Jedro

Ocenjevalec zanika primernost projekta glede na cilje razpisa in ne naredi ocene po kriterijih iz posameznih podmeril, to pa po presoji sodišča dovolj jasno sledi iz opisov posameznih kriterijev pri posameznem podmerilu in iz utemeljitev posameznih ocen, ki kriterijem po vsebini ne sledijo. Utemeljitev ocene pri podmerilu 1.1. sicer res vsebuje več (4) odstavkov, od katerih pa prvi obravnava oziroma ugotavlja zgolj število že objavljenih člankov na isto temo in drugi problematizira vsebino predloga, vendar pa iz navedenih ugotovitev ne izpelje zaključka v smislu zadevnega podmerila, to je „Stopnje tehnološke odličnosti RRI projekta“ in projekt v tem smislu oceni, temveč zaključi, da gre sicer nedvomno za zanimivo študijo, ki pa na zadevni Javni razpis ne sodi. Pri ostalih podmerilih se nato ocenjevalec le še sklicuje na komentar pri omenjeni točki 1.1 in naredi enak zaključek, kot ga je naredil pri omenjenem podmerilu, kar pomeni, da ocene po kriterijih iz ostalih podmeril ne naredi in da torej njegova ocena ni narejena v skladu z merilom 1.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Spirit Slovenija, Javne agencije št. 303-12-104/2016/11 z dne 15. 6. 2017 se odpravi in zadeva vrne agenciji v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je v postopku Javnega razpisa „Krepitev kompetenc in inovacijskih potencialov podjetij“ (v nadaljevanju Javni razpis) vlogo tožeče stranke z evidenčno številko 303-12-104/2016/1 z izpodbijanim sklepom zavrnila.

2. Iz obrazložitve sklepa sledi, da se je tožeča stranka 21. 2. 2017 prijavila na Javni razpis, ki je bil dne 30. 12. 2016 objavljen v Uradnem listu. Vlogo je obravnavala komisija, ki jo je imenoval direktor tožene stranke in ki je ugotovila, da je vloga pravočasna, pravilno označena in formalno popolna. V nadaljevanju postopka je komisija ugotovila, da vloga izpolnjuje vse pogoje za kandidiranje in jo je kot takšno uvrstila v postopek ocenjevanja. Vloga je bila ocenjena v skladu s 5. točko razpisa po merilih za ocenjevanje vlog in v skladu z razpisno dokumentacijo ter pri tem dosegla skupno 44 od možnih 100 točk, od tega pri merilu 1 - Odličnost, inovativnost in tržni potencial projekta 17,5 točk. S tem vloga ni dosegla minimalnega praga za sofinanciranje, ki znaša 60 točk in pri merilu 1 najmanj 35 točk, zato je bilo odločeno tako, kot je razvidno iz izreka sklepa. Pri čemer je podrobnejša obrazložitev točkovanja razvidna iz ocenjevalnih obrazcev, ki sta priloga izpodbijanega sklepa.

3. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi nepravilne uporabe materialnega prava.

4. V tožbi, potem ko povzame vsebino izpodbijane odločitve in pravne podlage zanjo, kot bistveno izpostavi, da je komisija za vlogo tožeče stranke ugotovila, da izpolnjuje vse pogoje za kandidiranje in da je zato vloga sploh lahko šla v ocenjevanje. Oceno sta opravila dva ocenjevalca, poimenovana samo kot ocenjevalec 1 in ocenjevalec 2, upoštevalo pa se je povprečje njunih ocen, oziroma njunega skupnega števila točk. 5. Ocenjevalcu 2 tožeča stranka očita, da ocene ni opravil v skladu z merili za ocenjevanje, ki so določena v Javnem razpisu. Tako je pri prvem merilu za podmerila 1.1, 1.2 in 1.3 navedel, da projekt ni primeren za zadevni javni razpis, kar ni njegova pristojnost, temveč gre za pristojnost komisije, kot to določa Javni razpis in enako 28. člen Zakona o podpornem okolju za podjetništvo (v nadaljevanju ZPOP-1). S tem je prekoračil svoja pooblastila in zakrivil kršitev postopka, ki je komisija ni opazila in je zato svojo odločitev nepravilno oprla na njegovo oceno. Poleg tega je v ocenjevalnih listih obeh ocenjevalcev, ki sta bila podlaga za odločitev, napačno navedeno in ugotovljeno dejansko stanje glede vsebine projekta, kar vse vzbuja dvom v nepristranskost ocene in kar pomeni kršitev načela enake možnosti ponudnikov iz 14. člena Ustave.

6. Pri podmerilu 1.1 je ocenjevalec 2 zapisal, da je pristop, ki ga bo tožeča stranka uporabljala, znan, ker ne drži. Pristop ni znan in je tehnološko zahteven, kar je eden od razlogov, da ni produkta na tem področju. Prav tako ne drži ocena, da je člankov na to temo ogromno. Tožeči stranki so znani trije, članek, ki ga navaja ocenjevalec, pa je bil elektronsko dostopen šele 18. 1. 2017 in ga torej že zato tožeča stranka pri svoji inovaciji ni mogla upoštevati. Poleg tega je v članku predstavljen drugačen pristop in drugačen način razlikovanja. Ocenjevalec 1 pa je pri podmerilu 1.1. zavajajoče zapisal, da so „naši raziskovalci že poročali o uspešni uporabi NIPT testa“, kot da gre za raziskovalce prijavitelja, kar ne drži. 7. Nadalje tožeča stranka navaja, da so ocene ocenjevalcev zelo različne ter da to dokazuje, da so subjektivne in ne objektivne po vnaprej postavljenih merilih. Da je bila ocena subjektivna, poleg posameznih ocen, ki jih tožeča stranka elaborira, kaže tudi ocena ocenjevalca 1 pri podmerilu 2.5, pri katerem so bili podlaga za oceno štirje kriteriji in največje število točk 5, ocenjevalec pa je tožeči stranki dodelil 2 točki, s tem da je utemeljil samo enega od kriterijev (strokovno usposobljenost), medtem ko za ostale kriterije, razen ene izjeme, ni navedel ničesar in je torej tožeča stranka tri kriterije izpolnila. Odbitek treh točk zaradi neizpolnjevanja zgolj enega kriterija je zato previsok, ocena pa ni objektivna in skladna z merili. Pri podmerilu 1.1 pa je ocenjevalec 1 izbral trditev 3 in določil 10 točk. Navedena ocena je v nasprotju z njeno utemeljitvijo, ki bi (z navedbo, da gre pri RRI projektu za pomemben preskok) narekovala višjo oceno. Le-ta je bila namreč določena v razponu (nad 10 do vključno 15 točk), pomanjkljivosti pa pri tem podmerilu niso bile ugotovljene.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Z ozirom na tožbeni predlog, iz katerega sledi, da tožeča stranka predlaga ponovno izvedbo ocenjevanja po drugih ocenjevalcih, navaja, da je takšen predlog nesklepčen in poudarja, da tožeča stranka postopka imenovanja ocenjevalcev sicer ne izpostavlja niti ga ni v postopku Javnega razpisa izpostavila kot spornega. Nasprotno se je s pogoji razpisa, kamor sodi tudi postopek imenovanja ocenjevalcev in način ocenjevanja, izrecno strinjala ob oddaji vloge, ko je podpisala ustrezno izjavo (obrazec 2 iz razpisa). Ocenjevalci so bili izbrani kot strokovnjaki glede na domače in mednarodne reference in zato njihova strokovna usposobljenost ne more biti sporna.

9. V zvezi z ugovori, ki se nanašajo na posamezne ocene posameznih ocenjevalcev pa tožena stranka navaja, da ocenjevalec 2 s tem, ko je projekt tožeče stranke po podmerilih 1.1., 1.2. in 1. 3. ocenil z 0 (nič) točkami, ni posegel v pristojnost komisije, ki je že prej ugotovila, da je vloga ustrezna oziroma skladna s predmetom, namenom in ciljem razpisa. Izrazil je le svoje stališče, ki pa ni bilo nosilni argument za podeljeno oceno, temveč le komentar na koncu sicer podrobne utemeljitve ocene, ki je bila narejena v kar štirih predhodnih odstavkih. Z oceno in obrazložitvijo ocene je ocenjevalec podal svoje strokovno mnenje, kar je tudi njegova temeljna naloga v postopku ocenjevanja.

10. Tožena stranka nadalje nasprotuje navedbam tožbe o pristranskosti ocenjevalcev. Pri tem poudari, da njuno imenovanje itak ni sporno, glede očitkov o subjektivnem ocenjevanju pa, da gre za strokovna mnenja ustrezno usposobljenih oseb ter da je ocenjevanje vedno do določene mere subjektivno. Ravno zato je tožena stranka postavila dva ocenjevalca in za upoštevano oceno vzela povprečje njunih ocen ter na ta način zagotovila ustrezno raven objektivnosti pri odločanju.

11. Glede ocen in njihove utemeljitve pa tožena stranka poudari, da so merila za ocenjevanje določena in navedena v Javnem razpisu in da so bila enako uporabljena pri vseh kandidatih. Zato se lahko postavi le vprašanje primernosti narejenih ocen s strani strokovne komisije, kar pa ne more biti predmet sodne kontrole. V nadaljevanju tožena stranka oporeka tožbenim ugovorom glede posameznih narejenih ocen, ki jih šteje za strokovne, predvsem pa poudari, da je strokovna presoja obeh ocenjevalcev ustrezno argumentirana, razlogi oziroma oceni pa jasni, popolni in brez nasprotij ter da so zato tožbene navedbe, ki se nanašajo na primernost ocen neutemeljene in z vidika sodne presoje, ki primernosti ne zajema, neupoštevne.

12. V pripravljalnih vlogah stranki vztrajata pri dosedanjih navedbah in predlogih.

13. Tožba je utemeljena.

14. V zadevi ni spora o tem, da je bila vloga tožeče stranke na obravnavani Javni razpis spoznana za pravočasno, pravilno označeno in formalno popolno. Kot sledi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je komisija, ki je obravnavala vlogo ugotovila tudi, da vloga izpolnjuje vse pogoje za kandidiranje ter da je skladna s predmetom, namenom in ciljem javnega razpisa ter jo kot takšno uvrstila v postopek ocenjevanja.

15. Sporna je ocena vloge, ki sta jo opravila po pooblastilu komisije in po merilih iz razpisa dva ocenjevalca, oziroma (povprečno) število doseženih točk (44), ki je bilo nesporno nižje od praga za sofinanciranje, ki je bil postavljen z Javnim razpisom.

16. Pri tem postavljena merila za ocenjevanje niso in glede na določbe razpisa niti ne morejo biti sporna. Sporne so posamezne ocene, zlasti ocene ocenjevalca 2, in to predvsem tiste po merilu 1 - Odličnost, inovativnost in tržni potencial projekta.

17. Ker gre pri ocenjevanju za strokovno opravilo, je presoja sodišča v tem pogledu nujno zadržana. Sodišče se, kot pravilno navaja že tožena stranka v odgovoru na tožbo, po ustaljeni sodni praksi zato ne spušča v presojo primernosti narejene ocene, če je le-ta logična in obrazložena z razumnimi razlogi.

18. Ob takšni presoji sodišče tožbene ugovore, ki se nanašajo na ocene ocenjevalca 1 po merilih 1.1, 1.2 in 2.5 zavrača kot neutemeljene, saj iz ocen oziroma njihovih utemeljitev, ki jim tožeča stranka ugovarja v tožbi, ni videti odstopanj, ki bi ustrezala kriteriju nelogičnosti oziroma nerazumnosti, in ki bi kot takšne vzbujale dvom v njihovo (strokovno) utemeljenost. 19. Pač pa po presoji sodišča vzbudijo takšen dvom ocene ocenjevalca 2 po merilu 1 oziroma njegovih podmerilih, ki jim tožnik ugovarja v tožbi. Pri tem ne gre toliko za „poseg v pristojnost komisije“, kot se izpostavlja v tožbi, temveč za vprašanje, ali je bilo ocenjevanje opravljeno po merilih iz razpisa. Drugače kot tožena stranka sodišče za ključni razlog oziroma utemeljitev ocene po merilu 1 oziroma podmerilih 1.1, 1.2, 1.3 in 1.4 šteje tisto utemeljitev, ki se ponavlja pri vseh podmerilih in po kateri je ocenjevani projekt „zanimiva študija, ki predstavlja sicer resno raziskovalno-razvojno delo, vendar pa kot raziskovalni projekt sodi na ARRS in ne na Spirit“. Ocenjevalec torej zanika primernost projekta glede na cilje razpisa in ne naredi ocene po kriterijih iz posameznih podmeril, to pa po presoji sodišča dovolj jasno sledi iz opisov posameznih kriterijev pri posameznem podmerilu in iz utemeljitev posameznih ocen, ki kriterijem po vsebini ne sledijo. Utemeljitev ocene pri podmerilu 1.1. sicer res vsebuje več (4) odstavkov, od katerih pa prvi obravnava oziroma ugotavlja zgolj število že objavljenih člankov na isto temo in drugi problematizira vsebino predloga (kar se ocenjuje v okviru merila 3), vendar pa iz navedenih ugotovitev ne izpelje zaključka v smislu zadevnega podmerila, to je „Stopnje tehnološke odličnosti RRI projekta“ in projekt v tem smislu oceni1, temveč zaključi, da gre sicer nedvomno za zanimivo študijo, ki pa na zadevni Javni razpis ne sodi. Pri ostalih podmerilih se nato ocenjevalec le še sklicuje na komentar pri omenjeni točki 1.1 in naredi enak zaključek, kot ga je naredil pri omenjenem podmerilu, kar pomeni, da ocene po kriterijih iz ostalih podmeril (1.2 Stopnja inovativnosti RRI projekta, 1.3 Tržna naravnanost in potencialni trgi, 1.4 Prispevek k doseganju ciljev S4: dvig dodane vrednosti na zaposlenega, povečan delež visokotehnoloških intenzivnih proizvodov ali storitev z visokim deležem znanja v izvozu) ne naredi in da torej njegova ocena ni narejena v skladu z merilom 1. Po ostalih merilih (Sposobnost prijavitelja, Kakovost predloga RRI projekta, Izkazovanje širšega družbenega vpliva - trajnostni poslovni model) pa oceno sicer naredi, vendar je le-ta z ozirom na opisano izhodišče, po katerem pri tožnikovi vlogi ne gre za projekt, ki sodi v zadevni Javni razpis, nelogična in kot takšna ne zdrži sodne presoje. Predvsem pa je ocena neskladna z ugotovitvami komisije, ki je pred tem v skladu s 5. točko razpisa ugotovila, da je vloga skladna s predmetom, namenom in ciljem javnega razpisa, kar ni nepomembno in kar narekuje, da komisija kot pristojni strokovni organ iz 28. člena ZPOP-1 zavzame končno stališče o tem, ali je projekt primeren za obravnavo, oziroma da pozove ocenjevalca, da svojo oceno popravi ter da se šele nato odloči v zadevi.

20. Sodišče je glede na povedano tožbi ugodilo in odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

21. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13)

22. Sodišče je na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

1 Pri podmerilu 1.1 se 0 točk dodeli v primeru, če „bodo tehnološki dosežki RR projekta (razvoja novega ali izboljšanega proizvoda/procesa/storitve) predstavljali le neznaten prispevek na zadevnem področju. Nov ali izboljšan proizvod/proces/storitev bo nastal/a z uporabo obstoječih tehnologij, znanj ali procesov“.