Jedro

Sodišče je ob upoštevanju okoliščin, da: - je tožnik pred prihodom v Slovenijo, kot je razvidno iz baze Eurodac, zaprosil za mednarodno zaščito le v eni državi članici EU, tj. Avstriji; - da je tožnik Avstrijo sicer zapustil samovoljno, vendar po tem, ko je izvedel (s strani drugih prosilcev), da bo postopek tekel (pre)dolgo, kakor tudi, ker ni uspel pridobiti relevantnih informacij s strani uradne osebe; - da je tožnik po prehodu meje na Jesenicah želel priti v glavno mesto, kjer bi zaprosil za azil, zato je kupil karto za vlak Jesenice - Nova Gorica; - da je po prijetju v nekaj urah istega dne (tj. 7. 9. 2016) izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji; - dejstva, da večinoma vsi prosilci za mednarodno zaščito prehajajo meje nezakonito in zgolj zaradi tega še ni mogoče trditi, da pri vsakemu obstaja znatna nevarnost pobega; ter - dejstva, da je tožnik tekom postopka izkazal pripravljenost na sodelovanje s slovenskimi pristojnimi organi in povedal, da bo na odločitev, v kolikor bo na odprtem oddelku, počakal, presodilo, da znatna nevarnost pobega, ki bi jo bilo mogoče utemeljiti ob smiselni uporabi katerega izmed kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pri tožniku ni podana, zaradi česar tudi njegovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi z 84. členom ZMZ-1 ni mogoče.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1108/2016/3 (1313-07) z dne 8. 9. 2016, se odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožeče stranke v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala za namen predaje na prostore in območje Center za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) (1. točka izreka), in še odločila, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 8. 9. 2016 od 12:35 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi sklepa je toženka navedla, da je tožnik dne 8. 9. 2016 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito in to 1. 9. 2016 v Avstriji (podatki iz Centralne baze EURODAC). Tožnika je skupaj še s štirimi osebami 7. 9. 2016 obravnavala policijska postaja Nova Gorica. V postopku je bilo ugotovljeno, da so vse osebe državljani Afganistana, ki ne posedujejo nobenih potnih listih, le avstrijske izkaznice prosilca za mednarodno zaščito. Pri podaji prošnje za mednarodno zaščito je tožnik navedel, da je že zaprosil za mednarodno zaščito v Avstriji, ki pa jo je zapustil, ker z njim niso lepo ravnali. Toženka se je pri svoji odločitvi sklicevala na drugi odstavek 28. člena Dublinske uredbe III in še navedla, da ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za ta ukrep. Tožnik je že zaprosil za mednarodno zaščito v Avstriji, pa jo je tožnik zapustil in odšel v Slovenijo. Navedene okoliščine kažejo na to, da bi tožnik, v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in odšel v drugo državo, ker bi domneval, da bi tam hitreje pridobil mednarodno zaščito. Dodatno na to kaže dejstvo, da je imel tožnik pri sebi vozovnico za vlak Jesenice - Nova Gorica, kar še potrjuje prepričanje organa, da je tožnik želel nadaljevati pot v Italijo. Če bi želel zaprositi za zaščito v Sloveniji, bi to storil takoj in ne šele po pridržanju s strani policije. Glede na to je tožnik izrazito begosumen. Ker obstaja velika verjetnost, da bi tožnik zapustil tudi azilni dom v Sloveniji, je za nadaljevanje postopka treba tožniku omejiti gibanje. Glede na opisane razmere glede varovanja v azilnem domu in ob upoštevanju Zakona o zasebnem varovanju, na podlagi katerega opravljata naloge varovanja dva varnostnika (in receptor), je očitno, da varnostnika na območju azilnega doma zaradi izvrševanja ukrepa pridržanja ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območju azilnega doma. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike se je ukrep pridržanja za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, ker je velika večina pridržanih oseb območje azilnega doma zapustila (od 1. 1. 2016 je 65 % prosilcev samovoljno zapustilo azilni dom). Toženka se je pri svoji odločitvi sklicevala tudi na sodno prakso (npr. I U 1624/2014, I Up 346/2014) in upoštevala tudi dejstvo, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji takoj, temveč šele ko je bil prijet, in da je že zaprosil za zaščito v Avstrijo, vendar ni počakal na odločitev. Ker tako obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil, in tako onemogočil izvedbo postopkov po Dublinski uredbi III, je organ odločil, kot izhaja iz izreka sklepa.

3. Tožnik je tožbo vložil iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in v tožbi navedel, da znatna nevarnost, da bo zapustil Slovenijo, ne obstaja. Tožnik je sicer imel namen pridobiti status v Avstriji, vendar ker so z begunci slabo ravnali, je samovoljno zapustil azilni dom in odšel iz Avstrije. Problem je bil že pri razdeljevanju hrane. Nazaj v svojo državo ne more, ker obstaja resna nevarnost, da ga bo ISIS ubil, ker je pred pobegom opravljal vojaško službo in v boju v hiši, v kateri so stanovali, sta z bratom ustrelila njihove 3 borce. Tožnik je povedal, da je iz Avstrije odšel zato, ker so mu drugi povedali, da bo v Sloveniji boljše in je imel namen zaprositi za azil tu. Nakup karte do Nove Gorice ne more biti odločujoč podatek in kazati namero, da je imel tožnik namen oditi v Italijo. Iz dejanskega stanja torej ne izhaja, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil, zato je podana tudi napačna uporaba materialnega prava. Ukrep pridržanja tudi ni sorazmeren z uporabo drugih prisilnih ukrepov, saj bi tožnik počakal na odločitev v azilnem domu. Sklep pa je tudi neupravičen poseg v pravico do osebne svobode tožnika. Gre za odvzem prostosti. Tako tudi sodna praksa (Up-1116/09, Up-21/11, Up-360/09, Up 323/2014 z dne 29. 10. 2014, I Up 39/2015 z dne 1. 4. 2015).

4. Tožnik je predlagal tudi izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in sicer, da se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce. Tožnik je izkazal, zakaj v tem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, na drugi strani pa bo tožniku izvrševanje ukrepa prizadejalo nepopravljivo škodo. Tožnik se v centru počuti izredno slabo. Dni brez osebne svobode mu nihče ne bo mogel nadomestiti. Kršitev pravice do osebne svobode pomeni škodo že samo po sebi (I U 1289/2014, Up 729/03 z dne 11. 12. 2003). Dodaten argument za utemeljenost zahteve je tudi v tem, da mora Slovenija osebi, ki ji je kršena pravica do osebne svobode, zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Ker pritožba zoper sodbo naslovnega sodišča zadrži njeno izvršitev, bi lahko nastala situacija, ko bi tožnik uspel s tožbo, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve. Opozoril je še na večmesečno odločanje v postopkih, ki jih primeroma našteje. Tudi v primeru, ko bi sodišče presodilo, da je treba izrečeni ukrep nadomestiti z milejšim, tožnik predlaga izdajo ustrezne začasne odredbe (sodba in sklep, I U 1289/2014 z dne 19. 8. 2014). Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, sklep odpravi in zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi, kot navedeno.

5. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe, pri čemer se je sklicevala na razloge izpodbijanega sklepa in predlagala zavrnitev tožbe. Sodišče je odgovor na tožbo toženke vročilo pooblaščenki tožnika na glavni obravnavi.

6. Uvodoma sodišče navaja, da med temeljna jamstva v postopku mednarodne zaščite sodi tudi pravica do tolmača (10. člen ZMZ). Sodišče je v tem postopku za tolmačenje tožniku, ki je državljan Afganistana, postavilo A.H., ki ga je zapriseglo za tolmačenje za paštu jezik za ta postopek. Na glavni obravnavi dne 22. 9. 2016 je tožnik izjavil, da tolmača in tolmačenje razume. To potrjuje tudi zapisnik glavne obravnave, zato je bila tožniku pravica do tolmača ustrezno zagotovljena.

K točki I izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. Predmet spora v obravnavanem primeru je odločitev toženke, ki je z izpodbijanim sklepom tožnika – prosilca za mednarodno zaščito – pridržala za namen predaje na prostore in območje Center za tujce v Postojni, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 in še, da se tožnik pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 8. 9. 2016 od 12:35 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica. Toženka se je pri tem oprla na drugi in tretji odstavek 28. člena Dublinske uredbe III v zvezi s prvim in četrtim odstavkom 81. člena ZMZ-1. 9. Sodišče je na glavni obravnavi dne 22. 9. 2016 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila toženka, tožbo, listine, ki jih je predložila toženka na obravnavi, in v skladu s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika.

10. Tožnik je na zaslišanju povedal, da po odhodu iz svoje matične države – Afganistana ni imel ciljne države. V Afganistanu je bilo zanj kot vojaka nevarno zaradi ISIS, zato je državo zapustil. Po prihodu v Avstrijo je zaprosil za azil, vendar je azilni dom zapustil, ker je bila situacija slaba - ljudje so čakali na odgovor 4, 5 oziroma 8 let, le družine so dobile odgovor, ne pa samske osebe, hrana ni bila dobra, tudi na zdravnika so čakali. V Avstriji je bil pet dni, potem je Avstrijo zapustil in odšel v Slovenijo, kjer je imel namen zaprositi za azil. V Sloveniji je zaprosil za azil prvi dan, ko je prispel. Zjutraj tega dne so ga prijeli policisti in tega dne je tudi zaprosil za azil. Ni vedel, katero je glavno mesto Slovenije, karto za vlak Jesenice - Nova Gorica pa je kupil zato, ker je vprašal, kateri vlak pelje v glavno mesto in mu je neka gospa povedala, da ta vlak, zato je kupil karto. Uradne osebe v Avstriji ga niso poslušale, ko je podal prošnjo za azil, ni imel niti dostopa do uradne osebe, ker je bilo tam veliko ljudi, z njim ni bil opravljen razgovor. Ker ni dobil odgovora od uradnih oseb v Avstriji, se je pozanimal pri drugih azilantih glede razmer in se odločil, da gre v Slovenijo. Sicer z njim v Centru za tujce ravnajo dobro, je dobra hrana, vsi so prijazni, tudi zdravnik je na voljo, omogočen mu je dostop do interneta in telefona, obveščajo ga o aktivnostih v centru, ki se jih lahko udeleži, le moti ga, da je na zaprtem oddelku. Poudaril je, da bo ostal v Sloveniji do rešitve njegove prošnje za azil. 11. Iz drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Po prvem odstavku istega člena Uredbe Dublin III pa države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

12. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), po drugem odstavku tega člena pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

13. Sodišče se strinja s tožnikom, da gre v primeru njegovega pridržanja v prostorih in na območju Centra za tujce glede na njegovo izpovedbo na zaslišanju na glavni obravnavi, na podlagi opisa pridržanja v sklepu ter opis poteka aktivnosti v Centru za tujce za ukrep, ki po vsebini ustreza odvzemu prostosti. Tako tudi Vrhovno sodišče v primerljivih zadevah, npr. I Up 39/2015 z dne 1. 4. 2015, I Up 15/2016 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016. Izrek tovrstnega ukrepa je mogoč in sicer zaradi zagotovitve učinkovite izvedbe postopka predaje odgovorni državi članici (tako tudi Vrhovno sodišče v odločbah I Up 15/2016 (16. točka obrazložitve) in I Up 26/2016 (10. točka obrazložitve),(1)), vendar po presoji sodišča v obravnavanem primeru pogoji za izrek tovrstnega ukrepa niso izpolnjeni in tožniku gibanja na območje in prostore Centra za tujce ni mogoče omejiti, kar bo sodišče pojasnilo v nadaljevanju.

14. Ob upoštevanju prej citiranih določb 84. člena ZMZ-1 in drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce z namenom omogočiti izvedbo postopka za njegovo predajo odgovorni državi članici EU, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov, pa tudi, da je za izvedbo postopka predaje nujen.

15. Pojem „nevarnost pobega“ po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev begosumnosti z zakonom (še) ni posebej uredil, vendar sta tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče že zavzela stališče, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma „nevarnost pobega“, vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2).(2) Vrhovno sodišče je s tem v zvezi v zadevah I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016(3) navedlo, da ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, to pa so najmanj kriteriji po 3., 4. in 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Novo uveljavljeni ZMZ-1 poleg tega določa, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila.

16. Nevarnost pobega mora biti po dikciji drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III „znatna“, pri čemer je Upravno sodišče v zadevah, I U 801/2016 z dne 7. 6. 2016, in, I U 1102/2016 z dne 29. 7. 2016 (in na to se je sklicevalo naslovno sodišče tudi že v nadaljnjih zadevah, npr. I U 1163/2016 z dne 11. 8. 2016), že navedlo, da je ta standard treba razlagati bližje standardu „velike“ nevarnosti kot pa morebiti standardu zgolj „zaznavne“ nevarnosti. Ta sklep namreč izhaja iz primerjave z angleško različico („significant“), italijansko različico („notevole“), hrvaško različico („velika opasnost“) tega standarda, medtem ko francoska različica Uredbe Dublin III govori o pomembni oziroma nezanemarljivi nevarnosti („un risque non négliegable“). Določena nevarnost pobega, zlasti ko gre za samske in zdrave moške, lahko dostikrat obstaja, pa to ne more zadoščati za izrek ukrepa pridržanja.(4) Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika.

17. Svojo odločitev je toženka oprla na ugotovitev, da obstaja znatna nevarnost pobega tožnika, ki bi onemogočila izvedbo postopkov glede predaje odgovorni državi članici. Svoj zaključek glede tožnikove znatne begosumnosti je utemeljila z naslednjimi ugotovitvami: - da bi tožnik v primeru, če mu ne bi bilo omejeno gibanje, samovoljno zapustil azilni dom in spet odšel v drugo državo EU, ker bi domneval, da bi tam hitreje pridobil mednarodno zaščito, kot je bilo to v Avstriji, kjer je, kot je nesporno med strankami, zaprosil za mednarodno zaščito, preden je prišel v Slovenijo, in kjer ni počakal na odločitev pristojnih organov, - da je imel pri sebi vozovnico za vlak Jesenice - Nova Gorica, kar kaže na to, da ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji, temveč nadaljevati pot v Italijo, - da je prehajal meje na nedovoljen način in je šele po tem, ko je bil prijet s strani policije, podal prošnjo za mednarodno zaščito.

18. Sodišče tem zaključkom toženke ne more slediti.

19. Res je tožnik po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Avstriji to državo zapustil, preden je bila sprejeta odločitev o njegovi prošnji, vendar pa je tožnik na zaslišanju na glavni obravnavi (in kar je povedal tudi že ob podaji prošnje) prepričljivo izpovedal, zakaj je to storil in sicer, ker je od drugih prosilcev v azilnem domu v Avstriji izvedel, da se na odločitev v Avstriji čaka (pre)dolgo, da ni dobil nobenega odgovora od uradne osebe, do katere ni imel osebnega dostopa, da z njim ni bil opravljen razgovor glede njegove prošnje, temveč je bila njegova prošnja le sprejeta, da je bila hrana slaba oziroma da je ni bilo mogoče dobiti po določenem času in, da ni bilo ustrezne zdravstvene oskrbe. V upravnem postopku je tožnik glede časa reševanja prošnje v Avstriji navedel, da so mu povedali, da je čakalna doba do 8 mesecev, na glavni obravnavi pa, da je čakalna doba 4, 5 oziroma 8 let, kar je sicer neskladno, vendar sodišče ocenjuje, da je ta neskladnost nebistvena, saj je v tem oziru bistveno to, da je tožnik očitno ocenil, da reševanje prošnje za mednarodno zaščito v Avstriji traja predolgo in da v Sloveniji z begunci ravnajo boljše. 20. Glede na obrazloženo ni mogoče trditi, da zgolj dejstvo, da je tožnik samovoljno zapustil Avstrijo pred končno odločitvijo pristojnega organa, kaže na begosumnost. Že glede na ureditev po Uredbi Dublin III je namreč logično, da se je prosilec pred prihodom v državo članico nahajal v drugi državi članici, saj se ravno zato postopek predaje po Uredbi Dublin III prične, kot pa je sodišče že navedlo, pa se osebe ne sme pridržati zgolj zato, ker v zvezi njo poteka postopek, določen po tej Uredbi (prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III). Toženkino sklicevanje, da je tožnik pridržan zaradi izvedbe postopka po Uredbi Dublin III, je tako nezadostno. Na drugačno presojo v tej smeri pa zato tudi ne more vplivati toženkino navajanje na glavni obravnavi glede statistike in dolgoletnih izkušenj, da več kot polovica (v izpodbijanem sklepu je navedeno ''več kot 65 % prosilcev od 1. 1. 2016'') prosilcev, ki nima omejitve gibanja, zapusti azilni dom, kar otežuje postopek, saj pristojnost za obravnavo prošenj prevzame Slovenija. V tem primeru sodišče namreč presoja okoliščine tega primera in odloča tudi v skladu s temi okoliščinami in ne na podlagi kakšnih drugih, splošnih okoliščin, ki s konkretnim primerom nimajo druge povezave, razen, da gre za postopek v zvezi z mednarodno zaščito in v povezavi s tem s postopkom pridržanja po Uredbi Dublin III.

21. Sodišče tudi ne more slediti toženkinemu sklepanju, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom v Sloveniji in odšel v drugo državo EU, ker bi domneval, da bi tam hitreje pridobil mednarodno zaščito. Takšno sklepanje namreč nima podlage v podatkih spisa, saj je tožnik na zaslišanju na glavni obravnavi poudaril, da bo počakal do konca postopka v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, da pa bi želel počakati na odprtem oddelku. Tožnik je torej izkazal pripravljenost sodelovanja v postopku v Republiki Sloveniji, zato po oceni sodišča ni mogoče šteti, da bi bila podana objektivna okoliščina „nesodelovanja v postopku“, ki lahko ob smiselni uporabi 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 predstavlja okoliščino, ki utemeljuje tožnikovo begosumnost. 22. Sodišče se tudi ne strinja popolnoma s toženkinim zaključkom o tem, da tožnik ni takoj ob vstopu v Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito, ampak je to storil šele, ko je bil prijet s strani policije, kar naj bi tudi nakazovalo na ugotovljeno begosumnost. Kot izhaja iz podatkov spisa, je tožnik sicer res zaprosil za mednarodno zaščito šele po prijetju policije, vendar pa je na zaslišanju na glavni obravnavi prepričljivo pojasnil, da je, ko je prispel v Jesenice, želel nadaljevati pot v glavno mesto Slovenije, povprašal na železniški postaji, kateri vlak pelje do glavnega mesta in za tak vlak tudi kupil karto - Jesenice - Nova Gorica. Po prijetju policije ob 8.40 uri pa je istega dne popoldne zaprosil za mednarodno zaščito. In kot izkazujejo podatki spisa, je bilo zaradi podaje prošnje za azil ob 15.40 uri prekinjeno pridržanje tožnika in je bil kasneje tudi odpeljan v azilni dom. Sodišče povzeto izjavo tožnika sprejema kot verodostojno, saj lahko verjame, da tožnik pred prihodom policistov v Sloveniji zaradi prijave ni bil kontroliran zaradi schengenskega območja, in da ni vedel, katero je glavno mesto v Sloveniji, kamor je želel priti. Nakup karte za vlak Jesenice - Nova Gorica torej po oceni sodišča ne kaže z gotovostjo namere tožnika, da je nameraval nadaljevati pot v Italijo, temveč je verjetnejša tožnikova razlaga (ob upoštevanju zgoraj povedanega), da je želel priti v glavno mesto Slovenije, glede na (precej verjetno oziroma skoraj gotovo) oteženo sporazumevanje pri nakupu karte za vlak pa je uspel pridobiti karto za relacijo Jesenice - Nova Gorica. Da pa je želel zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji, pa je povedal že tudi po prijetju s strani policije, enako pa je izpovedal na glavni obravnavi. Kot relevantno okoliščino pa sodišče šteje tudi dejstvo, da je bil tožnik prijet 7. 9. 2016 ob 8.40 uri, namero za podajo prošnje pa je podal istega dne ob 15.40 uri. Sodišče tako glede na povedano ne more sprejeti zaključka o tem, da ta okoliščina, opisana v tej točki obrazložitve, kaže na tožnikovo begosumnost, še manj pa, da je ta begosumnost ''znatna''.

23. Tudi tožnikovo prehajanje mej na nedovoljen način ne kaže na njegovo begosumnost, saj tujci, ki v države članice EU vstopajo z namero zaprositi za mednarodno zaščito, večinoma vstopajo nezakonito, ker nimajo dovoljenj za bivanje, za združitev z družino ali za kakšen drug zakonit vstop na ozemlje EU. Uporaba tega kriterija bi pomenila, da bi bil tujec pridržan zgolj zato, ker je prosilec, kar pa je po prvem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III prepovedano. Po 1. alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 je nedovoljen vstop tudi zgolj milejša oblika okoliščine, ki kaže na begosumnost. Nenazadnje pa je tožnik izjavil, da je v Evropo prišel z namero zaprositi za mednarodno zaščito.

24. Za odločitev v obravnavanem primeru je poleg navedenega pomembno še, da je sodišče na zaslišanju na glavni obravnavi tožnika vprašalo, ali ve, zakaj mu je omejeno gibanje, in odgovoril je, da mu je uradna oseba obrazložila, da bo odločitev prejel v 15 dneh, sicer pa, da ne ve, pooblaščenka toženke pa je na glavni obravnavi še povedala, da je tožniku razložila, da mu je bilo gibanje omejeno zaradi Dublinskega postopka. Tožnik torej ne ve za sum o obstoju njegove begosumnosti, kar je za toženko razlog za omejitev gibanja tožniku. Na podlagi (tudi) teh izjav tožnika zato ni mogoče šteti, da je tožnik begosumen, še manj pa znatno begosumen, kot se za odreditev pridržanja zahteva po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III.

25. Sodišče je glede na vse obrazloženo, predvsem ob upoštevanju okoliščin, da: - je tožnik pred prihodom v Slovenijo, kot je razvidno iz baze Eurodac, zaprosil za mednarodno zaščito le v eni državi članici EU, tj. Avstriji; - da je tožnik Avstrijo sicer zapustil samovoljno, vendar po tem, ko je izvedel (s strani drugih prosilcev), da bo postopek tekel (pre)dolgo, kakor tudi, ker ni uspel pridobiti relevantnih informacij s strani uradne osebe; - da je tožnik po prehodu meje na Jesenicah želel priti v glavno mesto, kjer bi zaprosil za azil, zato je kupil karto za vlak Jesenice - Nova Gorica; - da je po prijetju v nekaj urah istega dne (tj. 7. 9. 2016) izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji; - dejstva, da večinoma vsi prosilci za mednarodno zaščito prehajajo meje nezakonito in zgolj zaradi tega še ni mogoče trditi, da pri vsakemu obstaja znatna nevarnost pobega; ter - dejstva, da je tožnik tekom postopka izkazal pripravljenost na sodelovanje s slovenskimi pristojnimi organi in povedal, da bo na odločitev, v kolikor bo na odprtem oddelku, počakal, presodilo, da znatna nevarnost pobega, ki bi jo bilo mogoče utemeljiti ob smiselni uporabi katerega izmed kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pri tožniku ni podana, zaradi česar tudi njegovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi z 84. členom ZMZ-1 ni mogoče. 26. Toženka je glede na navedeno v izpodbijanem sklepu zmotno ugotovila dejansko stanje, prav tako pa je napačno uporabila določbe materialnega prava, saj znatne nevarnosti pobega ni ugotavljala po objektivnih, z zakonom določenih kriterijih v skladu z določbo (n) 2. člena Uredbe Dublin III oziroma s smiselno uporabo kriterijev 68. člena ZTuj-2. Ker ugotovljene dejanske okoliščine niso podlaga za sklepanje, da so izpolnjeni kriteriji za izrek omejitve gibanja po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1, je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi tožnika ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pri čemer zadeve ni vrnilo v ponovno odločanje toženki, ker za izrek ukrepa, da se tožnika pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, ni zakonite podlage.

K točki II izreka:

27. Glede na četrti odstavek 71. člena ZMZ-1 je pritožba zoper sodbo upravnega sodišča dovoljena samo v okoliščinah iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1, in sicer v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona. Sodišče je v obravnavani zadevi po opravljeni glavni obravnavi ugotovilo drugačno dejansko stanje ter spremenilo odločitev toženke na način, da je z odpravo izpodbijanega sklepa odločilo, da pogoji za pridržanje tožnika skladno z Uredbo Dublin III niso podani, zaradi česar je ob upoštevanju prvega odstavka 73. člena ZUS-1 zoper sprejeto odločitev mogoča pritožba. Navedeno pomeni, da sodišče z izdajo te sodbe še ne bo pravnomočno odločilo v zadevi in ima tožnik pravni interes, da se odloči o njegovi zahtevi za izdajo ureditvene začasne odredbe, s katero bi se do pravnomočne odločitve stanje uredilo tako, da mora toženka takoj po prejemu odločitve prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce Postojna.

28. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo izda začasno odredbo ter začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno, in sicer iz razloga, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

29. Sodišče ugotavlja, da je treba glede na drugi pododstavek tretjega odstavka 9. člena Direktive 2013/33/EU (Direktiva o sprejemu),(5) v zvezi s četrtim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III, v primeru, kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, zadevnega prosilca nemudoma izpustiti. Slovenski zakonodajalec omenjene določbe kljub poteku roka za implementacijo Direktive o sprejemu v slovenski notranji pravni red (20. 7. 2015) ni prenesel niti v prej veljavni ZMZ niti v novi ZMZ-1. Izdaja ureditvene začasne odredbe je v obravnavanem primeru zato nujna zaradi neizvedenega prenosa omenjene določbe direktive v slovenski pravni red, pri čemer je potrebno pojasniti, da Direktiva o sprejemu ne zahteva dvostopenjskega sodnega varstva,(6) hkrati pa določa, da se osebo obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler obstajajo razlogi za pridržanje (prvi odstavek 9. člena Direktive v sprejemu v zvezi s četrtim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III). Če se torej v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, je treba zadevnega prosilca nemudoma izpustiti, takšna situacija pa je nastopila v obravnavanem primeru, ko je že Upravno sodišče (in ne tudi Vrhovno sodišče) ob presoji zakonitosti izrečenega ukrepa ugotovilo, da je le-ta nezakonit. 30. Ureditveno začasno odredbo je v obravnavanem primeru treba izdati tudi iz razloga, ker je tožniku z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar predstavlja težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave ter prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah). V konkretnem primeru je Upravno sodišče izdalo sodbo po 14 oziroma 15 dneh od začetka izvajanja ukrepa, k temu pa je treba v primeru, če zahtevi za začasno odredbo ne bi bilo ugodeno, dodati še rok 15 dni za pritožbo zoper sodbo, določen čas za odgovor na pritožbo in 15 dni za odločanje Vrhovnega sodišča ter čas, ki bo potreben za vročanje. Ker gre za trajajoče pravno sporno razmerje, nezakonit odvzem prostosti pa že sedaj predstavlja težko popravljivo škodo, ta pa se bo z vsakim nadaljnjim dnem še povečevala, je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana z višjo stopnjo od „verjetnosti“, sama "potrebnost" začasne odredbe pa z dejstvom, da mora tožnik imeti učinkovito sodno varstvo (23. člen Ustave v zvezi z 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah), ki ga brez izdaje začasne odredbe ne bi imel. Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja nedvomno odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni, saj ne more biti javna korist v tem, da se pridržanje nadaljuje zaradi vodenja azilnega postopka, če je oseba pridržana nezakonito.

31. Na podlagi obrazloženega je sodišče zato zahtevi za izdajo začasne odredbe na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo, kot izhaja iz druge točke izreka sodne odločbe.

opomba (1) : Vrhovno sodišče izrecno navaja, da je „tožena stranka v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo“.

opomba (2) : ZTuj-2 v prvem odstavku 68. člena določa, da so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, kateremu je bila izdana odločba o vrnitvi, zlasti: tujčevo predhodno nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji (1. alineja), vstop tujca v državo kljub prepovedi vstopa (2. alineja), tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja (3. alineja), posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine (4. alineja), navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku (5. alineja), tujčevo ravnanje, ki kaže na to, da Republike Slovenije v roku za prostovoljno vrnitev, ne bo zapustil (6. alineja). V drugem odstavku 68. člena ZTuj-2 pa je določeno, da so milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca zlasti: nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo (1. alineja), prekoračitev zakonitega prebivanja tujca v državi za manj kot 30 dni (2. alineja), nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji (3. alineja) in druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave (4. alineja).

opomba (3) : Odločbi Vrhovnega sodišča sta bili sicer izdani še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri teh zadevah za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo.

opomba (4) : Podobno ugotavlja Ustavno sodišče v zadevi, kjer je tudi šlo za pridržanje prosilca za azil (vendar ne na podlagi dublinske uredbe), da zgolj „ sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolg poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika“ (Up-1116/09, 3. 3. 2011, odst. 14).

opomba (5) : Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).

opomba (6) : Iz Direktive o sprejemu ne izhaja, da bi moralo biti v zvezi z pridržanjem vsaj dvostopenjsko sodno odločanje (člen 26 Direktive o sprejemu in člen 26(2) Procesne direktive II), Sodišče EU pa je v zadevi Diouf podalo interpretacijo pravice do dostopa do sodnega varstva v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito z vidika morebitnega večstopenjskega sojenja po Procesni direktivi I (Direktiva 2005/85/ES, člen 39), ki ustreza Procesni direktivi II (Direktiva 2013/32/ES, člen 46) ter zavzelo stališče, da „ načelo učinkovitega sodnega varstva zagotavlja posamezniku pravico do dostopa do sodišča, in ne do večstopenjskega sodnega varstva.“ (C-69/10, dne 28. 7. 2011, odst. 69).