Jedro

Postopki odmere komunalnega prispevka, uvedeni v času veljavnosti ZUreP-1 in pred 20. 7. 2007, se (v skladu z načelom zaupanja v pravo) tudi v primeru ponovnega določanja končanja po predpisih, veljavnih v času uvedbe postopka odmere komunalnega prispevka.

Izrek

I. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 481/2011-13 z dne 21. 3. 2013 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravita odločba Župana Občine Dol pri Ljubljani, št. 3510-0018/2006-52 z dne 22. 2. 2011, in odločba Občine Dol pri Ljubljani, Občinskega urada, št. 3510-0018/2006-48 z dne 27. 12. 2010, ter se zadeva vrne prvostopenjskemu občinskemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v višini 1.242,40 EUR v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentov) zoper odločbo Občine Dol pri Ljubljani, Občinskega urada, št. 3510-0018/2006-48 z dne 27. 12. 2010. Z navedeno odločbo je prvostopenjski občinski organ v (drugič) ponovljenem postopku ugotovil, da sta revidenta zavezanca za plačilo komunalnega prispevka zaradi novogradnje stanovanjske hiše na parc. št. X k. o. ... (1. točka izreka); in odločil: da se komunalni prispevek odmeri na znesek 10.029,24 EUR, ki sta ga zavezanca že plačala na podlagi odločbe, št. 3510-0018/2006-10 z dne 28. 12. 2006 (2. točka izreka); ter da organ in stranka krijeta vsak svoje stroške upravnega postopka (3. točka izreka). Izpodbijana odločba je tretja odločba, ki jo je prvostopenjski občinski organ izdal v tej zadevi, potem ko je sodišče prve stopnje s sodbama U 583/2007-8 z dne 27. 11. 2008 in I U 135/2009-19 z dne 21. 10. 2010 odpravilo prejšnji odločbi in zadevo vrnilo v ponovni postopek. Upoštevaje stališče sodišča prve stopnje v sodbi I U 135/2009-19 je prvostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo komunalni prispevek odmeril na podlagi Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) in Odloka o programu opremljanja za obstoječo komunalno opremo in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Občine Dol pri Ljubljani (Uradni list RS, št. 18/2010, v nadaljevanju Odlok 2010), ki je bil sprejet na podlagi ZPNačrt. Pritožbo revidentov zoper prvostopenjsko odločbo je tožena stranka zavrnila z odločbo, št. 3510-0018/2006-52 z dne 22. 2. 2011. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v ponovljenem postopku prvostopenjski organ uporabil pravilno pravno podlago, v skladu z napotki tega sodišča v sodbi I U 135/2009-19 z dne 21. 10. 2010. Sklicuje se na načelo zakonitosti in na odločbi Vrhovnega sodišča X Ips 1278/2005 z dne 12. 11. 2009 in X Ips 1642/2006 z dne 10. 3. 2010. Zakonsko podlago za odmero v tem postopku predstavlja ZPNačrt. Morebitna uporaba prej veljavnih zakonov in podzakonskih predpisov v prehodnem obdobju lahko temelji le na določbah ZPNačrt. Pri tem se sklicuje na določbo prvega odstavka 108. člena ZPNačrt, ki pa je v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti, saj ni „dotlej veljavnih predpisov“, torej predpisov, ki bi veljali pred uveljavitvijo ZPNačrt. Glede tega stališča povzema razloge iz sodbe I U 135/2009-19 in navaja, da že ob izdaji prve odločbe o odmeri komunalnega prispevka v tej zadevi (odločba z dne 13. 12. 2006) Odlok o plačilu komunalnega prispevka Občine Dol pri Ljubljani (Uradni list RS, št. 101/2000, 58/2003 in 46/2006, v nadaljevanju Odlok 2000), sprejet na podlagi Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ), ni več veljal, saj je glede na določbe drugega odstavka 179. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) z dnem veljavnosti Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 117/2004, v nadaljevanju Pravilnik), to je z 20. 7. 2005, odpadla pravna podlaga za odmero komunalnega prispevka po prejšnjih predpisih. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-85/01 z dne 11. 12. 2003. Glede na drugi stavek drugega odstavka 179. člena ZUreP-1 je zakon sicer dopustil uporabo programov opremljanja stavbnih zemljišč, sprejetih na podlagi ZSZ in na njegovi podlagi sprejetem Navodilu o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč (Uradni list RS, št. 4/99, v nadaljevanju Navodilo o vsebini programa opremljanja) še v dveletnem obdobju po „sprejemu“ (in ne uveljavitvi) Uredbe o vsebini programa opremljanja zemljišč za gradnjo (Uradni list RS, št. 117/2004, v nadaljevanju Uredba), kar glede na stališče, da sprejem predpisa učinkuje do naslovnikov šele z njegovo objavo, pomeni, da je dveletni rok potekel 29. 10. 2006. Vendar v obravnavani zadevi programi opremljanja niso bili sprejeti niti na podlagi ZSZ. Dejstvo, da Odlok 2000 že ob izdaji izpodbijane odločbe ni več veljal, se ni spremenilo s sprejetjem ZPNačrt in ne s sprejetjem Odloka o spremembi Odloka 2000 (Uradni list RS, št. 90/2007). Prav tako se določba drugega odstavka 108. člena ZPNačrt ne nanaša na morebitno podaljšanje veljavnosti predpisov, ki so veljali pred uveljavitvijo ZPNačrt, temveč izključno na veljavnost predpisov, ki bodo veljali v času uveljavitve občinskega prostorskega načrta.

3. Revidenta sta zoper prvostopenjsko sodbo vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljujeta z razlogi iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in navajata, da bi bilo v obravnavni zadevi treba uporabiti predpis, ki je veljal na dan začetka postopka, to je 13. 12. 2006, ko je bila vložena zahteva za odmero komunalnega prispevka. Uporaba predpisa, veljavnega v času odločanja, pomeni poseg v pravice iz 2. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Sklicujeta se na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-304/01 z dne 20. 5. 2014 in odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbo 108. člena ZPNačrt, po kateri je treba postopek dokončati po predpisih, ki so veljali 13. 12. 2006 ali najkasneje na dan 28. 4. 2007, ko se je začel uporabljati ZPNačrt. Na nobenega izmed teh dni pa tožena stranka ni imela predpisa, ki bi zakonito določal obveznost plačila komunalnega prispevka, saj je Odlok 2000 po določbi drugega odstavka 179. člena ZUreP-1 prenehal veljati 24. 10. 2006. Tožena stranka je imela dve leti časa, da sprejeme nov odlok o komunalnem prispevku. Ker ga ni, pomeni, da se je odpovedala njegovemu plačilu. Sklicujeta se na mnenje Računskega sodišča, št. 330-6/2010/12 z dne 19. 1. 2011, in ga prilagata. Ponavljata tožbeni predlog, naj tožena stranka odmeri komunalni prispevek po Pravilniku o podlagah za odmero komunalnega prispevka na osnovi povprečnih stroškov opremljanja stavbnih zemljišč s posameznimi vrstami komunalne opreme (Uradni list RS, št. 95/2007, v nadaljevanju Pravilnik o podlagah), po katerem bi bila višina komunalnega prispevka 14-krat nižja. Ugovarjata tudi samemu izračunu komunalnega prispevka. Predlagata, da Vrhovno sodišče ugodi reviziji in odpravi izpodbijano odločbo, ugotovi nezakonitost Odloka 2010 in odmeri komunalni prispevek na 0,00 EUR. Zahtevata tudi povrnitev dosedanjih stroškov postopka in priglašata revizijske stroške.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zaradi pomembnega pravnega vprašanja. Revidenta sta kot pomembno pravno vprašanje izpostavila vprašanje, ali je v obravnavani zadevi pri odmeri komunalnega prispevka treba uporabiti predpis, ki je veljal v času vložitve vloge za odmero komunalnega prispevka, ali predpis, veljaven v času odločanja v večkrat razveljavljenem postopku. Ker je izpostavljeno vprašanje bistvenega pomena za zakonito in pravilno odločitev, je Vrhovno sodišče revizijo sprejelo v vsebinsko obravnavo.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Postopek odmere komunalnega prispevka za potrebe gradnje se je v obravnavani zadevi začel z vlogo revidentov z dne 13. 12. 2006, to je še v času veljavnosti ZUreP-1 in pred uveljavitvijo ZPNačrt (28. 4. 2007, 113. člen ZPNačrt). O navedeni vlogi je bilo odločeno z več odločbami, in sicer prvič z odločbo prvostopenjskega upravnega organa z dne 28. 12. 2006, ko je bil komunalni prispevek odmerjen v višini 2.403.406,00 SIT oziroma 10.029,24 EUR, in sicer na podlagi ZUreP-1 in Odloka 2000. Tožena stranka je pritožbo revidentov zavrnila z odločbo z dne 19. 2. 2007. Sodišče prve stopnje je tožbi zoper to odločbo v celoti ugodilo s sodbo U 583/2007-8 z dne 27. 11. 2008 in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo v ponoven postopek prvostopenjskemu upravnemu organu. Ta je v ponovnem postopku z odločbo z dne 26. 1. 2009 odmeril komunalni prispevek v višini 12.069,67 EUR in revidentoma naložil plačilo razlike med tako odmerjenim komunalnim prispevkom in revaloriziranim zneskom na podlagi odločbe z dne 28. 12. 2006, ki je bil plačan 12. 1. 2007. Z odločbo z dne 26. 1. 2009 je bil komunalni prispevek odmerjen na podlagi predpisa, veljavnega v času ponovnega odločanja, in sicer na podlagi 108. člena ZPNačrt, Navodila o vsebini programa opremljanja in (kljub drugačnim napotilom sodišča prve stopnje v sodbi U 583/2007) tudi na podlagi Odloka 2000 s spremembami (Uradni list RS, št. 101/2000, 58/2003, 46/2006 in 90/2007). Tožena stranka je z odločbo z dne 12. 2. 2009 zavrnila pritožbo revidentov, sodišče prve stopnje pa je tožbi revidentov s sodbo I U 135/2009-19 z dne 21. 10. 2010 ponovno ugodilo, odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v nov postopek. V drugič ponovljenem postopku je organ prve stopnje z odločbo z dne 27. 12. 2010, ki je predmet tega upravnega spora, odločil, da sta revidenta zavezanca za plačilo komunalnega prispevka in odmeril komunalni prispevek na znesek 10.029,24 EUR (enako kot v prvi odločbi z dne 28. 12. 2006).

9. Organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo navedeni komunalni prispevek odmeril na podlagi ZPNačrt in na njegovi podlagi sprejetega Odloka 2010, ki je začel veljati 23. 3. 2010, to je približno 3 leta in 3 mesece po uvedbi postopka za odmero komunalnega prispevka. V obravnavani zadevi je tako sporno, kateri predpis mora prvostopenjski upravni organ uporabiti v ponovljenem postopku odmere komunalnega prispevka, glede na to, da je bil postopek odmere komunalnega prispevka uveden že pred uveljavitvijo ZPNačrt oziroma še v času veljavnosti ZUreP-1, občina pa je v času od uvedbe postopka do izdaje izpodbijane odločbe v ponovljenem postopku sprejela nov občinski predpis za odmero komunalnega prispevka.

10. V zadevi ni sporno: da za območje, v katerem se nahaja zemljišče revidentov, program opremljanja zemljišč ni bil sprejet niti po ZUreP-1 niti po pred veljavnem ZSZ. Občina je na podlagi ZSZ sprejela Odlok 2000, ki se je uporabljal od 1. 1. 2001 (14. člen Odloka 2000) in je bil podlaga za izdajo prve odločbe prvostopenjskega upravnega organa z dne 28. 12. 2006. Občina je program opremljanja stavbnih zemljišč, to je Odlok 2010 sprejela 24. 2. 2010, veljati pa je začel 23. 3. 2010. Občinskega prostorskega načrta pa do izdaje izpodbijane odločbe še ni sprejela.

11. Čeprav niti ZUreP-1 niti ZPNačrt izrecno ne določata, kdaj nastane obveznost plačila komunalnega prispevka, mora po presoji Vrhovnega sodišča iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju te obrazložitve, v tem primeru prvostopenjski organ v ponovljenem postopku v skladu z načelom zaupanja v pravo, kot enim od načel pravne države iz 2. člena URS, uporabiti predpis, veljaven v času uvedbe postopka za odmero komunalnega prispevka, to je ZUreP-1. 12. Komunalni prispevek je namreč javna dajatev, ki nastane na podlagi zakona, ko se stečejo okoliščine za njegovo odmero, določene z zakonom. V primeru odmere komunalnega prispevka za potrebe (nove) gradnje, kot je to v obravnavani zadevi, so te okoliščine podane, ko investitor oziroma v njegovem imenu upravna enota vloži zahtevo za odmero oziroma obvestilo o popolnosti vloge za izdajo gradbenega dovoljenja (79. člen ZPNačrt). Izdaja gradbenega dovoljenja je namreč praviloma vezana na predhodno plačilo komunalnega prispevka (5. točka prvega odstavka 66. člena v zvezi z 210. členom oziroma sedmi odstavek 54. člena Zakona o graditvi objektov). Višina te javne dajatve mora biti po presoji Vrhovnega sodišča predvidljiva že v času nastanka obveznosti njenega plačila, in že zaradi ustavnega načela zaupanja v pravo in načela enakosti pred zakonom ne more biti odvisna od dolžine upravnega postopka. Res je sicer komunalni prispevek t. i. prednostno breme, katerega značilnost je, da obstaja povezanost med storitvijo (plačilom) in protistoritvijo (komunalno infrastrukturo, za katero občina s plačilom komunalnega prispevka zagotavlja možnost priključitve) in bi zato v določenih primerih lahko prišlo do odmere, ki ne ustreza dejanski opremljenosti zemljišča. Vendar pa ima v takih primerih občina možnost, da komunalni prispevek za izboljšanje opremljenosti zemljišča odmeri naknadno po uradni dolžnosti na podlagi sedmega odstavka 79. člena ZPNačrt (enako sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 361/2012 in X Ips 248/2012, obe z dne 4. 12. 2013).

13. V obravnavani zadevi bi zato moral prvostopenjski občinski organ v (drugič) ponovljenem postopku uporabiti predpis, veljaven v času uvedbe postopka odmere komunalnega prispevka, torej ZUreP-1. Ker pa je bila podlaga za izdajo izpodbijane odločbe predpis, veljaven v času odločanja, je bilo v obravnavani zadevi materialno pravno napačno uporabljeno.

14. ZUreP-1 je v prvem odstavku 143. člena določal, da je komunalni prispevek plačilo dela stroškov opremljanja zemljišč z lokalno komunalno infrastrukturo, ki ga zavezanec za plačilo komunalnega prispevka plača občini. Na podlagi drugega odstavka 143. člena ZUreP-1 se komunalni prispevek določi na podlagi programa opremljanja glede na stopnjo opremljenosti zemljišč s komunalno infrastrukturo in drugo infrastrukturo ter glede na priključno moč in zmogljivost komunalne infrastrukture v poselitvenih območjih. Vlada RS je na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 140. člena ZUreP- 1 z Uredbo določila, kakšna mora biti vsebina in oblika programa opremljanja, minister za okolje pa je sprejel Pravilnik kot predpis iz drugega odstavka 146. člena ZUreP-1. Uredba in Pravilnik sta začela veljati 20. 7. 2005, torej pred vložitvijo vloge revidentov za odmero komunalnega prispevka.

15. ZUreP-1 je v drugem odstavku 179. člena določil prehodno obdobje, in sicer, da se do uveljavitve Pravilnika komunalni prispevek odmerja po dotlej veljavnih predpisih. Iz drugega stavka drugega odstavka tega člena pa izhaja, da po poteku dveh let od sprejema Uredbe predstavlja osnovo za odmero komunalnega prispevka program opremljanja, pripravljen v skladu s tem predpisom. Do uveljavitve teh podzakonskih aktov sta se na podlagi drugega odstavka 179. člena ZUreP-1 uporabljala Navodilo o vsebini programa opremljanja in Navodilo za izračun komunalnega prispevka (oba Uradni list RS, št. 4/1999), ki sta bila sprejeta po ZSZ, kolikor nista v neskladju z ZUreP-1 (190. člen ZUreP-1)(1).

16. Glede na navedeno zakonsko določbo drugega odstavka 179. člena ZUreP-1 je bila uporaba občinskih odlokov, ki so bili sprejeti na podlagi ZSZ oziroma na njegovi podlagi izdanih podzakonskih aktih, podaljšana do 20. 7. 2007(2). Enako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v sodbah X Ips 361/2012 in X Ips 248/2012, obe z dne 4. 12. 2013. To pa izhaja tudi iz določbe prvega odstavka 14. člena Pravilnika, ki določa, da se komunalni prispevek na območjih, kjer ni programov opremljanja oziroma programi opremljanja še niso usklajeni z Uredbo, odmerja po dotedaj veljavnih predpisih, vendar najdlje do 20. 7. 2007. 17. V obravnavani zadevi je v času uveljavitve Uredbe in Pravilnika veljal občinski odlok o komunalnem prispevku, to je Odlok 2000, ki je bil sprejet na podlagi ZSZ in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisih. Uporaba tega odloka je bila torej glede na stališče iz prejšnje točke te obrazložitve, na podlagi drugega odstavka 179. člena ZUreP-1 podaljšana do 20. 7. 2007. 18. Glede na navedeno, mora v obravnavani zadevi, ko je bil postopek odmere uveden v času veljavnosti ZUreP- 1 in pred 20. 7. 2007, prvostopenjski občinski organ v ponovljenem postopku komunalni prispevek odmeriti na podlagi predpisa, veljavnega v času uvedbe postopka, to je občinskega odloka o komunalnem prispevku (Odlok 2000). Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da so v primeru, če občina takšnega občinskega odloka o komunalnem prispevku ne bi imela, kriteriji za določitev komunalnega prispevka, ki so podrobno razdelani v Uredbi in Pravilniku, zadostno izhodišče za odmero komunalnega prispevka(3).

19. Po presoji Vrhovnega sodišča stališče revizije, da se je občina s tem, ko ni sprejela ustreznih podzakonskih aktov za odmero komunalnega prispevka, odpovedala plačilu te dajatve in da naj se zato komunalni prispevek odmeri na 0,00 EUR, ni utemeljeno. Kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, gre namreč za investitorjevo obveznost (da plača) na eni strani in za pravico občine (da odmeri in prejme plačilo) na drugi strani, ki jo določa zakon, in je z bistveno nespremenjeno vsebino veljala v celotnem obdobju od vložitve vloge revidentov za odmero komunalnega prispevka do izdaje izpodbijane odločbe (prvi odstavek 143. čelna ZUreP-1, zdaj prvi odstavek 79. člena ZPNačrt). Tožena stranka je torej upravičena in dolžna zaračunavati komunalni prispevek zavezancu za njegovo plačilo, to je vsakokratnemu investitorju objekta (144. člena ZUreP-1, 80. člen ZPNačrt). Če tožena stranka te svoje pravice ne more udejanjiti iz razlogov, ki so na njeni strani, je podana dejanska ovira za odmero, ne more pa ta okoliščina imeti za posledico ugotovitve, da ne obstoji dolžnost plačila, saj bi bilo to v nasprotju z zakonom.

20. Glede na stališče Vrhovnega sodišča glede pravilne uporabe materialnega prava v obravnavani zadevi se to sodišče ni opredeljevalo do revizijskih ugovorov o nezakonitosti Odloka 2010 in uporabi Pravilnika o podlagah, sprejetega na podlagi ZPNačrt. 21. Ker pa je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bilo v postopku materialno pravo zmotno uporabljeno, je na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in odpravilo obe upravni odločbi ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek, pri čemer je ta v ponovljenem postopku vezan na stališče Vrhovnega sodišča v tej sodbi glede uporabe materialnega prava.

K II točki izreka:

22. Revidenta sta z revizijo uspela, in ker je Vrhovno sodišče prvostopenjsko sodbo spremenilo in samo odpravilo upravni odločbi, je odločilo tudi o stroških upravnega spora pred sodiščem prve stopnje ter o stroških revizijskega postopka. Pri odmeri stroškov upravnega spora pred sodiščem prve stopnje je Vrhovno sodišče skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 te stroške določilo na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Pri tem je uporabilo določbe Pravilnika, ki so veljale v času začetka sodnega postopka na prvi stopnji (upravnega spora), saj gre za povrnitev stroškov za že opravljena procesna dejanja in bi uporaba Pravilnika o spremembi Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki velja od 21. 12. 2013 (ta znižuje višine priznanih pavšalnih zneskov), bila v nasprotju s 155. členom Ustave RS o prepovedi povratne veljave pravnih aktov. Revidentu je tako priznalo stroške upravnega spora v znesku 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV (70,00 EUR), skupaj torej 420,00 EUR. Odmera stroškov revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154., prvega odstavka 163. in drugega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in so odmerjeni na podlagi tretjega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT). Na podlagi tarifne številke

(4)

3300 se revidentoma priznajo 682,00 EUR nagrade za postopek z revizijo in stroški po tarifni številki 6002 v znesku 20,00 EUR, kar s priglašenim 20 % DDV skupaj znaša 822,40 EUR. Tožena stranka je tako dolžna revidentoma povrniti stroške postopka v višini 1.242,40 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe.

23. O zahtevku za vračilo sodnih taks Vrhovno sodišče ni odločalo, ker je za to pristojno sodišče prve stopnje (prvi dostavek 37. člena Zakona o sodnih taksah, v nadaljevanju ZST-1, v zvezi s točko c. opombe 6. 1. Taksne tarife, ki je priloga ZST-1).

(1) Enako tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-250/03 z dne 26. 5. 2005. (2) Pred iztekom tega roka pa je dne 28. 4. 2007 začel veljati ZPNačrt, ki v prvem odstavku 103. člena med drugim določa, da se z dnem njegove uveljavitve preneha uporabljati določba 179. člena ZUreP-1. V drugem odstavku 103. člena pa ZPNačrt določa, da z dnem njegove uveljavitve nehajo veljati določbe 135. do 155. člena ZUreP-1, to so določbe, ki se nanašajo na komunalno opremljenost zemljišč in odmero komunalnega prispevka. Vendar to glede na čas uvedbe postopka za odmero komunalnega prispevka in uporabo ZUreP-1 v obravnavani zadevi ni relevantno.

(3) Enako stališče, je sprejelo tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-250/03 z dne 26. 5. 2005. (4) Tarifa, ki je priloga ZOdvT (Uradni list RS, št. 67/2008, 35/2009) se v obravnavanem primeru uporablja skladno z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015).