidu III. kategorije) brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 102. člena ZPIZ-1 in 40. členu ZZRZI. Glede na podano negativno mnenje Komisije je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je mnenje Komisije zgolj procesna predpostavka, zato je v okviru dokaznega postopka pravilno presojalo, ali je bila podana podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2012 nezakonita in se razveljavi, da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu od 30. 6. 2012 do vrnitve na delo priznati delovno dobo ter ga za ta čas neprekinjeno prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, za ta čas obračunati pripadajoča nadomestila plače v višini 724,50 EUR, k temu prišteti dodatek za delovno dobo, od bruto zneskov obračunati in odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto nadomestilo plače od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti posamezne plače v plačilo do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo. Zavrnilo je tudi zahtevek na plačilo stroškov postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz razloga bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, predvsem po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Pritožba meni, da sodišče ni ugotavljalo in navedlo dejstev o okoliščini razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 6. 2009 z aneksi, navedenimi po toženi stranki v izdani odpovedi z dne 26. 4. 2012. Kljub temu, da je Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotavljala drugače, je bil tožnik ves čas od ugotovitve invalidnosti po odločbi ZPIZ z dne 23. 8. 2005 razporejen na isto delovno mesto z nazivom mehanik I, njegovo delovno mesto ni bilo spremenjeno, prirejeno, ukinjeno, ali ni bilo vanj poseženo drugače. Tožnik je zato ves čas postopka utemeljeno uveljavljal, da potrebe na njegovem delu na delovnem mestu mehanik I niso prenehale in je to delovno mesto v nespremenjeni obliki in vsebini obstajalo ves čas v enakem opisu od 2005, ko je bil nanj razporejen, pa vse do odpovedi 26. 4. 2012. Meni, da razlogi, ki so sodišče vodili, da pa je ocenjevalo koliko del in kakšna dela je lahko in bi tožnik opravljal kot delovni invalid III. kategorije na delovnem mestu mehanik I, niso relevantni za odpovedni razlog, ki ga je zatrjevala in uveljavljala z odpovedjo tožena stranka, saj so vsi razlogi oteženega dela tožnika zaradi invalidnosti obstajali ves čas razporeditve delavca na delovnem mestu mehanik I, to je od nastopa invalidnosti 2005 in sklenitve pogodbe o zaposlitvi 30. 6. 2009. Tako so razlogi, ki zadevajo oteženo opravljanje dela na delovnem mestu mehanik I ves čas enaki, s tem, da se po zatrjevani recesiji, ki je nastopila že najmanj leto pred odpovedjo, njegova delovna zmožnost ali vsebina dela mehanik I ni prav nič spreminjala. Tožnik se zaveda, da kot delovni invalid ni posebej varovan glede na sodbo Ustavnega sodišča U-I-245/10 in Komisija daje le še fakultativna mnenja, s čimer se uvajajo le dodatni formalizmi v postopek, vendar pa je do sedaj zatrjeval tudi, da je tožena stranka podala Komisiji druge in pomanjkljive podlage, kot pa sedaj v postopku, pa tudi o tem ni razlogov. Glede na sodno prakso bi moralo biti mnenje Komisije pri odločanju sodišča zelo močan argument v prid delavcu, saj Komisija v 85 % primerov poda mnenje, da podlaga za odpoved obstaja. V tožnikovo škodo je namreč tožena stranka razlagala delo delavca od 2005 na njegovem delovnem mestu z omejitvami, ko je tožnik od takrat delal na delovnem mestu mehanik I, kljub težavnosti in ga z odrekanji lahko opravljal, nato pa naenkrat brez sprememb v opisu delovnega mesta ali organiziranosti tega dela prav delavec, ki je poprej s trudom in zaradi zdravstvenih omejitev naj ne bi imel več dela. Dokazno breme o obstoju poslovnega razloga je na strani delodajalca in ta bi po mnenju tožnika moral zaradi drugačnega mnenja Komisije prav o okoliščini, da delovnega mesta mehanik I ni spreminjal pred in po odpovedi, izkazati, da je ta sprememba narekovala odpoved delavcu, ki pa je takrat enakopravno s sodelavci poprijel za vsako delo in izpolnjeval tudi delovno normo. Nerazumljivo je, da naj bi tožnik moral izkazati trditveno podlago za razlog zaposlovanja A.A., ko bi morala trditveno podlago za obstoj razlogov presežka zatrjevati in konkretizirati tožena stranka, ki pa tega ni storila, kljub drugačnemu stališču Komisije, kar je tožnik ves čas postopka zatrjeval. A.A. je bil res že 21. 6. 2011 zaposlen na enako delovno mesto kot tožnik mehanik I, vendar pa sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, da je bil A.A. zaposlen za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela 6 mesecev, nato je bil zaposlen na podlagi pogodbe za določen čas še dne 19. 12. 2011, torej v času ekonomske krize ponovno zaradi povečanega obsega dela, dva meseca po odpovedi tožniku pa na istem delovnem mestu, kot ga je opravljal tožnik, spet zaradi začasno povečanega obsega dela. Nato pa je bil isti delavec 20. 12. 2012 zaposlen na delovnem mestu mehanik I za nedoločen čas. Tožena stranka je torej kasneje na navedena delovna mesta zaposlila nove ljudi in so razlogi sodbe v nasprotju z dokazi. Tožena stranka tudi ni zmanjševala števila izvajalcev na delovnem mestu mehanik I, kar jasno izhaja iz seznama delovnih mest in števila izvrševalcev. Po mnenju pritožbe so razlogi za odločitev sodišča med sabo tudi v nasprotju, saj ne bi po navedbah razlogov za takšno odločitev sodišče navedlo, da so zlasti finančno računovodske listine sodišče prepričale o utemeljenosti odpovedi. Pričanje priče B.B., ki edino ni povzeto v sodbi in pove drugače, kot priče, ki so vse še zaposlene pri toženi stranki in jih zato še kako skrbi za lastne interese in ohranitev zaposlitve, lahko vodilo sodišče k drugim zaključkom, saj v celoti potrdi navedbe tožnika. Izvedenec avtomobilske stroke C.C. je podal mnenje, da dela za tožnika pri toženki naj ne bi bilo glede na njegove omejitve kot invalida III. kategorije, vendar je na zaslišanju 10. 2. 2014 povedal, da je takšno stanje bilo takoj po njegovi spremenjeni zmožnosti in torej ne šele od odpovedi 29. 4. 2012. Ker pa se ni ugotavljala tožnikova ustreznost razporeditve na delovnem mestu mehanik I, temveč zmanjšanje del na delovnem mestu mehanik I, je njegovo mnenje drugotnega pomena. Tožena stranka je imela na razpolago delovno mesto koordinator pri pripravi vozil. Čeprav sodišče zaključuje, da tožena stranka ni dolžna prirejati in spreminjati organizacije za tožnika, bi tožena stranka lahko prerazporejala delavce tako, da bi zamenjala delavca, ki opravljata delovno mesto koordinator in mehanik I. Iz odločbe ZPIZ sicer jasno izhaja, da je bila tožniku priznana zgolj pravica do premestitve na drugo delovno mesto, vendar pa tožnik meni, da odločba ZPIZ iz leta 2005 ne izključuje ali omejuje načela varovanja zaposlitve delovnega invalida po ZDR in ZPIZ-1 in sicer, da lahko delodajalec invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov le, če mu utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani rehabilitaciji oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom do polnega, zaradi česar so razlogi sodbe v delu nejasni, dodatno zaradi dejstva, da tožena stranka ni preizkusila, ali bi tožnika lahko zaposlila s krajšim delovnim časom, sploh pa ni navedla, še manj pa trdila, da bi navedeno bilo povezano z odločbo ZPIZ. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj izpodbijani del sodbe vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi ni nasprotij, tako da je sodbo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse relevantne dokaze, dejansko stanje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno z izvedenimi dokazi.

Tožnik navedeno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja v prvi vrsti zaradi nestrinjanja z dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje, kar po vsebini pomeni uveljavljanje preostalih dveh pritožbenih razlogov. Če se stranka ne strinja z dejanskimi ugotovitvami, dokazno oceno, pravno presojo oziroma z razlogi sodbe, oziroma če sodba ne vsebuje razlogov, s katerimi bi sodišče stališčem stranke pritrjevalo, to še ne pomeni, da so razlogi pomanjkljivi, nejasni oziroma v nasprotju. V takšnem primeru ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijanega dela sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bil tožnik z odločbo ZPIZ št. ... z dne 23. 8. 2005 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto, s polnim delovnim časom od 7. 7. 2005, z odločbo ZPIZ z dne 10. 9. 2009 pa je bilo ugotovljeno, da je tožnik še nadalje invalid III. kategorije z enakimi omejitvami. Tožnik je od ugotovljene invalidnosti (leta 2005) opravljal delo na delovnem mestu „mehanik I“ z omejitvami. Pogodbo o zaposlitvi, ki mu je bila odpovedana 26. 4. 2012 je sklenil 30. 6. 2009. Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju: Komisija) je v mnenju z dne 6. 4. 2012 ugotovila, da ne obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. list RS, št. 106/99 in naslednji) in 40. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. list RS, št. 63/2004 in naslednji). Glede na podano negativno mnenje Komisije je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je mnenje Komisije zgolj procesna predpostavka, zato je pravilno v okviru dokaznega postopka presojalo ali je bila podana podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka dokazala obstoj odpovednega razloga, kakršen je naveden v odpovedi: prenehanje potreb po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov na strani delodajalca. Ker pa je bil tožnik invalid, je morala tožena stranka upoštevati še posebne določbe ZDR, ZPIZ-1 in ZZRZI. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič ter zakonite zastopnice tožene stranke, izvedenca s področja motornih vozil-avto električne stroke in avto mehanske stroke pravilno ugotovilo, da se je tožena stranka zaradi zmanjšanja naročil in slabšega poslovanja odločila za racionalizacijo delovnega procesa z združevanjem delovnih mest, ukinitvijo delovnih mest ter zmanjševanjem števila izvajalcev na posameznih delovnih mestih. Ob ugotovitvi, da se je zmanjšala potreba po delu, ki ga je opravljal tožnik po pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu „mehanik I“ z omejitvami, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da je odpovedni razlog utemeljen. Ni utemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da tožena stranka delovnega mesta „mehanik I„ ni spreminjala pred in po odpovedi, saj tožnik očitno spregleda, da je opravljal delo po pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu „mehanik I“ z omejitvami, v skladu z odločbo ZPIZ.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je tožena stranka imela delovna mesta na katerem bi lahko zaposlila tožnika, kakor tudi, da je tožena stranka v spornem obdobju zaposlovala delavce na delih, ki bi jih lahko opravljal tožnik. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, s to ugotovitvijo pa pritožbeno sodišče soglaša, da tožena stranka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni razpolagala z ustreznim delovnim mestom, torej z delovnim mestom, ki bi ustrezalo tožnikovi preostali delovni zmožnosti. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji predvsem na izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke, kakor tudi mnenja izvedenca avtomobilske stroke, da tožena stranka v spornem obdobju ni imela delovnega mesta, na katerem bi lahko tožnik opravljal delo, v okviru svoje izobrazbe in zdravstvenih omejitev. Tožena stranka pa tudi ni bila dolžna spreminjati organizacije dela, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da v primeru tožnika prekvalifikacija in dokvalifikacija ob tožnikovi sicer strokovni usposobljenosti in izobrazbi ter preostali delovni zmožnosti upoštevaje dejavnost tožene stranke in opis del in nalog za posamezna delovna mesta, ki so pri njej obstajala v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, dejansko ne pridejo v poštev.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika in pravilno zaključilo, da je zato izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).