Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo (odkrhnjenje velikega tuberkla leve nadlahtnice).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu zahtevku in toženo stranko zavezalo, da mora tožnici plačati 1.950.000 SIT zadoščenja za nepremoženjsko škodo (od tega 700.000 SIT za telesne bolečine, 250.000 SIT za strah in 1.000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti). Višji tožbeni zahtevek (tožnica je zahtevala 1.800.000 SIT za telesne bolečine, 400.000 SIT za strah in 1.700.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) je zavrnilo, toženo stranko pa zavezalo, da mora tožnici povrniti 478.020 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo različno od posameznih delov te terjatve. Pritožbeno sodišče je tožničini pritožbi delno ugodilo in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da mora tožena stranka tožnici plačati 1.100.000 SIT zadoščenja za telesne bolečine (skupaj 2.350.000 SIT zadoščenja za nepremoženjsko škodo). Sicer je tožničino pritožbo in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženi stranki je naložilo, da mora tožnici povrniti 541.277 SIT stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje (z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo različno od posameznih delov te terjatve) in 12.336 SIT pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.12.2004. Tožnica je vložila revizijo zoper tisti del sodbe pritožbenega sodišča, ki se nanaša na zavrnitev njenega višjega zahtevka za odškodnino iz naslova nepremoženjske škode. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in meni, da ji je priznano prenizko zadoščenje. Sodišči prve in druge stopnje sta premalo upoštevali dejstvo, da je utrpela hudo telesno poškodbo, da je bilo zdravljenje dolgotrajno, da so ga spremljale številne neugodnosti ter da bo telesne bolečine trpela tudi v prihodnosti. Pri odmeri odškodnine za strah ni bilo ustrezno ovrednoteno dejstvo, da je trajala diagnostična obdelava tožničine poškodbe praktično ves dan ter da je bila za izid zdravljenja zaskrbljena celih pet mesecev. Pomembno je tudi, da je po poklicu fizična delavka, zaradi česar se je še posebej bala za usodo roke. Njen poklic je pomemben tudi pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zaradi posledic poškodb je namreč na delovnem mestu zelo ovirana. Pri odmeri odškodnine za to obliko škode je premalo upoštevano dejstvo, da je pred nesrečo rekreativno igrala odbojko (česar sedaj ne more več), ter da je ovirana pri opravljanju tako rekoč vseh gospodinjskih opravil. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, vendar ta nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) so revizijsko sodišče in stranki vezani na tisto dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb prve in druge stopnje. Revizija dejansko podlago tožničinega odškodninskega zahtevka obširno navaja in pri tem včasih preseže dejanske ugotovitve obeh sodišč, na primer pri zatrjevanju o tem, da bo tožnica telesne bolečine trpela vse življenje ter da številnih gospodinjskih del ne zmore več opravljati. S temi revizijskimi trditvami se zato revizijsko sodišče ni ukvarjalo.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo). Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Natančno in izčrpno je ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode (glej razloge sodbe sodišča prve stopnje na 5. in 6. strani in razloge sodbe pritožbenega sodišča na 6. in 7. strani) ter jih ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tudi pravilno pravno ovrednotilo. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi končen (skupen) znesek zadoščenja pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl.).

Ker je zaključek pritožbenega sodišča, da tožnica ni upravičena še do nadaljnjih 1.550.000 SIT zadoščenja, materialnopravno pravilen, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).