Jedro

V času odločanja organa prve stopnje Zakon o žrtvah vojnega nasilja požiga oz. izropanja domov (še) ni določal kot dejanske podlage za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Šele novela (Ur.l. RS, št. 43/99) je uredila primere, med katere bi lahko bil uvrščen primer tožnice. Zato njena pritožba ni utemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2012/98-6 z dne 14.12.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 26.11.1997. Z njo je ta ob reviziji prvostopne odločbe odpravila odločbo Upravne enote G.R. z dne 13.11.1997. Ta je tožnici priznala status žrtve vojnega nasilja - begunca za čas od 15.9.1942 do 15.5.1945, pravica do življenjske mesečne rente v mesečnem znesku 3.720,00 SIT od 1.2.1996 dalje in pravica do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev zagotovljenih v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja od 1.2.1996 dalje.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navaja, da se za pridobitev statusa in pravic žrtev vojnega nasilja - begunca po 1. odstavku 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 in 44/96, v nadaljevanju zakon) zahteva obstoj konkretnega (grozečega) vojnega nasilja s strani okupatorja zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov in pobeg pred tem konkretnim nasiljem. V konkretnem primeru je tožnica z družino pred pregonom živela v vasi P. pod P. Ustaši so jih 15.9.1942, ko so vas obkolili in vdrli v domove, pregnali, vas izropali in požgali, očeta tožnice ubili. Tožnica se je skupaj z materjo, sestrami in brati, po dogodku in ko so jih izpustili, skrivala v tujih vinogradniških krajih v bližnjih vaseh. Zaradi bele garde so morali pobegniti na hrvaško stran. Zasilno so se nastanili pri hrvaških družinah. Tam so bivali do konca vojne. Glede na opisano dejansko stanje, ki ni sporno in glede na takšno razlago 1. odstavka 2. člena zakona, tudi po mnenju sodišča ni mogoče šteti, da je tožnica pobegnila pred vojnim nasiljem. Zato je zaključek tožene stranke pravilen. Zakon, ki je veljal v času odločanja organa prve stopnje namreč požiga oziroma izropanja domov ni določal kot podlago za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Pač pa bi tak status in iz tega izhajajoče pravice tožnica utegnila pridobiti po določbah Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 43/99), ki v 3. odstavku 1. člena določa, da je za žrtev vojnega nasilja - begunca šteti tudi osebo, ki je bila v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 nasilno pregnana iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njene stanovanjske hiše ali stanovanja, od okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi česar se ni mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno tri mesece. Vendar je navedena sprememba začela veljati 19.6.1999. Sodišče je pri odločanju v tem upravnem sporu ne more uporabiti, ker v času odločanja prvostopnega organa še ni veljala. Sodišče presoja zakonitost izpodbijane odločbe po predpisih, ki so veljali ob izdaji odločbe prve stopnje. Odločba tožene stranke je zato pravilna.

Tožnica v obširni pritožbi izpodbija navedeno sodbo sodišča prve stopnje. Pričakovala je nepristransko in pravično presojo. Sklicuje se na potrdilo Arhiva Republike Slovenije, iz katerega je razviden tragičen potek dogodkov na P. Gre za nepravilno razlago zakona. V popolnoma enaki zadevi (gre za sestro tožnice), to je U 2393/97, je sodišče razsodilo v korist sestre. Enako je bilo odločeno v zadevi U 1976/98-10, čeprav gre za dosti manj očiten primer. Prilaga fotokopijo slik požgane vasi in fotokopijo pismenih izjav dveh hrvaških državljanov. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo.

Dejansko stanje, kot izhaja iz odločbe tožene stranke, izpodbijane v tem upravnem sporu, in ki ga povzema tudi izpodbijana sodba, med strankama ni sporno. Na takšni dejanski podlagi, tudi po presoji pritožbenega sodišča, glede na določbe 1. in 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja, ki so veljale v času odločanja na prvi stopnji (13.11.1997) in ob reviziji (26.11.1997) tožnici ni bilo možno priznati uveljavljanega statusa žrtve vojnega nasilja. Medtem ko je 1. člen zakona splošen, pa je 2. člen podrobno urejal posamezne kategorije žrtev vojnega nasilja. Zlasti naštevanje je bilo takšno, da ne dopušča širše in tudi ne drugačne razlage, kot izhaja iz izpodbijane sodbe. Pa tudi iz obrazložitve novele zakona je razvidno, da tragični primer vasi P. ni bil zajet v 2. členu zakona in je bil prav ta primer razlog za noveliranje zakona tako, da je bil v 2. členu dodan nov 4. odstavek, kot ga povzema sodišče prve stopnje. Kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je šele novela zakona, na katero se sklicuje sodišče, pravno uredila primere, med katere bi lahko bil uvrščen primer tožnice.

Sodba v zadevi tožničine sestre še ni pravnomočna, saj je vložena pritožba s strani tožene stranke. Zato se tožnica nanjo ne more sklicevati. Druga sodba, na katero se sklicuje, pa se ne nanaša na dogodke v vasi P. Pritožbeni ugovori zato ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.