Jedro

Sodba sodišča prve stopnje je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in se odločitev ne da preizkusiti. Sodba nima razlogov o tem, zakaj je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupni višini 7.000,00 EUR in tudi ne razlogov, zakaj je odškodnino za posamezno vrsto nepremoženjske škode določilo v določenih zneskih. Prav tako je izrek v nasprotju z obrazložitvijo, saj iz obrazložitve izhaja, da je tožnikov soprispevek k nastali škodi 2/3, iz izreka pa izhaja, da je sodišče tožniku dosodilo celotni znesek odškodnine za nematerialno škodo. Glede na navedeno se sodba ne da preizkusiti in tudi ni mogoče ugotoviti, ali je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati znesek 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2008 do plačila, višji zahtevek za plačilo še 14.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2008 je zavrnilo, odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti stroške postopka v znesku 1.244,52 EUR, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka za škodo, ki je tožniku nastala, objektivno odgovorna, delo tožnika je opredelilo kot nevarno delo, ker je tožnik sestopal z višine okoli 2 m, pri čemer je moral stopiti na mokro stopnico in ker na rampi, na katero je sestopal, ni bilo dovolj prostora za varen sestop. Ugotovilo pa je še, da je podana tudi krivdna odgovornost tožene stranke, saj tožnikov nadrejeni A.A., tožnika na nevarnosti pri sestopu oziroma na pravilen sestop s tovornjaka, ni opozoril. Po stališču pritožbe pa to ni bila edina opustitev tožene stranke, saj je tožnik toženi stranki očital, da dela ni organizirala tako, da bi zagotovila varne pogoje za delo, da ročica na vratih tovornjaka, za katero se je tožnik prijel, ko je padel, ni bila brezhibna, saj se je zlomila, da je tožnikov nadrejeni A.A. tožniku naročil, da naj na rampo za pranje tovornjakov zapelje le s sprednjimi kolesi, z zadnjimi pa ne, kar je povzročilo, da je bila tudi sestopna stopnica poševna in zato spolzka, tudi če bi bila suha, bila pa je mokra. Sodišče prve stopnje je znova ugotovilo, da je tožena stranka poskrbela za ustrezno usposobljenost tožnika za varno delo pri pranju tovornjaka na rampi in za sestopanje v takih okoliščinah, pri tem pa v sodbi o tem sploh ni razlogov, kar je kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno ugotovilo višino tožnikovega soprispevka k nastali škodi. Tožniku je očitalo, da je bil on tisti, ki je vozilo zapeljal na rampo in da so priče povedale, da je pri sestopanju potrebno biti previden. Pri tem pa ni upoštevalo, da je tožnik tisti dan sploh prvič zapeljal tovornjak na rampo, da ga je zapeljal, tako kot mu je naročil A.A., da je prvič sestopal v takšnih razmerah s tovornjaka in da je bil tovornjak na rampi le s sprednjimi kolesi in zato pod naklonom. Navaja tudi, da je višina odškodnine ostala neobrazložena, zato se sodba v tem delu ne da preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Prav tako pa ni jasno, ali je dosojeni znesek 7.000,00 EUR določen po tem, ko je sodišče upoštevalo 2/3 soodgovornosti tožnika, ali pred tem. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje ter v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje pred spremenjeni senat. 4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava po 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da bi tožnik pri sestopanju s tovornjaka lahko pričakoval, da bo stopnica vozila vlažna in spolzka, ker se je vozilo nahajalo v pralnici, kjer je vlaga. Rešetkasta stopnica preprečuje zdrse. Tožnik bi moral sestopati tako, da bi bil s hrbtom obrnjen stran od vozila, zato bi prvo stopnico zlahka dosegel. Tožnik se je moral že na osnovnem usposabljanju usposobiti za premagovanje različnih ovir v vseh vremenskih okoliščinah, v katerih bi se vozilo lahko nahajalo, zato takšno sestopanje, kot je bilo potrebno kritičnega dne, ne pomeni specialne situacije, zaradi katere bi bilo potrebno vpeljati objektivno odgovornost. To bi bilo tudi v nasprotju z dosedanjo sodno prakso, po kateri vojaško usposabljanje oziroma urjenje ne pomeni nevarne situacije, v okviru katere bi šlo za takšno tveganje, da ga ne bi bilo mogoče obvladovati z običajnimi ukrepi. Zato je tožnikova odgovornost izključna in ne deljena, zato tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih in se odločitev ne da preizkusiti.

7. Tožnik se je kot pogodbeni pripadnik rezervne sestave Slovenske vojske usposabljal za vožnjo tovornjakov B. V pralnici vozil v C. mu je dne 8. 4. 2006 pri sestopu s tovornjaka spodrsnilo zaradi mokrih in spolzkih stopnic. Ko se je poskušal ujeti za ročico na vratih tovornjaka, se je ta utrgala in padel je v globino približno dveh metrov ter se je poškodoval. Utrpel je nateg in zvin kolena s poškodbo ligamentnih struktur ter meniskusov in udarnino v področju levega podolžnega sklepa.

8. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/2002 in naslednji), ki je veljal v času, ko se je tožnik poškodoval, v 1. odstavku 184. člena določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 in naslednji). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je šlo pri delu tožnika za nevarno dejavnost. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se v skladu s 149. členom OZ šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Če nastane škoda iz nevarne stvari ali dejavnosti, zanjo po 150. členu OZ odgovarja imetnik nevarne stvari oziroma tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja. Po prvem odstavku 153. člena OZ je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da škoda izvira iz kakšnega vzroka, ki je izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti, po drugem odstavku istega člena pa, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Delna odgovornost je opredeljena v 3. odstavku 153. člena OZ, ki določa, da je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode.

9. Po 43. členu ZDR je delodajalec dolžan zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi. Delodajalec mora zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi, v skladu s 5. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 in naslednji). V skladu s prvim odstavkom 23. člena ZVZD mora delodajalec delavce obveščati o varnem delu tako, da izdaja pisna obvestila in navodila. V izjemnih primerih, kadar delavcem grozi neposredna nevarnost za življenje in zdravje, so obvestila in navodila lahko tudi v ustni obliki. Po drugem odstavku istega člena ZVZD mora delodajalec delavce seznaniti o vrstah nevarnosti na delovnem mestu ter o varnostnih ukrepih, potrebnih za preprečevanje nevarnosti in zmanjšanje škodljivih posledic. Delodajalec mora zagotoviti obveščenost nosečih delavk, mladih delavcev, starejših delavcev in delavcev z zmanjšano delovno zmožnostjo o rezultatih ocenjevanja tveganja ter o ukrepih delodajalca za varnost in zdravje teh delavcev pri delu. Po določbi prvega odstavka 24. člena ZVZD pa mora delodajalec delavca usposobiti za varno opravljanje dela ob sklenitvi delovnega razmerja, ob razporeditvi na drugo delo, ob uvajanju nove tehnologije in novih sredstev za delo ter ob spremembi v delovnem procesu, ki lahko povzroči spremembo varnosti pri delu. V skladu z drugim odstavkom 24. člena ZVZD mora biti usposabljanje prilagojeno posebnostim delovnega mesta in se izvaja po programu, ki ga mora delodajalec po potrebi obnavljati in spreminjati njegovo vsebino glede na nove oblike in vrste nevarnosti. Preizkus teoretične in praktične usposobljenosti za varno delo preverja delodajalec na delovnem mestu, v skladu s tretjim odstavkom 24. člena ZVZD.

10. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo tretjič. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. Pd 362/2009 z dne 23. 5. 2014 zavrnilo tožbeni zahtevek, po pritožbi tožnika pa je Višje delovno in socialno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 982/2014 z dne 22. 1. 2015 pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v tej sodbi ugotovilo, da tožena stranka za nastanek škodnega dogodka ni krivdno odgovorna, ker naj bi dokazala, da je škoda nastala brez njene krivde (1. odstavek 131. člena OZ), prav tako ne obstaja njena objektivna odgovornost po 2. odstavku 131. člena OZ, saj sestopanje s tovornjaka v obravnavanem primeru ni takšna aktivnost, ki bi bila nevarna sama po sebi, pač pa je povečan rizik za nevarnost škode posledica neskrbnega ravnanja oškodovanca, zato ne gre za dejavnost, iz katere bi izvirala večja nevarnost za udeleženca. Krivdno pa tožena stranka ni odgovorna, saj se je nezgoda pripetila ob zaključku usposabljanja tožnika, ki je bil posebej poučen o sestopanju s tovornjaka. Bil je pravilno obut v vojaške škornje, tako da mu ob dolžni previdnosti na stopnici, ki je bila kovinska in z rešetkami, ne bi smelo spodrsniti. Tožnik po stališču sodišča prve stopnje tudi ni dokazal, da se je pri padcu zlomila ročica za sestop tovornjaka.

11. V drugem sojenju je sodišče prve stopnje dodatno zaslišalo tožnika in ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek. Znova je ugotovilo, da tožena stranka ni niti krivdno in tudi ne objektivno odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku. Štelo je, da je A.A. kot nadrejeni, tožnika ustrezno opozoril in poučil o pravilnem sestopanju s tovornjaka, celo neposredno pred samim škodnim dogodkom in tudi zaključilo, da stopnice niso bile mokre, da so bile sicer pod določenim naklonom, vendar je bistveno, da njihove tehnične lastnosti ob normalni uporabi v skladu z namenom niso bile nevarne in niso predstavljale povečane nevarnosti v smislu drugega odstavka 131. člena OZ. Tudi sestopanje s tovornjaka v konkretnem primeru ni takšna dejavnost, ki bi bila nevarna sama po sebi. Zato je šlo po oceni sodišča zgolj za poškodbo, ki je bila posledica neskrbnega ravnanja oškodovanca. Ker ni šlo za kontinuirano delo, temveč za enkratni sestop iz vozila, je sodišče prve stopnje tudi štelo, da niti ni mogoče govoriti o opravljanju dela na višini in posledično nevarnemu delu. Glede krivdne odgovornosti pa je ugotovilo, da je tožena stranka poskrbela za potrebno usposobljenost tožnika, ker je bil tožnik na pravilen način sestopa posebej opozorjen pred škodnim dogodkom. Kot nedokazano je štelo tudi trditev tožnika, da se je ročica na vozilu pri sestopu odlomila. To je zaključilo na podlagi dopisa z dne 23. 11. 2010, iz katerega izhaja, da ne razpolagajo s podatkom, da bi bila ročica odlomljena in kasneje popravljena. Zaključilo je, da je šlo pri zdrsu in posledično poškodbi tožnika za njegovo nepazljivost pri sestopu oziroma nesrečno naključje, ki bremeni njega samega. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožeče stranke sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 62/2015 z dne 17. 4. 2015 s sklepom opr. št. Pdp 683/2015 z dne 3. 12. 2015 razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje, v katerem naj dopolni dokazni postopek in o zahtevku odloči po višini, saj je temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke podan. Ob tem naj tudi preveri, ali je morda tožniku moč očitati kakšno nepazljivost, saj bi bil v takem primeru podan tožnikov soprispevek k nastanku škode.

12. Sodišče prve stopnje je tretjič odločilo z izpodbijano sodbo. Na naroku za glavno obravnavo je prebralo vse že izvedene dokaze in sicer izjave prič D.D., E.E., F.F., izvedensko mnenje izvedenca za varnost in zdravje pri delu in izvedenca medicinske stroke ter izpoved tožnika in odločilo z izpodbijano sodbo. Kot pravilno ugotavlja v pritožbi tožnik, je prepisalo obrazložitev iz sklepa, s katerim je bila razveljavljena druga sodba sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je tožena stranka tako objektivno kot tudi krivdno odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala. Objektivno je odgovorna, ker so bile stopnice vozila v času obravnavanega škodnega dogodka pod določenim naklonom ter mokre zaradi pranja drugih vozil v koloni in zaradi tega tožnik z višine cca 2 metrov na rampo ni mogel varno sestopiti, ker ni bilo prostora. Krivdno odgovornost tožene stranke pa je ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca za varnost in zdravje pri delu. Ugotovilo je tudi, da tožnik ni bil opozorjen na varen oziroma pravilen sestop iz vozila. Po stališču sodišča prve stopnje je tožnik k nastanku škode prispeval 2/3, ker je bil nepazljiv. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je upoštevalo mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke in izpoved tožnika in mu odmerilo odškodnino za fizične bolečine v znesku 2.500,00 EUR, 800,00 EUR za strah in 3.700,00 EUR za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skupno torej 7.000,00 EUR.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in se odločitev ne da preizkusiti. Najprej ugotavlja, da sodba nima razlogov o tem, zakaj je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupni višini 7.000,00 EUR in tudi ne razlogov, zakaj je odškodnino za posamezno vrsto nepremoženjske škode določilo v zneskih zapisanih v točki 32. Prav tako je izrek v nasprotju z obrazložitvijo, saj iz točk 29 in 30 obrazložitve izhaja, da je tožnikov soprispevek k nastali škodi 2/3, iz izreka pa izhaja, da je sodišče tožniku dosodilo celotni znesek odškodnine za nematerialno škodo, zapisan v točki 32 obrazložitve sodbe. Glede na navedeno se sodbe ne da preizkusiti in tudi ni mogoče ugotoviti, ali je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Ker sta pritožbi utemeljeni, jima je pritožbeno sodišče ugodilo in skladno s 1. odstavkom 354. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje, saj te kršitve samo ne more odpraviti. Pritožbeno sodišče pa ni odredilo, da naj se nova glavna obravnava vodi pred drugim sodnikom (356. člen ZPP), saj pritožba drugih okoliščin, razen, da je v tej zadevi že dvakrat sodil isti sodnik, ne navaja.

14. Poleg navedenega pa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku za škodo, ki mu je nastala, odškodninsko odgovorna. Vendar pa je višino tožnikovega prispevka ocenilo previsoko glede na opustitve dolžnega skrbnega ravnanja tožene stranke, na kar tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja. Prav tako pa utemeljeno opozarja tudi na to, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik tovornjak zapeljal le s sprednjimi kolesi na rampo po naročilu A.A. in da se je ročica na vratih tovornjaka zlomila. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tožnikov soprispevek k nastanku škode ocenilo previsoko. Glede na ugotovljeno objektivno odgovornost tožene stranke in njene opustitve, je kar 66,67 % soprispevek tožnika (nepazljivost pri izstopu) občutno previsok.

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.