Jedro

Pri odločanju o stikih toženca s sinom je sodišče prve stopnje izhajalo iz določbe 1. odstavka 106. člena ZZZDR in stike uredilo tako, da je primarno sledilo koristim otroka. Upoštevalo je namen stikov, ki ni le v tem, da tisti od staršev, ki z otrokom ne živi skupaj, lahko uresniči lastne čustvene potrebe in spremlja telesno in duševno stanje otroka, pač pa predvsem v tem, da otrok ohrani občutek čustvene navezanosti, povezanosti in občutek medsebojne pripadnosti.

Izrek

Pritožba tožene stranke zoper sodbo z dne 25.2.2009 v zvezi z dopolnilno sodbo z dne 8.6.2009 se zavrne in se v izpodbijanem, zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 3.9.2009 se zavrne in se sklep potrdi.

Pravdni stranki nosita sami stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje uredilo stike med mladoletnim P. K. in očetom - tožencem tako, da se bodo izvajali vsak drugi vikend od petka popoldne, ko oče ob 15. uri prevzame sina v vrtcu, do nedelje popoldne, ko ga ob 18. uri pripelje na otrokov dom. Uredilo je še stike med prazniki in stike v času poletnih počitnic, ki bodo potekali tako, da bo sin z očetom preživel tretji teden v juliju in drugi teden v avgustu, vsakokrat po sedem dni nepretrgoma, tako, da se bo stik začel v soboto ob 9. uri in zaključil naslednjo soboto, prav tako ob 9. uri zjutraj. Sodišče prve stopnje je določilo še datum pričetka izvajanja stikov in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

8.6.2009 je sodišče prve stopnje izdalo še dopolnilno sodbo, s katero je predlog očeta za stike s sinom v obsegu, ki je drugačen od stikov določenih s sodbo, zavrnilo.

Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnice za razveljavitev klavzule delne pravnomočnosti sodbe izdane 25.2.2009. Zoper sodbo z dne 25.2.2009 se je toženec pravočasno pritožil. Uveljavlja vse v Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bodo stiki vsak drugi teden določeni že od četrtka dalje, v času poletnih počitnic pa dvakrat po 14 dni zdržema in spremembo odločitve o stroških. V obrazložitvi pritožbe navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ni pojasnjeno, zakaj ne bi bili v korist otroku obsežnejši stiki. Pediatrinja ni potrdila očitkov tožnice o zdravstveni ogroženosti otroka zaradi stikov. Tudi psihiatrinja ni potrdila, da so zatrjevane vedenjske motnje otroka posledica stikov z očetom. Izpostavlja okoliščino, da je tožnica umaknila dokazni predlog za postavitev izvedenca pedopsihiatra. Umik dokaznega predloga je posledica zavedanja tožnice, da izvedenec njenih pomislekov zoper obsežnejše stike ne bi potrdil. Ni utemeljenih razlogov zaradi katerih bi imel toženec manjši obseg stikov z otrokom, kot ga imajo običajno očetje v primeru razpada družine. Nobene škode zato ne more biti za otroka, če bo imel stike že od četrtka od 15. ure. Vrtec ni obvezen. Toženec si tudi v četrtek popoldne in petek dopoldne lahko vzame čas za otroka in bo zanj bolje poskrbel kot poskrbijo v vrtcu. Gotovo so za otroka bolj koristni stiki z ljubečim roditeljem, kot dan v neobveznem vrtcu. Tudi stiki med poletjem so prekratki. Stiki določeni v izpodbijani sodbi pomenijo le dobrih pet dni več v vsakem od obeh mesecev, kot jih ima toženec sicer. Stiki sedaj tečejo in so se izboljšali tudi odnosi med pravdnima strankama, ki so bili pred tem zaostreni zaradi tožničinega odklanjanja stikov. Nobenih utemeljenih razlogov ni za določitev tako kratkih stikov toženca z otrokom v času poletnih počitnic, ko imajo drugi očetje, ki take stike želijo, otroke običajno po mesec dni ali pa celo pol šolskih poletnih počitnic. Sodišče tudi neutemeljeno ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal toženec in tudi ni obrazložilo zakaj je dokazne predloge zavrnilo. Nepravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških. Sodno odločanje o stikih in obseg postopka je zakrivila tožnica, ki je stike neutemeljeno omejevala, zato je dolžna tožencu povrniti njegove stroške. Tudi po kriteriju uspeha v postopku bi morala toženčeve stroške nositi tožnica.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pojasnjuje, da se za pritožbo ni odločila, pričakuje pa, da bo pritožbeno sodišče kritično povzelo dokazno oceno in stike določilo od sobote do nedelje, vsak drugi vikend. Predlaga zavrnitev toženčeve pritožbe.

Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožnica po pooblaščeni odvetnici. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga tako spremembo izpodbijanega sklepa, da bo ugotovljena delna pravnomočnost sodbe razveljavljena. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno in nezakonito „žigosalo“ pravnomočnost celotne prve točke izreka sodbe. Sodišče je s tem tožnici odvzelo pravico do vsebinske presoje pravnega sredstva, ki ga je vložila kot odgovor na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke zoper sodbo: Pri odločanju o stikih toženca s sinom je sodišče prve stopnje izhajalo iz določbe 1. odstavka 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in stike uredilo tako, da je primarno sledilo koristim otroka. Upoštevalo je namen stikov, ki ni le v tem, da tisti od staršev, ki z otrokom ne živi skupaj, lahko uresniči lastne čustvene potrebe in spremlja telesno in duševno stanje otroka, pač pa predvsem v tem, da otrok ohrani občutek čustvene navezanosti, povezanosti in občutek medsebojne pripadnosti (glej uvodna pojasnila k Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. list RS, 2004, stran 52). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri le delni ugoditvi predlogu toženca navedenim ciljem sledilo in po zelo skrbni izvedbi dokaznega postopka, pravilni in popolni dokazni oceni ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, ki jim tudi pritožba ne oporeka, ter tudi materialno pravo uporabilo pravilno.

Pri odločitvi o obsegu stikov je sodišče prve stopnje upoštevalo okoliščino, da je bil ob izdaji sodbe otrok star tri leta in štiri mesece. Upoštevalo je tudi, da je otrok vključen v vrtec v Črnomlju, toženec pa živi v Šentjerneju. Tožena stranka pravilno izpostavlja, da obiskovanje vrtca ni obvezno, vendar pa ni mogoče spregledati okoliščine, da je otrok v vrtcu deležen tudi vzgojnega procesa, kot enega od ciljev predšolske vzgoje v vrtcih (glej 4. člen Zakona o vrtcih) in možnosti druženja z vrstniki. Obseg določenih stikov je prilagojen tudi biološki povezanosti matere z otrokom, o kateri je prepričljivo izpovedala psihiatrinja dr. P.. Slednja okoliščina je očitno sodišče vodila tudi pri odločanju o trajanju neprekinjenih stikov med počitnicami. Zaradi zagotovitve povezanosti otroka z materjo je sodišče prve stopnje pravilno, poleg obstoječih stikov vsak drugi vikend, določilo stike v trajanju sedmih dni skupaj v vsakem od poletnih mesecev. Velja pa še dodati, da je izpodbijana sodba ureditvena (oblikovalna) odločba, ki upošteva okoliščine, ki so obstajale ob njeni izdaji. Obseg stikov je med drugim tudi posledica razvojnih značilnosti otroka, ki se s časom spreminjajo. Če bo tudi v obravnavanem primeru prišlo do spremembe, bodisi glede kraja prebivanja, bodisi navezanosti otroka na mamo ali drugih odločilnih okoliščin, bo vsak od staršev imel možnost zahtevati spremembo izpodbijane odločitve.

Nekonkreten in že zato neupošteven je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal toženec. V zvezi s tem velja opozoriti na pravilo, da sodišče dokazne predloge zavrne, če je pravno odločilno dejstvo ugotovljeno z že izvedenimi dokazi. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, katere dokaze je upoštevalo pri izdaji izpodbijane odločitve, kar pomeni, da je za vse ostale predlagane dokaze štelo, da za ugotovitev pravnoodločilnih dejstev niso potrebni. S tem, ko v obrazložitvi sodbe ni navedlo katere dokaze in zakaj jih je zavrnilo ni storilo niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ne gre za razloge o odločilnih dejstvih, niti kršitve po 1. odstavku 339. člena ZPP, saj opustitev razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov na pravilnost in zakonitost odločitve ni vplivala.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek zoper stroškovno odločbo. Sodišče prve stopnje je odločitev o stroških oprlo na določbo 413. člena ZPP in tudi po prepričanju pritožbenega sodišča sprejelo pravilno odločitev, da stranki nosita vsaka svoje stroške postopka. V obravnavani pravdni zadevi je sodišče odločalo o zaupanju mladoletnega sina, preživnini, stikih, izdalo pa je tudi začasno odredbo o ureditvi stikov. Pred izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje že izdalo sodbo dne 9.7.2009, ki pa je bila le delno razveljavljena in to le glede stikov in stroškov. Netočna je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje odločalo le o stikih in da je sodno odločanje in obseg postopka zakrivila tožnica, ki naj bi stike neutemeljeno omejevala. Napačno je tudi stališče tožene stranke, da bi morala tožnica nositi tožnikove stroške ob upoštevanju kriterija uspeha, ki se pri odločanju o stroških po prostem preudarku sicer lahko uporablja. Tožnica je namreč uspela tako s tožbenim zahtevkom za zaupanje otroka v vzgojo in varstvo, v pretežnem delu s preživninskim zahtevkom, uspešna pa je bila tudi pri ugovoru zoper zahtevani obseg stikov otroka s tožencem. Ker sta obe pravdni stranki imeli v postopku odvetnika, s čimer so jima nastali približno enaki stroški in ker je v obravnavanem postopku sodišče odločalo o vseh vprašanjih, ki jih mora urediti, kadar pride do razpada zunajzakonske skupnosti staršev mladoletnih otrok, je po prepričanju pritožbenega sodišča stroškovna odločitev povsem pravilna.

Pritožbeno sodišče po navedenem ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani. Ker tudi ni našlo nobenega od razlogov, na katerega mora paziti po uradni dolžnosti je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zoper izpodbijano sodbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

Kadar sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (1. odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP sama nositi nastale ji pritožbene stroške. Pritožbeni stroški so nastali tudi tožeči stranki z vložitvijo odgovora na pritožbo. Ker pa v odgovoru na pritožbo tožeča stranka ni navajala pravno upoštevnih razlogov, pritožbeno sodišče ocenjuje, da nastali stroški niso bili potrebni (1. odstavek 155. člena ZPP), zato jih bo morala nositi tožeča stranka sama.

O pritožbi tožeče stranke zoper sklep: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da že obrazložitev izpodbijanega sklepa vsebuje vse odgovore na pritožbene navedbe tožnice. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo okoliščino, da se je toženec pritožil le zoper tisti del sodbe z dne 25.2.2009, glede katerega s predlogom za obseg stikov s sinom ni uspel. Ker sodba zavrnilnega dela ni imela, je sodišče prve stopnje dne 8.6.2009 izdalo dopolnilno sodbo. Tožeča stranka se zoper sodbo z dne 25.2.2009 ni pritožila in je zato sodba v 1. točki izreka z iztekom pritožbenega roka postala pravnomočna. ZPP temelji na sistemu deljive pravnomočnosti, kar pomeni, da se pravnomočnost določi za vsako stranko posebej. Sodbe postanejo pravnomočne z iztekom pritožbenega roka, če stranke ne vložijo pritožbe. Zoper ugodilni del sodbe se nobena od pravnih strank ni pritožila, zato je ta del sodbe (celotna 1. točka izreka) postal pravnomočen za obe pravdni stranki z iztekom pritožbenega roka. Pritožba toženca zoper zavrnilno odločitev, pravnomočnosti sodbe v njenem ugodilnem delu ni odložila. Zaradi nestrinjanja toženca z odločitvijo sodišča prve stopnje, da ni utemeljen njegov predlog za večji obseg stikov s sinom, je bila pravnomočnost odložena le za ta del odločitve. Neutemeljena je zato pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo pravnomočnost prve točke izreka sodbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno in izčrpno odgovorilo tudi na očitek tožeče stranke o kršitvi načela kontradiktornosti. Razlogi sklepa so povsem jasni in tako popolni, da jim ni mogoče ničesar dodati (predzadnji odstavek na 2. strani sklepa).

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke zoper sklep zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Ugotovilo je namreč, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne tisti, na katerih obstoj mora paziti po uradni dolžnosti.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato bo morala na podlagi 1. odstavka 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama nositi nastale ji pritožbene stroške.