Jedro

Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da je imela naročeno prepošiljanje pošiljk iz naslova, kjer ima sedež, na naslov, kamor je preselila svojo poslovno enoto. ZPP namreč jasno določa, da se subjektu vpisa v sodni register vroča na naslovu, navedenem v registru. Glede na to, da je vročevalec obvestilo o prispelem pismu pustil na vratih na naslovu, kjer ima tožena stranka sedež, je bila vročitev opravljena pravilno.

Izrek

Pritožba zoper zamudno sodbo se zavrže. Pritožba zoper sklep pa se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z zamudno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati znesek 27.749,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.650.000,00 SIT od 27.9.2006 do 31.12.2006 in od zneska 27.749,96 EUR od 1.7.2007 dalje do plačila ter da tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 808,23 EUR s pripadki v primeru zamude.

S sklepom z dne 10.10.2008 pa je sodišče prve stopnje oba predloga za vrnitev v prejšnje stanje (za pritožbo zoper zamudno sodbo in za odgovor na tožbo) zavrnilo, zavrnilo pa je tudi predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti v zamudni sodbi.

Zoper zamudno sodbo se pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da tožba toženi stranki ni bila vročena, fiktivne vročitve pa ni mogoče šteti za pravilno iz razlogov, kot so navedeni v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Tožena stranka na naslovu P. 39, L. nima več poslovnih prostorov, niti napisa ali table z označbo firme, niti poštnega nabiralnika ali predalčnika. Zato je na Pošti Slovenije, enoti ..., pod katere pristojnost spada P. ulica, naročila prepošiljanje poštnih pošiljk na naslov L. cesta 84 oz. po preselitvi poslovne enote na naslov L. cesta 90, D.. Naročilo o prepošiljanju pošiljk je tožena stranka obnavljala vsako leto, zadnje naročilo pa je bilo sklenjeno 19.6.2008. Pošta toženi stranki v skladu s svojimi internimi navodili na naslov za prepošiljanje pošte ni poslala obvestila o prispelem pismu. Zato bi pošta morala v skladu z določbami členov 140 do 143 ZPP sodišče obvestiti, da je tožena stranka preseljena in sporočiti, kje je njen naslov. Pošta pa je vročitev opravila napačno, saj tožene stranke ni obvestila o prispelem pismu, niti ne sodišča o naslovu tožene stranke. Zato je napačna ugotovitev v sodbi, da je bila vročitev tožbe pravilno opravljena. Poleg tega utemeljenost zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedene v tožbi, tako da ni bilo pogojev za izdajo zamudne sodbe. V nadaljevanju obširno utemeljuje nesklepčnost tožbe.

V pritožbi zoper sklep pa navaja, da je za tožbo in zamudno sodbo izvedela iz izvršilnega postopka, vloženega na podlagi zamudne sodbe, saj ni prejela niti tožbe niti sodbe v pravdnem postopku, niti obvestila o prispeli pošiljki. Tožena stranka nima več poslovnih prostorov na registriranem sedežu družbe, do ureditve preselitve v sodnem registru pa je tožena stranka pri Pošti Slovenije naročila prepošiljanje pošte na sedanji naslov L. cesta 90, D.. Iz naročila za prepošiljanje pošte sicer izhaja, da pošta ne prepošilja sodnih pisanj v pravdnem postopku, iz pisnega potrdila pošte pa izhaja, da v takem primeru pošta pusti obvestilo na sedežu, če ima stranka tam poštni nabiralnik ali tablo na vratih, v nasprotnem primeru pa vrne pošto sodišču in ga obvesti o novem naslovu naslovnika, za kar je izrecno pooblaščena z naročilom o prepošiljanju pošte. Tožena stranka je tudi izrecno izpostavila svoje stališče, da obvestilo o prispeli priporočeni pošiljki predstavlja navadno pošto, ki se naslovnikom pušča v poštnih nabiralnikih ali predalih ter ni razloga, da takega obvestila pošta ne bi poslala naslovniku na naročeni naslov za prepošiljanje pošte. Tožena stranka ne soglaša z oceno neskrbnosti, saj je za čas do ureditve spremembe sedeža ravnala skrbno in pri pošti naročila prepošiljanje pošte ter z naročilom dala izrecno pooblastilo, da pošta pošiljatelja v primeru vračila pošiljke obvesti o novem naslovu. Pošta pa ni ravnala pravilno, zato je tožena stranka opravičljivo zamudila rok za odgovor na tožbo in pritožbo na sodbo. Ne soglaša tudi s stališčem sodišča, da se tudi obvestilo o prispeli priporočeni pošti ne prepošilja. Obvestilo o prispeli pošiljki je sicer res sestavni del te pošiljke, vendar se vroča naslovniku kot navadna pošta – pusti se v nabiralniku ali poštnem predalu. Ker se vroča kot navadna pošta, bi morala pošta ta obvestila poslati toženi stranki na naročen novi naslov. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do obrazložitve tožene stranke, podkrepljene s sporočilom upravnice pošte, da v primeru kot je obravnavan, pošta pošiljko vrne naslovniku z navedbo, da je naslovnik preseljen. Tako je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje, napačno pa tudi ocenjena upravičenost razlogov, iz katerih je tožena stranka zamudila rok. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep ustrezno spremeni, podrejeno pa ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba zoper zamudno sodbo je prepozna, pritožba zoper sklep pa neutemeljena.

Ker je odločitev o pravočasnosti pritožbe zoper zamudno sodbo odvisna od odločitve o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje (za pritožbo zoper zamudno sodbo), je pritožbeno sodišče najprej obravnavalo pritožbo tožene stranke zoper sklep z dne 10.10.2008. Iz razlogov navedenega sklepa izhaja, da je v obravnavani zadevi vročevalec obvestilo o prispelem pismu (tožbi in zamudni sodbi) pustil na vratih na naslovu P. 39, L., kjer ima tožena stranka tudi svoj sedež: vročitev je bila tako v celoti pravilno opravljena. Pri tem se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da je imela naročeno prepošiljanje pošiljk iz naslova P. 39, L. na naslov L. cesta 90, D., kamor je preselila svojo poslovno enoto, pri čemer Zakon o pravdnem postopku (ZPP) jasno določa, kje mora vročevalec pustiti obvestilo, zaradi česar niso utemeljene navedbe tožene stranke o tem, da bi morala pošta obvestilo o prispelem pismu preposlati na drug naslov, ki ga je sporočila tožena stranka; tudi obvestilo o prispelem pismu je namreč sestavni del sodne pošiljke, za katero ZPP točno določa, da ga mora vročevalec pustiti na naslovu sedeža pravne osebe. Subjektu vpisa v sodni register se namreč vroča na naslovu, navedenem v registru (3. odstavek 139. člena ZPP). Zahteva se poudarjena skrbnost, to je da pravna oseba, ki je subjekt vpisa v sodni register, poskrbi za pravilnost navedb o njenem sedežu. Zato ni mogoče sprejeti, da je tožena stranka zamudila rok za pritožbo in odgovor na tožbo iz upravičenega vzroka. Pritožbeno sodišče s takimi razlogi sodišča prve stopnje v celoti soglaša, še posebej upoštevajoč v izpodbijanem sklepu citirane določbe ZPP, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja ponovno. In tega pritožbene trditve prav v ničemer ne omajajo. Sedež tožene stranke (v register vpisane pravne osebe) ni sporen, v 4. odstavku 141. člena ZPP pa je jasno določeno, da se obvestilo (ob nemožni vročitvi) pusti na naslovu (navedenem v registru). Prav tako ni sporno, da je bilo v obravnavanem primeru dogovorjeno, da se pisma v pravdnem, upravnem in kazenskem postopku ne prepošiljajo (to navaja sama tožena stranka, izhaja pa tudi iz naročila tožene stranke Pošti ... z dne 19.6.2008 – B3). Zato je povsem utemeljen zaključek sodišča prve stopnje o neskrbnosti tožene stranke (sploh, če se upošteva večletno neusklajenost dejanskega in registriranega sedeža). Glede sporočila Pošte Slovenije z dne 1.10.2008 po elektronski pošti glede običajnega ravnanja v primerih, kot je obravnavan, pa je ne le opisano ravnanje Pošte Slovenije v nasprotju z zakonskimi določbami, temveč v zvezi z navedenim iz vročilnic (obvestil o prispelem pismu) – javnih listin – izhaja, da so bila obvestila puščena na vratih poslovne stavbe, trditve tožene stranke, da na naslovu P. 39, L. ni imena oz. napisa ali table naslovnika, kot tudi ne poštnega nabiralnika ali predala, pa so zgolj navržene, brez kakršnekoli dokazne podlage. Zato tožena s takimi trditvami jasno ne zmore uspeti. Izpodbijani sklep je torej pravilen v dejanskem in pravnem pogledu, pritožbeno sodišče pa kakšnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopkovnih določb ni zasledilo. Zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zoper sklep kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Ker je bila zamudna sodba toženi stranki vročena (s fikcijo vročitve 1.7.2008) in se je 15-dnevni pritožbeni rok, upoštevajoč sodne počitnice, iztekel 18.8.2008, tožena stranka pa je pritožbo vložila 6.10.2008, je pritožba zoper sodbo prepozna (upoštevajoč 15-dnevni pritožbeni rok od vročitve prepisa sodbe iz 1. odstavka 333. člena ZPP). Na podlagi 352. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo zoper zamudno sodbo zavrglo kot prepozno, saj tega ni storilo sodišče prve stopnje.