Jedro

V obravnavanem primeru gre za situacijo, ko je sodišče primarni tožbeni zahtevek, to je razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, zavrnilo, v celoti pa ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku, to je odpravi izpodbijanih odločb in poleg že ugotovljenih stvarnih razbremenitev v okviru III. kategorije invalidnosti priznalo še časovno razbremenitev pri delu. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi glede uspeha tožnika v postopku neutemeljeno sklicevalo na sodbo Psp 185/2021 z dne 1. 12. 2021 in tožniku priznalo stroške v višini 50 %. Tožnik je v pravdi, čeprav s podrednim tožbenim zahtevkom, uspel, zaradi česar mu je tožena stranka v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP dolžna povrniti stroške postopka v celoti in ne le v višini 50 %.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek 558,12 EUR zviša na znesek 1.116,24 EUR.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v višini 279,99 EUR v roku 15 dni po prejemu tega sklepa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom naložilo toženi stranki, da je tožeči stranki dolžna v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 558,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče stroške tožnika odmerilo na skupaj 1.116,24 EUR, pri čemer pa je toženi stranki naložilo plačilo 558,12 EUR oziroma 50 % stroškov, ker tožnik ni uspel s primarnim zahtevkom, ampak s podrejenim zahtevkom, ko sodišče glede na nasprotovanje tožene stranke ni moglo postopka v delu, ki se nanaša na umik tožbe, ustaviti, zmanjšanje zahtevka pa ni štelo kot spremembo tožbe. Sodišče prve stopnje ne v sodbi z dne 12. 4. 2022 ne v izpodbijanem sklepu, ni odločilo glede uspeha strank v postopku. V sodbi z dne 12. 4. 2022 je le navedlo, da bo o ostroških postopka odločilo po pravnomočnosti o glavni stvari, v izpodbijanem sklepu pa je odločilo le glede zneska stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku. Sodišče je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa v točki 6 v zadnjem stavku navedlo, da sodišče šteje, da je tožnik uspel s 50 % zahtevka, vendar pa tožnik meni, da slednje ne zadostuje. Če je sodišče smatralo, da tožnik ni upravičen do povračila celotnih stroškov, kar je sicer nepravilno stališče, bi o tem moralo odločiti. Sodišče se pri odločitvi glede uspeha tožnika v postopku v deležu 50 % sklicuje na sodbo Psp 185/2021 z dne 1. 12. 2021, ki pa ne obravnava enakega dejanskega stanja, kot je pri tožniku, saj je v primeru, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, tožnica zahtevala le priznanje I. kategorije invalidnosti, pa ji je bila priznana III. kategorija, glede razvrstitve v I. kategorijo pa je bil zahtevek zavrnjen. V primeru tožnika pa gre za primarni in podrejeni zahtevek, ko je bilo podrejenemu zahtevku ugodeno v celoti, ko tožena stranka podrejenemu zahtevku, prilagojenemu izvedeniškemu mnenju sodnega izvedenca dr. A. A., ni nasprotovala, ko je tožnik uspel tako s časovno, kot z dodatnimi stvarnimi razbremenitvami glede na odločbe tožene stranke v upravnem postopku. Tožnik je tako v postopku uspel, tožena stranka pa ne. Tega dejstva ne spremeni niti okoliščina, da je bilo ugodeno šele podrednemu zahtevku, ki je nadomestil primarnega, ki je bil sicer zavrnjen zgolj zaradi nasprotovanja tožene stranke glede umika tega dela zahtevka. Kljub temu je bila sodba za tožnika pozitivna, kar pomeni, da je tožnik glede na prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) v postopku uspel in mu je tožena stranka dolžna povrniti v celoti stroške postopka in ne le 50 %. Tako npr. sodba VSL I Cp 2761/2009 z dne 21. 10. 2009. Sicer pa tudi v zvezi s primarnim delom zahtevka niso nastali posebni stroški, saj se je izvedel dokaz z zaslišanjem tožnika in z angažiranjem sodnega izvedenca tako, da tudi iz tega razloga ni pogojev za odločanje po višini uspeha v postopku, sploh ker je tožnik v postopku uspel. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je sodišče prve stopnje s pravnomočno sodbo opr. št. IV Ps 722/2021 z dne 12. 4. 2022 odločilo o glavni stvari, poleg tega pa je s V. točko izreka sklenilo, da bo o stroških postopka odločilo po pravnomočni odločitvi o glavni stvari. Sodišče prve stopnje je to tudi storilo in izdalo izpodbijani sklep o stroških postopka. Odločitev o stroških postopka je oprlo na 154. in 155. člen ZPP in na podlagi Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami, v nadaljevanju OT) odmerilo stroške postopka v višini 1.116,24 EUR. Glede na to, da je štelo, da je tožnik v postopku uspel v višini 50 %, je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 50 % odmerjenih stroškov, to je v višini 558,12 EUR.

6. Po presoji pritožbenega sodišča se pritožba utemeljeno ne strinja s takšno odločitvijo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik prvotno v primarnem tožbenem zahtevku zahteval odpravo odločb tožene stranke in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, s pravico do invalidske pokojnine in v podrednem tožbenem zahtevku zahteval poleg že priznanih stvarnih razbremenitev, še časovno razbremenitev v okviru že priznane III. kategorije invalidnosti. Tožnik je sicer po prejemu izvedenskega mnenja tožbeni zahtevek v skladu z izvedenskim mnenjem prilagodil tako, da je podal delni umik tožbe v delu, kjer je zahteval razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine, to je v primarnem tožbenem zahtevku, in v nadaljevanju postopka zahteval, da sodišče odloči o podrednem tožbenem zahtevku. Sodišče v delu, ki se nanaša na delni umik tožbe postopka ni moglo ustaviti, ker se tožena stranka z delnim umikom ni strinjala, zmanjšanje tožbenega zahtevka iz I. kategorije invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine v III. kategorijo invalidnosti s časovno razbremenitvijo pri delu, pa sodišče ni štelo kot spremembo tožbe. Sodišče prve stopnje je posledično del tožbenega zahtevka na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe zunaj dela in priznanje pravice do invalidske pokojnine zavrnilo, v preostalem delu glede časovne razbremenitve pri delu z omejitvami, pa v celoti ugodilo ter štelo, da je tožeča stranka uspela le v 50 % deležu. 7. V obravnavanem primeru gre za situacijo, ko je sodišče primarni tožbeni zahtevek, to je razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, zavrnilo, v celoti pa ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku, to je odpravi izpodbijanih odločb in poleg že ugotovljenih stvarnih razbremenitev v okviru III. kategorije invalidnosti priznalo še časovno razbremenitev pri delu. Pritožba, v kateri tožeča stranka graja odločitev o pravdnih stroških, je zato utemeljena. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi glede uspeha tožnika v postopku neutemeljeno sklicevalo na sodbo Psp 185/2021 z dne 1. 12. 2021 in tožniku priznalo stroške v višini 50 %. Tožnik je v pravdi, čeprav s podrednim tožbenim zahtevkom, uspel, zaradi česar mu je tožena stranka v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP dolžna povrniti stroške postopka v celoti in ne le v višini 50 %.

8. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in v skladu s 3. točko 365. člena ZPP izpodbijani sklep spremenilo tako, da je znesek 558,12 EUR zvišalo na znesek 1.116,24 EUR.

9. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom toženi stranki naložilo plačilo stroškov pritožbe v višini 279,99 EUR. Od tega zneska predstavlja 375 točk za pritožbo, 2 % materialnih stroškov v višini 7,50 točke, skupaj 382,50 točke, kar pri vrednosti točke 0,60 EUR znaša 229,50 EUR in še od tega zneska 22 % DDV v višini 50,49 EUR.