Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da bi moral upnik takoj zahtevati povrnitev stroškov, najkasneje pa v 30 dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku (7. odst. 38. člena ZIZ). O njih bi moralo sodišče v roku 8 dni od prejema upnikove zahteve odločiti in jih nato izterjati od dolžnika (8. odst. 38. člena ZIZ). V obravnavani zadevi upnik takšne zahteve ni postavil, zato sodišče o teh stroških tudi ni odločilo, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Upnik zato ni ravnal pravilno, ko si je znesek

38.537,80 SIT poplačal iz drugih preplačil dolžnika. Ker omenjeni stroški še niso bili predmet odločitve, je sporni znesek prešel na upnika brez pravne podlage. Če je tako, so s tem izpolnjeni pogoji za dolžnikov vrnitveni zahtevek oziroma za nasprotno izvršbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu predlogu za nasprotno izvršbo in naložilo upniku, da dolžniku vrne 38.537,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.4.2005 dalje. Hkrati je zavrnilo upnikovo zahtevo za priznanje nadaljnjih izvršilnih stroškov.

Upnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se dolžnikov predlog za nasprotno izvršbo zavrne, upniku pa naj se priznajo nadaljnji izvršilni stroški. Navaja, da ni mogel pravočasno obvestiti izvršitelja o realizaciji sklepa o izvršbi, zato je izvršitelj razpisana izvršilna dejanja opravil in obračunal stroške, ki jih je upnik izvršitelju tudi plačal. Gre za stroške, ki so nastali v okviru izvršbe in so bili upoštevani pri poplačilu upnika. Izpodbijana odločitev je zato nepravilna, saj upnik ni dolžan vračati dolžniku stroškov, ki so mu v izvršilnem postopku nastali z izvršilnimi dejanji. Navaja, da od upnika tudi ni mogoče terjati, da v teku izvršbe pazi s tolikšno ažurnostjo na vsa prejeta plačila. Upnik ne more nositi posledic, če je realizacija sklepa o izvršbi časovno sovpadala z izvršilnim dejanjem izvršitelja. V primeru, da bo pritožbeno sodišče zavzelo drugačno stališče, pa je potrebno upoštevati, da so bila že pred bančno realizacijo sklepa o izvršbi s strani izvršitelja opravljena določena dejanja.

Pritožba ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil dolžnikov dolg, ki je obsegal glavnico v znesku 73.795,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, izvršilne stroške v znesku 20.824,00 SIT in izvršilne stroške sklepa z dne 23.3.2004 v višini 12.287,60 SIT, v celoti poplačan dne 15.4.2004. Navedena okoliščina je tudi pogojevala, da je upnik umaknil predlog za izvršbo, in zaradi česar je bil izvršilni postopek ustavljen (sklep z dne 7.5.2004). Ker pa o tem ni bilo mogoče pravočasno obvestiti izvršitelja, so nastali po dolžnikovi izpolnitvi obveznosti tudi nadaljnji stroški izvršitelja, ki jih je ta obračunal v skupnem znesku 38.537,09 SIT. Upnik je očitno soglašal z navedenim obračunom in ga očitno tudi poravnal. Pritrditi je treba pritožbenim trditvam, da so stroški izvršitelja izvršilni stroški (293. člen ZIZ), vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da bi moral upnik takoj zahtevati povrnitev teh stroškov, najkasneje pa v 30 dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku (7. odst. 38. člena ZIZ). O njih bi moralo sodišče v 8 dni od prejema upnikove zahteve odločiti in nato izterjati od dolžnika (8. odst. 38. člena ZIZ). V obravnavani zadevi upnik takšne zahteve ni postavil, zato sodišče o teh stroških tudi ni odločilo, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Upnik zato ni ravnal pravilno, ko si je znesek 38.537,80 SIT poplačal iz drugih preplačil dolžnika. Ker omenjeni stroški še niso bili predmet odločitve, je sporni znesek prešel na upnika brez pravne podlage. Če je tako, so s tem izpolnjeni pogoji za dolžnikov vrnitveni zahtevek oziroma za nasprotno izvršbo. Izpodbijani sklep se tako izkaže za pravilen, zato je bilo treba upnikovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ).