Jedro

V okvir uresničevanja načela pomoči prava neuki stranki spada tudi dolžnost sodišča, da stranko seznani s pravilom o povezavi trditvenega in dokaznega bremena.

Sodišče mora razjasniti, ali je stranka na določen dokazni predlog ali substanciranost dokaznega predloga pozabila, ali je to posledica njene zmotne pravne kvalifikacije oziroma zmotne presoje dejstev, ali pa plod zavestne odločitve.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 64243/2013 s 25. 4. 2013 v delu, kjer je tožencu naloženo, da je dolžan tožniku plačati 454.644,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 22. 4. 2013 dalje do plačila in v točki 3. Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 11.566,90 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Sodišču očita, da ni uporabilo določil 12. in 285. člena ZPP. Sodišče bi moralo stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, opozoriti, katera pravdna dejanja lahko opravi. Predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva ali da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za odločbo. Toženec je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedel, da ni v upniško dolžniškem razmerju s tožnikom, niti s cedentom. Zato v pravdi ni pasivno legitimiran. Navedel je tudi, da je najverjetneje pravi dolžnik njegov sin A. A. Sodišče kljub takim navedbam toženca ni poskrbelo za to, da se ponudijo dokazi, ki se nanašajo na te navedbe in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da bi se ugotovilo sporno dejansko stanje.

Sodišče izvede dokaz z zaslišanjem strank tako, da zasliši obe pravdni stranki. Sodišče je obrazložilo, da toženca ni zaslišalo, ker tega toženec ni predlagal. Tožnika pa sodišče ni zaslišalo, ker je le cesionar, zato pa je zaslišalo C. C., ki je zastopnik cedenta. Učinek takega zaslišanja je identičen zaslišanju tožeče stranke, saj je stranka posojilne pogodbe E., d. o. o., katere zastopnik je C. C. Toženec ni imel pooblaščenca in glede na svojo nevednost ni mogel vedeti, da mora predlagati zaslišanje sebe in svojega sina. Poleg tega je bil toženec seznanjen z dejstvom, da je zaslišanje sina – to je dejanskega dolžnika, predlagala že tožeča stranka.

Ne glede na vse pa je nesporno dejstvo, da je v posojilni pogodbi kot posojilojemalec naveden A. A. in ne B. B. (toženec). Gre za listinski dokaz, katerega veljavnosti tožeča stranka ni izpodbijala. Ko je 18. 2. 2014 tožeča stranka uvidela lastno napako, je sledila navedbam tožene stranke in tožbo razširila na novega toženca, na A. A. Ta se ni strinjal s svojim vstopom v pravdo kot drugi toženec, saj bi bil v slabšem položaju, ker bi moral sprejeti pravdo v stanju, v kakršnem je bila ob trenutku morebitnega vstopa.

Že iz listinskih dokazov jasno izhaja, da gre v konkretni pravdi za dve različni osebi. Poleg tega je posojilojemalec navedel, da je vedel, da je bil v stiku z dvema različnima človekoma (oče in sin). Tožeča stranka je tudi opomin pred tožbo naslovila na A. A. in ne na B. B. (toženca). Štirje listinski dokazi potrjujejo, da je pravi dolžnik A. A. in ne njegov oče B. B., in sicer: posojilna pogodba, opomin pred tožbo, pogodba o odstopu terjatve in pregled izpiska banke s 26. 3. 2008 E., d.o.o. Nosilec TR, na katerega so bila nakazana sredstva posojila, je toženec, toda dejanski uporabnik in pooblaščenec na računu je vseskozi A. A. Pravi udeleženci konkretnega posla se med seboj zelo dobro poznajo. Tožeča stranka zelo dobro ve, kdo je A. A., prav tako C. C. Značilnost posojilne pogodbe je, da je veljavno sklenjena s soglasjem volj pravdnih strank in ne šele z izročitvijo denarja. Zato ni pravilna trditev, da je v tej zadevi bistvenega pomena, kdo je bil prejemnik sredstev iz posojilne pogodbe. Posojilno pogodbo je podpisal A. A. in ne B. B. Toženec ni zavezanec iz pogodbe in s konkretnimi dejstvi ni seznanjen. Zato je logično, da tudi ni mogel ugovarjati, da je predmet cesije terjatev, ki je ni mogoče prenesti. Konkretni upnik je fizična oseba in kot tak sploh ne more izdati izpiska odprtih postavk, kar pomeni, da tudi ni mogoče začeti pravdnega postopka kot nadaljevanje postopka z izvršbo na podlagi verodostojne listine.

V času sklenitve sporne posojilne pogodbe je C. C. vlagal denar na evropske, ameriške in azijske trge. Vedel je, da tudi A. A. vlaga na podobnih trgih, saj ga je povprašal o dobrih investicijah. A. A. mu je povedal, kam vlaga sam in tako je C. C. videl, da A. A. vlaga in upravlja z velikimi denarnimi zneski v tujini. Oba sta se v tistem času veliko družila, oba sta vozila avtomobile nemških registrskih tablic visokega cenovnega razreda, si avte med seboj posojala, skupaj hodila na C. C. jahto in na kosila ter se pogovarjala o vlaganjih. C. C. je tako o osebi posojilojemalca vedel veliko, zlasti pa to, da posojilojemalec ni toženec. Prav tako iz primerjave podpisa na bančni kartici in posojilni pogodbi jasno izhaja, da je posojilno pogodbo podpisal A. A. in ne B. B. 3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bila sklenjena posojilna pogodba med prvotno upnico E., d. o. o. in posojilojemalcem – tožencem, tožnik pa je na podlagi cesije postal upnik in ima terjatev do toženca. Ugovor toženca, da posojilne pogodbe ni sklenil on, ampak njegov sin, ki ima dejansko isto prebivališče kot toženec in podobno ime (toženec je B. B., njegov sin pa A. A.) je sodišče zavrnilo. Kot odločilno je štelo, da je bil denar nakazan na TR toženca in ne na račun njegovega sina ter izpovedbo priče C. C., ki je zatrdil, da je pogodbo sklenil s tožencem.

6. Toženec ves čas postopka na prvi stopnji (tako v izvršilnem postopku kot tudi v pravdnem postopku) zatrjuje, da s tožečo stranko ni v nikakršnem razmerju. Dopustil je možnost, da bi lahko obstajalo razmerje med njegovim sinom A. A. in odstopnikom terjatve. Navajal je še, da je stranka pogodbe A. A., prav tako se na njegovo ime glasi Pogodba o odkupu terjatve in da listina „odprte postavke“, ki jo je predložila tožeča stranka, ne predstavlja verodostojne listine, saj je tožeča stranka fizična oseba.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ni predlagala nobenih dokazov. Razpisanih narokov se ni udeležila, svoje izostanke pa je opravičila z zdravniškimi potrdili.(1) Tožeča stranka je predlagala zaslišanje priče A. A., ki je svoj izostanek z naroka opravičil in predložil zdravniško potrdilo. Hkrati je v vlogi navedel, da je pravi dolžnik on in ne njegov oče B. B. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo, ki se ga tožena stranka ni udeležila, je tožeča stranka dokazni predlog po zaslišanju priče A. A. umaknila. Sodišče je zato izvedlo le tiste dokaze, ki so še bili predlagani, in sicer vpogled listin, ki se nahajajo v spisu ter zaslišanje priče C. C. Ostalih dokaznih predlogov ni bilo.

8. Načelo pomoči prava nevešči stranki uveljavlja ustavno načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS(2). Enakost pravic poudarja tudi EKČP. Najpomembnejše od nenapisanih načel prvega odstavka 6. člena EKČP je „enakost orožij“. Pred sodiščem je enakopraven oziroma uživa varstvo le tisti, ki pozna svoje pravice, ki je torej z njimi seznanjen. Od tod tudi dolžnosti sodišča nuditi pravno pomoč prava nevešči stranki. Dolžnost pouka prava nevešče stranke se nanaša le na procesne pravice. Sodišče mora tako neuko stranko poučiti tudi o omejitvah glede navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov (286. člen Zakona o pravdnem postopku)(3). V okvir uresničevanja načela pomoči prava neuki stranki spada tudi dolžnost sodišča, da stranko seznani s pravilom o povezavi trditvenega in dokaznega bremena.

9. Materialnoprocesno vodstvo, ki je urejeno v 285. členu ZPP se nanaša na zbiranje procesnega gradiva. Sodišče mora stranke spodbuditi, da navedejo vsa odločilna dejstva, da dopolnijo nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih, da ponudijo in dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in da dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje. Ne glede na to, da pri zbiranju dokaznega gradiva velja razpravno načelo, to ne pomeni, da na tem področju ne bi bilo materialnega procesnega vodstva. Sodišče daje pobudo strankam, da ponudijo relevantne dokazne predloge. Sodišče mora razjasniti, ali je stranka na določen dokazni predlog ali substanciranost dokaznega predloga pozabila, ali je to posledica njene zmotne pravne kvalifikacije oziroma zmotne presoje dejstev, ali pa plod zavestne odločitve.(4)

10. V obravnavnem primeru je tožena stranka zanikala obstoj kakršnegakoli razmerja med njo in tožečo stranko. Navedla je tudi, kdo bi utegnil biti dolžnik. S strani tožene stranke navedeni dolžnik je v vlogi to tudi priznal. Tožena stranka svojega zaslišanja in zaslišanja priče A. A. ni predlagala, saj sploh ni predlagala nobene izvedbe dokaza. Je pa zaslišanje priče A. A. predlagala tožeča stranka. Tožena stranka, ki je laik, je v postopku na prvi stopnji nastopala sama. Narokov se zaradi zdravstvenih težav ni mogla udeležiti (razen zadnjega naroka, za katerega pa toženec ni opravičil svojega izostanka). Sodišče je izvedlo le tiste dokaze, ki jih je predlagala tožeča stranka. Tožeča stranka je na zadnjem naroku, ki se ga tožena stranka ni udeležila, umaknila dokazni predlog po zaslišanju priče A. A. Gre za pričo, za katero je tožena stranka navedla, da je (pravi) dolžnik, priča pa je to z vlogo tudi potrdila.

11. Sodišče prve stopnje tožene stranke, ki je v postopku ni zastopal kvalificiran pooblaščenec, ampak je nastopala sama, ni pozvalo, naj ponudi za svoje navedbe tudi relevantne dokaze (saj tožena stranka sploh ni ponudila nobenega dokaza) niti ni preverilo, ali je tožena stranka morebiti dokazne predloge pozabila, ali se je za to zavestno odločila. S takim postopanjem je prvostopenjsko sodišče storilo relativno bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe. Nanjo tožena stranka v pritožbi tudi utemeljeno opozarja. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (354. člen ZPP).

Op. št. (1): Svojega izostanka z zadnjega naroka ni opravičila.

Op. št. (2): Primerjaj Nina Betetto v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2005, prva knjiga, stran 112. Op. št. (3): Uradni list RS, št. 26/1999-45/2008, v nadaljevanju ZPP.

Op. št. (4): Primerjaj Nina Betetto v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2006, druga knjiga, stran 589.