Up-221/96

1.10.1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe L. R., ki ga zastopa T. K.-B., odvetnica v M. S. na seji senata dne 1.10.1996

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 232/96 z dne 12.7.1996 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. K 61/96 z dne 2.7.1996 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v:

A.

1.Senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je pritožniku (v ponovljenem postopku) ob izreku obsodilne sodbe za nadaljevano kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ, kazni dveh let in šest mesecev zapora ter varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja narkomanov, z izpodbijanim sklepom št. K 61/96 podaljšalo pripor, odrejen iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki drugega odstavka 201. člena ZKP, do pravnomočnosti sodbe, s tem da lahko traja najdlje do izteka izrečene zaporne kazni. Pritožbo, ki jo je zoper sklep o podaljšanju pripora vložil pritožnik po svoji zagovornici, je Višje sodišče s sklepom št. Kp 232/96 zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi uveljavlja kršitev ustavne pravice do osebne svobode, ker naj bi mu bil pripor podaljšan v nasprotju s pogoji, ki jih predpisuje prvi odstavek 20. člena Ustave. Trdi, da zaradi novih okoliščin ne obstaja več nevarnost, da bi na prostosti kazniva dejanja ponavljal in da zato pripor za varnost ljudi ni več neogibno potreben. Kot nove okoliščine navaja dejstvo, da je v priporu že enajst mesecev (od 29.8.1995 od 8.30 ure dalje), nadalje da je prišlo pri obsodbi v ponovljenem postopku do bistvene spremembe v kriminalni količini in v kvalifikaciji očitanih kaznivih dejanj, s tem pa tudi v njihovi družbeni nevarnosti, da so ostala kot predmet obsodbe kazniva dejanja, storjena v zaporednih dveh mesecih, s čimer je odpadla okoliščina, da naj bi bil čas storitve kaznivih dejanj dolg kar nekaj mesecev in z njo povezana argumentacija sodišča glede pritožnikove vztrajnosti in brezobzirnosti pri izvrševanju kaznivih dejanj ter da je pritožnik sedaj ozdravljen zasvojenosti z mamili. Pritožnik Ustavnemu sodišču predlaga, da ustavno pritožbo sprejme, ji ugodi, izpodbijana sklepa razveljavi, pripor, ki se z njima podaljšuje, pa odpravi.

B.

3.Ustavno sodišče je vpogledalo spis Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. K 61/96.

Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi.

4.Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11.4.1996 (Uradni list RS, št. 16/96) odločilo o ustavnosti nekaterih določb ZKP, ki urejajo pripor nasploh in pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti. Obrazložilo je, na kakšen način naj sodišča uporabljajo navedene ustavno in zakonsko določene pogoje, da se zadosti ustavno določeni izjemnosti poseganja v osebno svobodo posameznika. Te pogoje mora sodišče presojati tako ob odreditvi pripora, kakor tudi ob vsakem odločanju o podaljšanju pripora. - Neposredno zakonsko podlago za podaljšanje pripora pritožniku predstavlja v konkretnem primeru določba šestega odstavka 361. člena ZKP, po kateri senat ob izreku obsodilne sodbe na zaporno kazen pripor obdolžencu, ki je že v priporu, podaljša, če spozna, da so še podani razlogi, zaradi katerih je bil odrejen.

5.Po pregledu izpodbijanih sodnih odločb in kazenskega spisa Ustavno sodišče ugotavlja, da je sodišče pri podaljšanju pripora pritožniku iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti sledilo zahtevam, ki jih za odvzem prostosti postavljajo Ustava in ZKP ter citirana odločba Ustavnega sodišča, in da zato pritožnikova ustavna pravica do osebne svobode očitno ni bila kršena.

6.Sklep, da še vedno obstaja nevarnost, da bi pritožnik na prostosti kazniva dejanja ponavljal, je sodišče naredilo na podlagi konkretnih dejstev, kot je obsodba za nadaljevano kaznivo dejanje, ki vključuje več posameznih dejanj, ki naj bi jih pritožnik storil v razdobju nekaj mesecev, tudi še potem, ko so ga pri enem od njih zalotili delavci UNZ, in jih kot okoliščine, ki naj bi kazale na pritožnikovo vztrajnost in brezobzirnost povezalo z osebnim položajem pritožnika, ki je nezaposlen, in ki naj bi si z izvrševanjem kaznivih dejanj pridobival tako sredstva za življenje kot tudi za mamila, ki jih je sam užival. Pri odločanju na prvi in na drugi stopnji je sodišče ob upoštevanju načela sorazmernosti izrecno presodilo in obrazložilo tudi, zakaj je v konkretnem primeru pripor za varnost ljudi neogibno potreben. Ustavno sodišče pritrjuje zaključkom sodišč prve in druge stopnje, da gre v konkretnem primeru kljub spremenjeni kvalifikaciji kaznivega dejanja (sprva je postopek tekel in bila izrečena sodba za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ RS) še vedno za eno najtežjih in ljudem - njihovemu zdravju in življenju - najbolj nevarnih kaznivih dejanj, saj naj bi se z njim dajale v promet t.i. trde droge - heroin. Kot je Ustavno sodišče že poudarilo v zadevi št. Up 160/95, v tej zadevi pa tudi upoštevalo, zadostuje za odreditev (ali podaljšanje) pripora v takšnih primerih nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivih dejanj kot v primerih, ko gre za nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, s katerimi varnost ljudi ni tako zelo ogrožena.

7.V zvezi s pritožbenimi navedbami, po katerih sodišče določenih (spremenjenih) okoliščin ni upoštevalo v zadostni meri, Ustavno sodišče poudarja, da sodišče pri odločanju ni vezano na nobena formalna dokazna pravila. Katere okoliščine šteje v konkretnem primeru za odločilne, je stvar presoje sodišča, da je to presojo opravilo, pa je razvidno iz obrazložitve izpodbijanih sklepov, v katerih so jasno izraženi razlogi, zakaj je sprejelo izpodbijano odločitev. Razvidno je tudi, da je ocenjevalo spremenjene okoliščine, saj se je v sklepu št. K 61/96 izrecno opredelilo, da njihova sprememba glede na stanje zadeve ni bistvena, tako da je pripor še vedno neogibno potreben za varnost ljudi.

8.Ustava trajanja pripora po vloženi obtožnici ne omejuje. Po določbi petega odstavka 207. člena ZKP lahko pripor po vložitvi obtožnice traja največ dve leti. Glede na navedeno je sodišče z izpodbijanima sklepoma pritožniku pripor podaljšalo v okviru zakonskih rokov, na to, da pripor tudi razumne mere zaenkrat še ni presegel, pa kaže poleg višine zagrožene kazni (od enega do desetih let zapora) tudi izrečena nepogojna kazen dveh let in šestih mesecev zapora.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi 1. alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič in člana dr. Peter Jambrek in dr. Janez Šinkovec.

Predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič