Jedro

Upravni organ ni storil nobene napake ali pomote pri zapisu, temveč je bil namen upravnega organa izdati točno tako odločbo o lokacijskem dovoljenju, kakršno je izdal. Če pa lokacijska dokumentacija ni bila povsem v skladu z voljo investitorjev, pa to ni več stvar upravnega organa, sicer pa je imela tožnica možnost odločitev takoj po prejemu odločbe tudi izpodbijati. Ima pa še vedno možnost zahtevati spremembo lokacijskega dovoljenja v skladu z določbo 65. člena ZUN.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Oddelka za okolje in prostor Upravne enote A. z dne 28. 7. 1999, s katero je upravni organ prve stopnje zavrnil predlog tožnice in A.A., da se v odločbi (lokacijskem dovoljenju) Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja občine A. z dne 21. 12. 1994 popravi očitna napaka tehnične narave. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je iz podatkov spisa razvidno, da sta tožnica in A.A. dne 1. 7. 1999 pri organu prve stopnje podala predlog, da se v odločbi Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja občine A. z dne 21. 12. 1994 odpravi očitna napaka tehnične narave. V svojem predlogu navajata, da je pri prepisovanju pogojev za LD iz projektne dokumentacije prišlo do očitne pisne pomote tehnične narave glede naklona strešin in da je ta pomota povzeta tudi v navedeni odločbi organa prve stopnje. Tožena stranka ugotavlja, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za popravo pomote po določbah 219. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Sekretariat za urejanje prostora in varstvo okolja občine A. je investitorju A. d.o.o. izdal omenjeno lokacijsko dovoljenje dne 21. 12. 1994 za gradnjo 13 stanovanjskih hiš v C. na tam navedenih parcelah in pod tam navedenimi pogoji. Sestavni del navedenega lokacijskega dovoljenja je lokacijska dokumentacija Razvojnega zavoda A., ki za objekt tipa D (objekt pritožnikov) določa dvokapno streho naklona cca 30 stopinj. Tožnika sta upravnemu organu prve stopnje predložila dopolnitev lokacijske dokumentacije, ki jo je v juliju 1999 izdelal B. d.d., iz katere izhaja, da se določbe lokacijske dokumentacije LD št. 7720 za objekt tipa D v naklonih strešin lahko spremenijo iz 25 do 35 stopinj na naklon strešin 20 do 45 stopinj. Lokacijsko dovoljenje z dne 21. 12. 1994 je bilo torej izdano v skladu z lokacijsko dokumentacijo št. 7720. Z dopolnitvijo navedene lokacijske dokumentacije glede naklona strešin, so se spremenili lokacijski pogoji. Lokacijsko dovoljenje se s spremenjenimi lokacijskimi pogoji uskladi s spremembo pravnomočne odločbe o lokacijskem dovoljenju in ne s popravo pomote v smislu določbe 219. člena ZUP/86. Pravnomočne odločbe je mogoče spreminjati samo v primerih, ki jih določa ZUP/86, lokacijsko dovoljenje pa tudi na podlagi 65. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 3/91, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97; v nadaljevanju ZUN). Po tej zakonski določbi se lokacijsko dovoljenje lahko spremeni, zahtevo za spremembo lokacijskega dovoljenja pa je treba pismeno utemeljiti tako, da je iz nje razviden vpliv zahtevane spremembe na pogoje, ki so določeni v lokacijskem dovoljenju. Tožena stranka še pojasnjuje tožnikoma, da lahko v skladu z določbo 65. člena ZUN zahtevata spremembo lokacijskega dovoljenja.

Tožnica vlaga tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve pravil postopka. Bistvena kršitev pravil postopka je po mnenju tožnice podana zaradi tega, ker izpodbijana odločba ne obrazloži, na katerih dejstvih oziroma pogojih temelji njeno prepričanje, da pogoji za popravo pomote po določbah 219. člena ZUP/86 niso izpolnjeni. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno v delu odločbe, v katerem organ druge stopnje ugotavlja, da so se z dopolnitvijo lokacijske dokumentacije št. 7720 glede naklona strešin, spremenili lokacijski pogoji. Študija, katera je bila naročena pri BBB, je bila namenjena zgolj razjasnitvi napake tehnične narave, ki je bila storjena in ni predstavljala želje po spremembi pogojev lokacijske dokumentacije na novo, kot to ugotavlja tožena stranka. Iz študije namreč izhaja dejstvo, da je bila s strani projektnega podjetja storjena napaka in je administratorka napisala napačno številko cca 30 stopinj namesto 20 do 45 stopinj. Organ druge stopnje je prišel do napačne ugotovitve, ko je v odločbi navedel, da tožnika ne želita spremembe dejanskega stanja, kot to predlaga Upravna enota A., temveč predlagata le popravo administratitvne napake, ki se je pripetila pri prepisovanju. Če kaj velja načelo materialne resnice v ZUP/86, ki pravi, da morajo v upravnem postopku ugotovljena dejstva ustrezati objektivnemu dejanskemu stanju, potem je iz dokumentacije in priloženega gradiva jasno, da je dejansko stanje tisto, ki izkazuje resnično željo investitorjev od vsega začetka dalje in to je naklon strešin od 20 do 45 stopinj. Zato ni smiselna trditev tožene stranke, da investitorja ne želita spremembe dejanskega stanja, kot to predlaga upravna enota, in sicer po poti spremembe lokacijske dokumentacije. Tožnica opozarja na dejstvo, katero je vzrok vseh naprezanj Upravne enote A., da ne korigira očitne napake, ki je sicer malenkostna. Njen sosed ima že vrsto let vsa dovoljenja kljub mnogim napakam v njegovem postopku, poleg tega pa je tudi hiša popolnoma identična njeni, z vsemi nakloni strešin. Dejstvo je v zavlačevanju postopka izdaje spremembe njenega gradbenega dovoljenja, katera prizadevanja segajo že v leto 1995. Po dveh letih molka upravnega organa je prišlo prvo obvestilo o dopolnitvi vloge, in sicer doplačilu prispevkov dne 26. 3. 1997, katerega je tožnica v roku dopolnila. Ponovno po dveh letih, dne 26. 4. 1999, pa je prišlo drugo obvestilo o dopolnitvi vloge, tokrat sprememba naklona strešin. Tožnica predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je poslala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS, kot zastopnik javnega interesa, ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena. V kolikor tožnica v tožbi ponavlja pritožbene razloge, sodišče ugotavlja, da je nanje pravilno in popolno že odgovorila tožena stranka v izpodbijani odločbi. Sodišče s temi razlogi soglaša in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - v nadaljevanju ZUS), ter še dodaja: Glede popravljanja pomot v odločbi 1. odstavek 219. člena ZUP/86 določa, da organ, ki izda odločbo, oziroma uradna oseba, ki jo je podpisala ali izdala, lahko vsak čas popravi pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi ali njenih overjenih prepisih. Popravek pomote ima pravni učinek od dneva, od katerega ima pravni učinek popravljena odločba. Na podlagi citirane določbe pa v odločbi ni mogoče popravljati zmot v izjavi volje, ki je vsebovana v odločbi. Izjava volje organa se lahko popravlja le, kolikor gre za pomotni zapis stvarno izjavljene volje in kolikor je očitno, da gre za takšen pomotni zapis. V nasprotnem primeru bi prišlo do posega v pravni položaj, ki ga je ustvarila odločba, torej za spremembo odločbe. Sprememba izdane odločbe pa je dovoljena le na podlagi rednega oziroma izrednega pravnega sredstva. V obravnavanem primeru pa ni prišlo do pomotnega zapisa stvarno izjavljene volje organa. Sekretariat za urejanje prostora in varstvo okolja občine A. je izdal lokacijsko dovoljenje na podlagi lokacijske dokumentacije št. LD 7720, saj so bili pogoji, navedeni v lokacijski dokumentaciji (med drugim tudi naklon strešin), v skladu s pogoji odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za območje, za katero se je lokacijsko dovoljenje izdajalo. Upravni organ ni storil nobene napake ali pomote pri zapisu, temveč je bil namen upravnega organa izdati točno tako odločbo o lokacijskem dovoljenju, kakršno je izdal. Če pa lokacijska dokumentacija ni bila povsem v skladu z voljo investitorjev, pa to ni več stvar upravnega organa, sicer pa je imela tožnica možnost odločitev takoj po prejemu odločbe tudi izpodbijati. Ima pa še vedno možnost zahtevati spremembo lokacijskega dovoljenja v skladu z določbo 65. člena ZUN, kot je pravilno navedla tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi.

Glede na navedeno in ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo, na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.