Jedro

Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da se je sodišče prve stopnje na navedeno pravno podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo razlik v plači oprlo, ne da bi tožena stranka podala za to ustrezno trditveno podlago in ne da bi v zvezi s to pravno podlago izvajalo dokazni postopek. V tem delu je izdana sodba sodba presenečenja, saj je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na pravno podlago, ki je tožnica ob zadostni procesni skrbnosti ni mogla predvideti, še posebej glede na to, da tožena stranka svojega ugovora zoper ta del tožbenega zahtevka sploh ni utemeljevala na navedeni pravni podlagi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba razveljavi v točki I/8, drugem odstavku točke II, točkah III/2,III/3, III/4 in točki IV ter v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki za nedoločen čas s polnim delovnim časom od 1. 3. 2019 naprej na delovnem mestu svetovalke predsednika, ugotovitev, da je odpoved z dne 20. 6. 2019 nezakonita in se odpravi, reintegracijo in reparacijo (točke I/1-5). Zavrnilo je tudi zahtevek za izdajo pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu svetovalka predsednika za nedoločen čas za polni delovni čas od 1. 3. 2019 dalje s plačo 3.000,00 EUR bruto na mesec, in zahtevek, da naj ji tožena stranka od 20. 6. 2019 do vrnitve nazaj na delo obračuna mesečno plačo v bruto znesku 3.000,00 EUR, plačilo davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točki I/6-7). Dalje je zavrnilo zahtevek, da naj tožena stranka tožnici za obdobje od 1. 8. 2015 do 31. 1. 2019 obračuna premalo plačano plačo v bruto znesku 1.320,00 EUR mesečno, za obdobje od 1. 3. 2019 do 20. 6. 2019 pa 1.500,00 EUR mesečno, plačilo davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točki I/8-9). Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo 1.142,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter 5.035,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, kot izhajajo iz izreka (točki I/10-11). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici iz naslova razlike v plači za čas od 1. 2. 2019 do 28. 2. 2019 obračuna bruto znesek 803,82 EUR ter plača davke in prispevke, zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek iz naslova razlike v plači za to obdobje, tj. obračun bruto zneska 516,18 EUR, plačilo davkov in prispevkov (II. točka izreka). V točki III/1 je ugotovilo obstoj terjatve tožnice do tožene stranke iz naslova razlike v plači za čas od 1. 2. 2019 do 28. 2. 2019 v neto znesku, obračunanem od bruto zneska 803,82 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2019. V točki III/2 je ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožnice iz naslova vračila stroškov službenih poti za mesec februar 2019 v višini, kot je ugotovljena terjatev iz točke III/1, v točki III/3 pa je terjatev iz točke III/1 v celoti pobotalo s terjatvijo tožene stranke iz točke III/2. Zavrnilo je zahtevek za plačilo: neto zneska, obračunanega od bruto zneska 516,18 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2019 dalje do plačila in zakonskih zamudnih obresti od ugotovljene neto razlike v plači (neto zneska, obračunanega od bruto zneska 803,82 EUR) za čas od 18. 2. 2019 do 18. 3. 2019 (točka III/4). Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 2.732,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter da tožnica sama krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo, z izjemo ugodilnega dela II. točke izreka, zaradi vseh pritožbenih razlogov in kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave ter 6. člena EKČP vlaga pritožbo tožnica. Predlaga njeno spremembo tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje, oboje s stroškovno posledico. V zvezi z izplačilom premalo izplačanih plač v obdobju od 1. 8. 2015 do 28. 2. 2019 zatrjuje sojenje zunaj trditvene podlage strank in izdajo sodbe presenečenja, ker se je sodišče prve stopnje oprlo na določbo sporazuma z dne 21. 2. 2019, da so s podpisom sporazuma urejena vsa medsebojna razmerja med strankama in da ena do druge, razen tekočih obveznosti iz naslova plače in regresa za letni dopust (tekoči in za nazaj), nimata nobenih pravic in obveznosti več. Navaja, da nobena od strank ni trdila, da so se s podpisom sporazuma uredila vsa medsebojna razmerja med strankama, zato tega sodišče prve stopnje kljub predložitvi navedenega sporazuma ne bi smelo upoštevati. V zvezi s tem zatrjuje kršitev razpravnega načela, pravice iz 22. in 23. člena Ustave ter zmotno uporabo materialnega prava, saj se ob podpisu sporazuma ni zavedala nezakonitosti pogodbeno dogovorjene plače oziroma prikrajšanja iz tega naslova. Meni, da je bila napačno ugotovljena pogodbena volja strank tega sporazuma, tekoče obveznosti pa niso bodoče obveznosti. Opozarja na neenako obravnavo strank in kršitev 14. člena Ustave ter 6. člena EKČP, saj v zvezi s pobotnim ugovorom ni bil upoštevan navedeni dogovor v sporazumu. Zatrjuje nepravočasnost pobotnega ugovora, saj je bil konkretiziran šele po prvem naroku. Sklicuje se na nepredložitev predlagane korespondence prek tožničinega elektronskega naslova pri toženi stranki. Glede na izdano sodbo presenečenja navaja, da ni imela možnosti dokazovanja svoje resnične volje pri sklenitvi sporazuma. Nasprotuje neobrazloženi ugotovitvi, da je bila poslovodna oseba pri toženi stranki in zmotno uporabo 73. člena ZDR-1 ter kogentnih določb ZDR-1 o plači. Sklicuje se na neprerekane trditve, da kljub poimenovanju izvršna direktorica ni bila poslovodna oseba ter opozarja na pooblastila predsednika tožene stranke. Sodišču prve stopnje očita, da se ni vsebinsko ukvarjalo z vprašanjem dopustnosti določitve drugega bruta za osnovno plačo. Zatrjuje, da ji je tožena stranka ves čas zaposlitve izplačevala prenizko osnovno bruto plačo, saj jo je obračunavala na nepravilen način z vključevanjem prispevkov delodajalca, nepravilno pa je bilo tudi zmanjševanje osnovne plače na račun stroškov prehrane. Sodbi v tem delu očita neobrazloženost. Nasprotuje ugotovitvi, da po sklenitvi sporazuma niso bili podani elementi delovnega razmerja, in opozarja na dogovor o sodelovanju, sklenjen istega dne, po katerem je z delom na projektu A. ostala povsem vpletena v delo tožene stranke, ta pa ji je plačevala mesečni pavšal 1.500,00 EUR. Sodišču prve stopnje očita, da ji ni dopustilo navzkrižnega zasliševanja zakonitega zastopnika tožene stranke v zvezi s projektom A. in ji ni omogočilo dokazovanja neverodostojnosti njegove izpovedi. Ponavlja, da je na podlagi dogovora delo za toženo stranko opravljala izključno tožnica osebno, izbira ekipe sodelavcev pa je bila opravljena pred sklenitvijo dogovora in potrjena s strani predsednika toženke. Pove, da je o svojem delu obveščala predsednika toženke, kar kaže na nadzor tožene stranke. Meni, da ni relevantno, da je delo opravljala tudi od doma, omogočeno pa ji je bilo tudi delo v prostorih tožene stranke. Kot zmotno graja presojo, da ji tožena stranka ni odrejala dela, saj je delala po njenem programu dela, na katerega vsebino in roke je bila vezana. Navaja, da je po prenehanju pogodbe o zaposlitvi opravljala tudi druga dela in naloge izvršne direktorice, ker nova ni bila imenovana do maja ali junija 2019. Sklicuje se na poročilo, iz katerega izhaja, da je delala dela v zvezi B., projektom A. in na trgu za pridobitev novih strank, urejala je podpisovanja pogodb s strankami, urgirala glede neplačanih zapadlih obveznosti in pozivala k pravočasnem pošiljanju certifikatov. Trdi, da so bili vsebina dela in pogoji za njegovo opravljanje enaki tudi po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, kljub predvidenemu zmanjšanju pa je tudi obseg dela ostal enak. Poudarja ohranitev službenega e-maila, ki ga zunanji sodelavci toženke nimajo. Meni, da bi sodišče prve stopnje zaradi nepredložitve korespondence s strani tožene stranke moralo ravnati skladno z 227. členom ZPP. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo, da sta bila sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in dogovor o poslovnem sodelovanju sklenjena isti dan. V zvezi z zatrjevanim mobingom trdi, da je sodišče prve stopnje upoštevalo le dokaze tožene stranke. Ponavlja, da je predsednik toženke nad njo vseskozi vršil pritiske, usmerjene v prenehanje delovnega razmerja in se v zvezi s tem sklicuje na svojo izpoved ter opisuje svoja občutja ob tem. Trdi, da ji je zakoniti zastopnik tožene stranke očital, da je prestara, in se je je ves čas želel znebiti, tudi s siljenjem v podpis sporazuma, grožnje in druga dejanja trpinčenja pa so trajala vsaj pol leta. Opozarja na njegov odklonilni odnos med postopkom. Po njenem mnenju je napačen zaključek, da tožena stranka ni odgovorna za ravnanje članic upravnega odbora, saj obveznost delodajalca po 7. in 8. členu ZDR-1 obstaja ne glede na to, kdo izvaja trpinčenje. Navaja, da ji je bilo onemogočeno dokazovanje okoliščin trpinčenja zaradi ravnanja razpravljajoče sodnice na naroku 30. 9. 2020, saj je postopek zasliševanja vodila pristransko in v nasprotju z določbami ZPP, tožnica ni smela prosto postavljati vprašanj zakonitemu zastopniku toženke, dovolitev vprašanj pa je bila pogojena z navedbo trditev "kdo, kdaj, kaj, v zvezi s čim naj bi trpinčil tožnico", od tožene stranke pa česa podobnega ni bilo zahtevano. Zatrjuje kršitev pravic iz 22. in 23. člena ustave ter načela kontradiktornosti. Opisuje vsebino svojega dela za toženo stranko, izpostavlja kvaliteto opravljenega dela v zvezi s 27-letno konferenco tožene stranke, ... izobraževanjem, projektom A. in konferenco v leto 2018 ter zavrača kritike tožene stranke v zvezi s tem. Kot neverodostojni označi izpovedi zakonitega zastopnika in C.C. v zvezi s slabo izvedbo projekta A. Trdi, da sta jo navedena želela očrniti, imela pa sta tudi interes za uspeh tožene stranke v postopku, kar bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati pri presoji njune verodostojnosti. Meni, da bi ji moralo biti omogočeno, da zakonitemu zastopniku in priči predoči listinsko dokumentacijo. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo vlogo in predložene dokaze z dne 30. 9. 2020. Tudi sicer je po njenem mnenju med postopkom sodišče prve stopnje favoriziralo toženo stranko in s tem ravnalo arbitrarno. Navaja, da je sodišče prve stopnje brez obrazložitve zavrnilo dokaze, s katerimi bi dokazala svoje trditve in izpodbila verodostojnost zakonitega zastopnika toženke. Zatrjuje kršitev pravice do poštenega sojenja, saj je bil tek postopka nenavaden, sodišče prve stopnje strank ni obravnavalo enako, saj je klavzulo o poravnanih obveznostih upoštevalo le pri tožnici, pri toženi stranki pa ne, sledilo je dokazom tožene stranke, ki ji tudi ni naložilo predložitve listin. Ker dvomi v nepristranskost sodnice in je načet videz nepristranskosti, predlaga, da se zadeva vrne v odločanje drugemu sodniku. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. V sodbi so navedeni razlogi o vseh pravno pomembnih dejstvih. Za zagotovitev ustrezne obrazložitve sodbe se sodišču ni treba izrecno opredeliti do pravno pomembnih trditev strank, temveč lahko odgovori tudi posredno (prim. stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-312/99-16 z dne 14. 11. 2002 o strukturi obrazložitve). Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj niso podani elementi delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki od 1. 3. 2019 dalje, zakaj je štelo, da tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen. Glede na navedeno ni podana kršitev iz 22. in 23. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP. 7. Tožnica v pritožbi navaja, da ji je bila kršena pravica do poštenega sojenja, ker je postopek s stališča enakega obravnavanja strank tekel nenavadno, ker je bil sporazum upoštevan le v njeno škodo, ne pa v povezavi s pobotnim ugovorom, zaradi pristranske dokazne ocene ter zaradi nenaložitve predložitve listin toženi stranki. Izrecno izpostavlja, da ji je bilo na naroku 30. 9. 2020 onemogočeno dokazovanje pravno pomembnih dejstev, saj ji predsednica senata ni dovolila postavljati (vseh) vprašanj zakonitemu zastopniku tožene stranke, zaradi česar zatrjuje njeno pristranskost. Pritožbeno sodišče po vpogledu v zapisnik naroka ugotavlja, da ti očitki niso utemeljeni. Skladno z določbo tretjega odstavka 289. člena in drugega odstavka 298. člena ZPP predsednica senata ni dovolila postavljanja vprašanj, ki niso bila relevantna za rešitev tega individualnega delovnega spora (denimo tistih, ki so se nanašala na plačo oziroma potne stroške tožničine naslednice, kvaliteto tožničinega dela, zlasti na projektu A., izbiro tožnice za izvršno direktorico tožene stranke idr.), vprašanj, ki so že bila postavljena in je zaslišani nanje že odgovoril, ter vprašanj, ki so se nanašala na dejstva, za katera tožnica ni podala ustrezne trditvene podlage. Z zahtevo po navedbi ustrezne trditvene podlage pri postavljanju vprašanj ni pomagalo zaslišanemu pri odgovarjanju. Glede na to ni utemeljen očitek o pristranskem vodenju postopka oziroma favoriziranju tožene stranke med njegovim potekom, njegova utemeljenost pa ne izhaja niti iz ugotovitev o tem, da je izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na denarni zahtevek tožnice, t. i. sodba presenečenja, niti v povezavi z ravnanjem glede s strani tožene stranke nepredloženih listin. Ker je tožena stranka ukinila službeni elektronski naslov tožnice, ji sodišče prve stopnje pravilno ni naložilo predložitve vse korespondence s tega elektronskega naslova skladno z 227. členom ZPP. Tudi dejstvo, da na podlagi dokazne ocene sodišča prve stopnje tožnica v postopku ni uspela, ne pomeni, da je bila tožnica neenako obravnavana. Očitek o kršitvi pravil postopka in ustavnih pravic oziroma pristranskosti predsednice senata tako ni utemeljen.

8. Neutemeljen je tudi očitek o neobrazloženi in neutemeljeni zavrnitvi dokaznih predlogov tožnice. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati oziroma če je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno. Sodišče prve stopnje je v točki 3 ustrezno obrazložilo zavrnitev določenih dokaznih predlogov, tožnica pa v pritožbi zgolj pavšalno zatrjuje drugače, ne da bi navedla, katere dokaze je sodišče prve stopnje brez obrazložitve oziroma neutemeljeno zavrnilo. Kolikor iz pritožbe izhaja, da nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, pa gre za pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Glede premalo izplačanih plač in odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje

9. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi med drugim odločalo tudi o plačilu razlike v plači za obdobje od 1. 8. 2015 do 28. 2. 2019 v višini 1.320,00 EUR bruto mesečno. Tožbeni zahtevek je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da iz četrtega odstavka 3. člena sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 2. 2019 (priloga A 1) izhaja, da sta se stranki sporazumeli, da so z njegovim podpisom urejena vsa medsebojna razmerja med strankama in ena do druge, z izjemo tekočih obveznosti iz naslova plače in morebitnega neizplačanega regresa za letni dopust (tekoči in za nazaj), nimata več nobenih pravic in obveznosti ter nobenih zahtevkov. Štelo je, da se je tožnica v navedenem sporazumu veljavno odpovedala pravici iz naslova že zapadlih razlik v plači od 1. 8. 2015 do 31. 1. 2019, razen razlike v plači za tekoči mesec.

10. Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da se je sodišče prve stopnje na navedeno pravno podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo razlik v plači oprlo, ne da bi tožena stranka podala za to ustrezno trditveno podlago in ne da bi v zvezi s to pravno podlago izvajalo dokazni postopek. V tem delu je izdana sodba sodba presenečenja, saj je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na pravno podlago, ki je tožnica ob zadostni procesni skrbnosti ni mogla predvideti, še posebej glede na to, da tožena stranka svojega ugovora zoper ta del tožbenega zahtevka sploh ni utemeljevala na navedeni pravni podlagi.1 Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena - bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek, ali kot dejstva, s katerimi stranka utemeljuje svoje ugovore (prim. z odločitvijo Vrhovnega sodišča II Ips 75/2016). Zgolj dejstvo, da je tožnica v spis predložila sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 2. 2019, ki vsebuje določbo o tem, da stranki nimata obveznosti druga do druge, ne pomeni, da je tožnica mogla računati na to, da bo sodišče prve stopnje na tej podlagi zavrnilo njen denarni tožbeni zahtevek.

11. Tudi pritožbene navedbe, ki nasprotujejo ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je imela tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s poslovodno osebo, so utemeljene. Stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje nista podali trditev, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena s poslovodno osebo, kar bi vodilo do zaključka, da sta lahko skladno s 73. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1) drugače uredili pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s plačilom za delo. Sodišče prve stopnje tudi ni vodilo dokaznega postopka glede tega vprašanja. Zaključek, da že samo poimenovanje delovnega mesta izvršnega direktorja pomeni, da je šlo za pogodbo o zaposlitvi s poslovodno osebo, je zmoten,2 ugotovitev, da je bila tožnica poslovodna oseba pa vsaj preuranjena. Tudi v tem delu gre za t. i. sodbo presenečenja, saj tožnica ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, da bo sodišče prve stopnje glede na vse navedeno uporabilo določbo 73. člena ZDR-1 kot podlago za ugotovitev, da je bila plača v njeni pogodbi o zaposlitvi določena skladno z zakonom.

12. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršilo tožničino pravico do izjave (22. člen Ustave RS), zaradi česar je bilo treba razveljaviti odločitev v delu, ki se nanaša na zahtevano razliko v plači za celotno obdobje od 1. 8. 2015 do 28. 2. 2019, posledično pa tudi odločitev glede pobotnega ugovora3 in stroškov postopka.

13. Po določbi prvega odstavka 354. člena ZPP sme pritožbeno sodišče v primeru, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, pa kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, odločbo prve stopnje s sklepom razveljaviti, in zadevo vrniti istemu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na naravo kršitev (kršitev tožničine pravice do izjave zaradi t. i. sodbe presenečenja) jih pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v tem delu sodišču prve stopnje ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, temveč ravno nasprotno ‒ postopek bi se podaljšal zaradi dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem. Glede na to z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Poleg tega bi pritožbeno sodišče v nasprotnem primeru prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 354. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. V predmetni zadevi, v kateri si nasproti stojita dve ustavni pravici, in sicer pravica do sojenja v razumnem roku, ki je določena v 23. členu Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.), in pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave, je treba dati prednost pravici do pritožbe.

14. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje tožnici dati možnost izjaviti se glede pravnih podlag, ki so v okviru pravočasno podanih trditev strank lahko temelj za odločitev o razveljavljenem delu tožbenega zahtevka ter po potrebi dopolniti dokazni postopek v zvezi s pravno pomembnimi dejstvi glede ugotavljanja pravice tožnice do razlike v plači v obdobju od 1. 8. 2015 do 28. 2. 2019 in posledično glede pobotnega ugovora. Zaradi razveljavitve dela sodbe, ki se nanaša na denarni tožbeni zahtevek tožnice, glede katerega ji je bilo naloženo povračilo stroškov postopka toženi stranki, je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, o katerih bo treba odločiti glede na uspeh strank v ponovljenem sojenju.

15. Pritožbeno sodišče pa ni sledilo pritožbenemu predlogu tožnice, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom, saj za takšno odločitev ni utemeljenega razloga. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da bi predsednica senata v postopku ravnala pristransko, dejstvo, da je bila tožnici kršena pravica do izjave zaradi izdaje t. i. sodbe presenečenja, pa ne predstavlja podlage za uporabo 356. člena ZPP, za kar se zavzema tožnica v pritožbi.

Glede obstoja delovnega razmerja

16. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo tudi o tožbenem zahtevku za ugotovitev t. i. dejanskega ali faktičnega delovnega razmerja na podlagi 4. v povezavi z drugim odstavkom 13. in 18. členom ZDR-1 po sklenitvi sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in dogovora o poslovnem sodelovanju z dne 21. 2. 2019 med družbo D. d. o. o., katere prokuristka in solastnica je bila tožnica, in toženo stranko. Pravilno je ugotovilo, da tožnica od 1. 3. 2019 dalje ni bila vključena v organiziran delovni proces pri toženi stranki, da dela po pogodbi o poslovnem sodelovanju ni opravljala nepretrgano, ne po navodilih in pod nadzorom tožene stranke, ter da je šlo za delo projektne in ne stalne narave. Na podlagi ugotovitve o neobstoju elementov delovnega razmerja pri toženi stranki, je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki za nedoločen čas s polnim delovnim časom od 1. 3. 2019 dalje na delovnem mestu svetovalke predsednika,4 ugotovitev o nezakonitosti odpovedi z dne 20. 6. 2019 in s tem povezane zahtevke (reintegracijo in reparacijo) zavrnilo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje v zvezi s tem in se sklicuje na razloge v zvezi s tem v izpodbijani sodbi.

17. V pritožbi tožnica prvenstveno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče ali stranke mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke in priče C.C., ki ju potrjuje tudi listinska dokumentacija (zlasti sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in dogovor o poslovnem sodelovanju z dne 21. 2. 2019), zato pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je dokazna ocena pristranska, saj iz razlogov v sodbi izhaja, zakaj jo je sodišče prve stopnje sprejelo in vanjo pritožbeno sodišče na podlagi pritožbenih trditev ne dvomi. Okoliščina, da sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot tožnica, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno.

18. Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpodbija verodostojnost izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke in priče, zaposlene pri toženi stranki, z navedbami o tem, da sta jo v svojih izpovedih želela očrniti, ter njuno zainteresiranostjo za izid spora. Res je sicer, da je priča pri toženi stranki še vedno zaposlena, ter da je zakoniti zastopnik (enako kot tudi tožnica) zainteresiran za izid spora, vendar zgolj na tej podlagi ni mogoče odreči verodostojnosti njunima izpovedma, ki sta tako kot drugi izvedeni dokazi v skladu z določbo 8. člena ZPP podvrženi dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. Tožnica je le pavšalno zatrjevala, da sta jo zaslišana želela očrniti (zlasti v povezavi z dejstvom, da se njun pogled na kvaliteto njenega dela razlikuje od njenega, pri čemer to za odločitev v sporu sploh ni bistveno), zato to na presojo njune verodostojnosti ne vpliva. O naravi sodelovanja med tožnico in toženo stranko po sklenitvi dogovora o poslovnem sodelovanju je logično lahko poleg nje izpovedoval le zakoniti zastopnik tožene stranke in edina zaposlena pri toženi stranki, tožničina naslednica – nova izvršna direktorica pri toženi stranki. Pred sodiščem so priče in stranke dolžne govoriti resnico, na kar sta bila zaslišana opozorjena, izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke in priče C.C. pa sta v zvezi z zatrjevanimi elementi delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki skladni in prepričljivi, skladni z listinsko dokumentacijo, delno pa je z njima skladna tudi izpoved tožnice glede sodelovanja po 1. 3. 2019. 19. Tožnica v pritožbi vztraja, da je po 1. 3. 2019 zaradi dela na projektu A. ostala vpeta v delovni proces pri toženi stranki. Da je še vedno sodelovala s toženo stranko, ob ugotovitvah, da je delala le na tem projektu ter projektu B., ne pomeni dela v delovnem razmerju, saj se v postopku ni izkazalo, da bi bila tožnica vključena v redni delovni proces pri toženi stranki, niti ni obstajala stalna potreba po delu, za katerega je bil sklenjen dogovor. Sklenitev dogovora na isti dan, ko je bil sklenjen sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni, da je bil po 1. 3. 2019 odnos med pogodbenima strankama enak kot prej. Glede na to, da ni obstajala stalna potreba po tožničinem delu, ni odločilno, da ga je skladno z dogovorom opravljala osebno. Na ugotovitev o odsotnosti dela po navodilih in pod nadzorom tožene stranke ne kaže niti njena pritožbena trditev, da ekipe (zunanjih) sodelavcev pri projektu ni izbrala sama, ampak je bila ekipa izbrana pred sklenitvijo dogovora ter potrjena s strani zakonitega zastopnika tožene stranke. Tožničino sklepanje, da je obveščanje zakonitega zastopnika tožene stranke o poteku projektov element delovnega razmerja, ni pravilno, tudi v okviru poslovnega sodelovanja je lahko dogovorjeno bolj ali manj pogosto obveščanje naročnika dela ter tudi nadzor nad kvaliteto opravljenega dela. Tudi to, da naj bi bila vezana na odobreni program dela ter na predvidene roke njegove oprave, glede na ugotovitve o naravi in kvantiteti opravljenega dela v okviru dogovora pri pritožbenem sodišču ni vzbudilo dvoma v ugotovitev, da po 1. 3. 2019 niso podani elementi delovnega razmerja pri toženi stranki. V postopku ni bilo dokazano, da je tožnica do nastopa nove izvršne direktorice še naprej opravljala ta dela in naloge oziroma da je vsebina njenega dela ter celo njegov obseg ostal isti. Poročilo, na katerega se sklicuje tožnica, ne dokazuje, da je tožnica ves čas opravljala delo na enak način. Tudi to, da je kot pogodbena sodelavka tožnica ohranila elektronski naslov pri toženi stranki ter možnost dela na sedežu pri toženi stranki, ob dejstvu, da je pred pogodbenim sodelovanjem delala v delovnem razmerju pri toženi stranki in zato imela pri njej delovni prostor ter elektronski naslov, ni odločilno pri presoji okoliščin dela tožnice za toženo stranko, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno presodilo in sprejelo pravilne pravne zaključke glede neobstoja elementov delovnega razmerja. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevke tožnice, ki jih je utemeljevala na podlagi ugotovitve o obstoju delovnega razmerja (denarni tožbeni zahtevki v smislu reparacije, izdaja pogodbe o zaposlitvi, ugotovitev nezakonitosti odpovedi ter reintegracija).

Glede trpinčenja na delovnem mestu

20. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožničin tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nepremoženjske škode zaradi trpinčenja na delovnem mestu in neenake obravnave z ostalimi sodelavci po 7. členu ZDR-1 v višini 2.500,00 EUR. Pravilno je presojalo zgolj ravnanja oziroma vedenja v času do sklenitve sporazuma, tistih po prenehanju delovnega razmerja (po 1. 3. 2019) pa ne.

21. Pritožbeno sodišče ne dvomi v prepričljivo in ustrezno obrazloženo dokazno oceno sodišča prve stopnje tudi v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka. Tožničin očitek o tem, da je svojo odločitev oprlo le na dokaze tožene stranke in tako ravnalo pristransko, je neutemeljen. Zgolj dejstvo, da tožnica ne soglaša z dokazno oceno, ne kaže na njeno pomanjkljivost ali napačnost. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi zakoniti zastopnik tožene stranke nad njo izvajal pritiske oziroma ji onemogočal opravljanje dela v času trajanja delovnega razmerja, da bi zato prenehala z delom pri toženi stranki. Taka trditev ob dejstvu, da sta stranki po sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi poslovno sodelovali na podlagi sklenjena dogovora, niti ni logična. Pritožbeno sodišče tožnici verjame, da se je subjektivno lahko kdaj nelagodno počutila oziroma se v zvezi z delom počutila pod pritiskom, vendar pa je za obstoj odškodninske odgovornosti treba ugotoviti objektivno graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti delavcu na delovnem mestu ali v zvezi z delom, česar v predmetni zadevi sodišče prve stopnje ni ugotovilo. V pritožbi očitanih pomanjkljivosti dokazne ocene in zatrjevane neverodostojnosti zakonitega zastopnika ter priče tožene stranke tudi v zvezi s tem delom zahtevka enako kot glede obstoja delovnega razmerja po 1. 3. 2019 pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Pravilna je tudi materialnopravna presoja ravnanj in vedenj, s katerimi je tožničin nadrejeni ocenjeval njeno delo oziroma izražal kritiko v zvezi s tem, pa tudi s sproženim postopkom izredne odpovedi in ponujenim sporazumom o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki ga je tožnica podpisala ter njegove veljavnosti ni izpodbijala. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge, navedene v izpodbijani sodbi.

22. Na ugotovitev o tem, da toženi stranki ni mogoče očitati, da bi tožnico trpinčila na delovnem mestu, ne vpliva delno zmotna materialnopravna presoja, da tožena stranka ne more biti odgovorna za ravnanje članic upravnega odbora, ker niso zaposlene pri toženi stranki. Delodajalec je dolžan delavcu zagotoviti delovno okolje, v katerem je spoštovano njegovo dostojanstvo in ni podvržen nedopustnim ravnanjem niti s strani tretjih oseb. Vendar pa ravnanje članic nadzornega odbora potrditvah tožnice ni bilo ne ponavljajoče se ne sistematično, šlo naj bi namreč za enkratno kritiko v zvezi z letno konferenco tožene stranke v novembru 2019. 23. Kot je bilo že obrazloženo, ni utemeljena pritožbena trditev, da je bilo tožnici onemogočeno dokazovanje okoliščin trpinčenja zaradi ravnanja razpravljajoče sodnice na naroku 30. 9. 2020. Predsednica senata je v okviru pooblastil iz ZPP ustrezno vodila postopek zaslišanja prič in strank, zgolj dejstvo, da tožnica ni mogla zastaviti zaslišanim vseh vprašanj, ki jih je želela, oziroma da je morala pojasniti trditveno podlago za posamezna vprašanja, pa ne pomeni kršitve načela kontradiktornosti, saj je šlo za vprašanja za ugotavljanje pravno nepomembnih dejstev ter ponavljanje že postavljenih in odgovorjenih vprašanj. Zatrjevana kršitev pravic iz 22. in 23. člena Ustave ter načela kontradiktornosti tako ni podana.

24. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

25. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v delu, ki se nanaša na obstoj delovnega razmerja, pravice iz tega naslova ter na odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu, kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

1 V odgovoru na tožbo je tožena stranka podala trditev, da se je tožnica v sporazumu izrecno odpovedala plačilu denarnega nadomestila namesto dopusta, v zvezi z zahtevkom za plačilo razlik v plači pa je zatrjevala, da je skladno z zakonom, če se določi plačo v višini "drugega bruta" oziroma če končni znesek plače, ki predstavlja strošek za delodajalca, vključuje tudi povračilo stroškov. V prvi pripravljalni vlogi je navedeno stališče zgolj dopolnila ter postavila pobotni ugovor, ki ga je zneskovno opredelila na pripravljalnem naroku 5. 2. 2020, na katerem v zvezi s tem delom zahtevka ni podala nobenih drugih navedb. 2 Zlasti glede na dejstvo, da je tožena stranka po svoji statusni obliki društvo, pravna organizacija katerega je opredeljena v njegovem statutu (priloga A 15). 3 Tega je tožena stranka pravočasno uveljavljala, saj ga je po vsebini opredelila že v prvi pripravljalni vlogi, po višini pa na pripravljalnem naroku. 4 Pri čemer dejansko takega delovnega mesta pri toženi stranki ni bilo, niti ni bilo opredeljeno v njenem statutu.