Jedro

Ker zapustnica ni izjavila poslednje volje v navzočnosti obeh prič, ni izpolnjen že prvi pogoj po 72. členu ZD, in o naslednjem niti ni bilo potrebno razpravljati.

Ustaljena sodna praksa v zapuščinskem postopku sicer ne dopušča v pritožbenem postopku eventualne maksime, ko se uveljavljajo dedne pravice (pritožnik jo je uveljavljal že pred sodiščem prve stopnje), velja pa v primeru, ko se navajajo zgolj nova dejstva. Ravno slednje pa navaja pritožnik, ko opisuje razmere, v katerih naj bi zapustnica izjavila poslednjo voljo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dedinji N. F. in J. H. sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je po izvedeni zapuščinski obravnavi po pokojni V. S. P. izdalo sklep o dedovanju, v katerem je ugotovilo obseg zapuščine in za dediče zapustnice razglasilo njene zakonite dediče v III. dednem redu, kot je natančneje razvidno iz izpodbijanega sklepa.

2.Zoper sklep se pravočasno pritožuje J. P., ki je že pred sodiščem prve stopnje trdil, da naj bi zapustnica napravila ustno oporoko, s katero ga je določila za oporočnega dediča. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je sklep napačen. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je nastopilo zakonito dedovanje. Ugotovitev sodišča, da ustna oporoka, ki jo je zapustnica naredila pred pričama H. B. in A. Š., neha veljati, ko preteče 30 dni od prenehanja izrednih razmer, v katerih je bila napravljena, ne drži. Pokojna V. S. P. je bila urgentno odpeljana v KC na nevrološki oddelek dne 12.9.2006 zaradi možganske kapi, kar je razvidno iz priloženega mnenja o zdravstvenem stanju z dne 12.9.2006. V tem času je v bolnici izrazila željo, da naredi oporoko, toda doletela jo je še ena kap in je tako ni mogla več narediti. Zaradi omenjenih razmer, čeprav je to želela, oporoke ni mogla več sestaviti. Umrla je v bolnici 17.10.2006. Sodišču prve stopnje očita, da bi moralo oporočni priči zaslišati o tem, kdaj točno in v kakšnih okoliščinah sta od zapustnice pred odhodom v bolnišnico izvedeli za njeno ustno oporoko. Dejansko stanje o tem odločilnem dejstvu je zato ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3.Zakoniti dedinji N. F. in J. H. sta odgovorili na pritožbo in predlagata njeno zavrnitev. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Po 7. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) je dedni naslov zakon in oporoka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ustne oporoke ni bilo oziroma da ta ne obstaja in se zato deduje po zakonu. Po tem dednem naslovu je zapuščino tudi razdelilo.

6.Pritožnik je pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da naj bi zapustnica ustno podala svojo poslednjo voljo pred pričama, in v ta namen predložil zapisa prič H. B. z dne 22.10.2006 in A. Š. z dne 27.10.2006 (prilogi A9 in A10).

7.Po prvem odstavku 72. člena ZD lahko oporočitelj izjavi svojo poslednjo voljo ustno pred dvema pričama le tedaj, če zaradi izrednih razmer ne more napraviti pisne oporoke. Ker gre za izredno obliko oporoke (saj ni vezana na kakšno listino), ta velja samo v primeru, ko je izjavljena pred dvema pričama in ko zapustnik zaradi izrednih razmer v času testiranja ni mogel napraviti pisne oporoke. Prvi pogoj je torej, da je oporoka izjavljena pred dvema pričama, ki morata biti sočasno navzoči, drugi pa ta, da zaradi izrednih razmer pisne oporoke ne more napraviti. Pritožnik pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval nobenih pravno odločilnih dejstev za obstoj ustne oporoke iz prvega odstavka 72. člena ZD, torej okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je oporočiteljica napravila ustno oporoko. Ni trdil, kdaj (datum) naj bi bila ustna oporoka podana, in da naj bi oporočiteljica svojo poslednjo voljo ustno izjavila pred dvema istočasno navzočima pričama, kot tudi ne okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da so bile ob izjavi oporočiteljice podane izredne razmere, ki bi zapustnici preprečevale napraviti pisno oporoko. Zato je sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti pravilno ugotavljalo obstoj zatrjevane ustne oporoke. O tem, kdaj, kje in v kakšnih okoliščinah je oporočiteljica izjavila svojo poslednjo voljo, je zaslišalo navedeni priči. 8.Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki ima oporo v izjavah prič H. B. in A. Š. (1), izhaja, da zapustnica ni izrazila poslednje volje, da zapušča svoje premoženje pritožniku, pred pričama sočasno, pač pa je bila izjava podana, ko sta bili zapustnica in posamezna priča sami. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da zapustnica ni izjavila poslednje volje v navzočnosti obeh prič, ni izpolnjen že prvi pogoj po 72. členu ZD, in o naslednjem niti ni bilo potrebno razpravljati.

9.Pritožnik šele v pritožbi podaja navedbe, s katerimi opisuje izredne razmere (2), in sicer, da je bila zapustnica dne 12.9.2006 zaradi možganske kapi urgentno odpeljana v nevrološki oddelek v KC Ljubljana in da naj bi v bolnici izrazila željo, da naredi oporoko, ki pa jo zaradi ponovne možganske kapi ni mogla več narediti in je v posledici nje nato tudi umrla v bolnici 17.10.2006. V zapuščinskem postopku se uporabljajo določbe pravdnega postopka, če ni z ZD drugače določeno (163. člen ZD). Določba prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) določa, da pritožnik v pritožbi sme navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče bi lahko upoštevalo nova dejstva in dokaze pritožnika le v primeru, če bi izkazal, da jih v postopku na prvi stopnji ni uveljavljal brez svoje krivde, česar pa ne zatrjuje. Ustaljena sodna praksa v zapuščinskem postopku sicer ne dopušča v pritožbenem postopku eventualne maksime, ko se uveljavljajo dedne pravice (pritožnik jo je uveljavljal že pred sodiščem prve stopnje), velja pa v primeru, ko se navajajo zgolj nova dejstva. Ravno slednje pa navaja pritožnik, ko opisuje razmere, v katerih naj bi zapustnica izjavila poslednjo voljo. Pa tudi če bi bile v pritožbenem postopku dovoljene vsakršne pritožbene navedbe, pa to kar zatrjuje pritožnik, ne zadošča za obstoj ustne oporoke (3). Ugotovljeno je, da priči nista bili istočasno prisotni v trenutku, ko naj bi pokojna izjavila svojo poslednjo voljo, kar je prvi izmed dveh kumulativnih pogojev za obstoj ustne oporoke. Neobstoja prvega pogoja pa pritožnik v pritožbi ne izpodbija. Zato je že iz tega razloga pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je vsled ugotovitve, da ni izkazan obstoj ustne oporoke, uvedlo zakonito dedovanje in ugotovljeno zapuščino razdelilo med zakonite dediče. 10.Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

11.Dedinji N. F. in J. H. trpita sami stroške pritožbenega postopka (1. odst. 174. člen ZD).

(1) Priča Š. je pojasnila, da je zapustnica svojo željo zapustiti premoženje pritožniku omenjala mesec ali dva pred smrtjo, pa tudi že prej, vselej ko sta bili sami, priča B. pa, da se je pogovarjala z zapustnico o sestavi oporoke preden je zapustnica šla v bolnico, kjer je bila kakšen mesec, nato pa umrla.

(2) Na tem mestu velja pojasniti, da so potrebne izredne razmere za obstoj ustne oporoke v tem, da v trenutku, ko se je oporočiteljica odločila za izjavo poslednje volje, zaradi izrednih razmer ni mogla napraviti pisne oporoke. Izredne razmere so tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ne pa reden potek dogodkov. Izredne razmere so nevsakdanji dogodki objektivnega značaja: poplava, potres, vojni dogodki, lahko pa so tudi okoliščine vezane na osebo konkretnega oporočitelja - subjektivne situacije: nenadna huda bolezen ali nepričakovano poslabšanje bolezni (prim. Karel Zupančič in Viktorija Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, UL 2009, str. 141). Smisel možnosti ustne oporoke je ravno v tem, da jo oporočitelj izjavi potem, ko se odloči za izjavo oporoke, a je zaradi izrednih razmer ne more napraviti v pisni obliki (lastnoročne oporoke ali pisne oporoke pred pričami).

(3) Sicer pa izpovedi prič, da je zapustnica svojo poslednjo voljo omenjala mesec ali dva pred smrtjo, kot tudi prej, in to preden je padla in bila odpeljana v bolnico (12.9.2006), kjer je 17.10.2006 umrla, v bolnici pa tudi na vprašanje priče B. glede sestave oporoke ni nič odgovorila, sploh ne potrjujeta pritožbenih navedb, da bi zapustnica v bolnici izjavila poslednjo voljo v izrednih razmerah; tega ne potrjujeta niti pisni izjavi.